Iskal sem pravo srečo

BILO JE poleti leta 1970. Bil sem v gozdu blizu Revelstoka, British Columbia. Nenadoma sem pokleknil in pričel vneto moliti. Gozd okoli mene je bil lep, toda ne dovolj, da bi me navdihnil k spoštovanju in zahvaljevanju. To ni bilo tisto, kar bi me gnalo k molitvi. V bistvu sem bil prestrašen. Moj mehur je bil kot balon, pripravljen, da se razpoči. Bil sem siguren, da umiram. Strah je bil tisti, ki me je pripravil do tega, da sem pokleknil. Bil sem v hudih mukah zaradi prevelike doze LSD in prosil sem Boga, naj me ne pokonča. Dovolite, da pojasnim, kako sem se sploh znašel v tem zastrašujočem stanju.

V sredini 1960-ih let so se v kalifornijskem mestu, kjer sem živel, dogajale spremembe. Takrat sem bil najstnik in osvojil sem način, ki se mi je zdel najobetavnejši za resnično srečo.

Za vikende smo se našli, vlivajoč v sebe velike količine gina, s čimer smo začeli večerne aktivnosti. Kmalu je alkohol dal mesto mamilom. Večina našega časa v šoli smo uživali LSD, hašiš ali marihuano. Čeprav je bilo nekaj vdanih učiteljev, je bilo zanje skoraj nemogoče, da bi opravljali svoj posel.

Užival sem v sodelovanju pri športu in sem dobro napredoval. Dobil sem celo medaljo za drugo mesto v rokoborbi v tekmovalni ligi Northern Bay (Severnega zaliva). Zatem smo začeli pred začetkom športnih aktivnosti uporabljati poživila, da bi bili »napolnjeni« s še več moči in vztrajnosti. Toda kmalu sem izgubil ves interes za šport, enako se je dogodilo tudi mojim prijateljem. Zloraba mamil, prekomerno uživanje alkohola, spolna nemorala in lov za materijalom – to so bile stvari, za katere smo mislili, da bodo prinesle pravo srečo.

Spominjam se, kako s svojimi prijatelji dva dni nisem mogel spati zaradi poživil in LSD. Odločili smo se, da bomo kadili nekaj hašiša in pili malo vina, kar bi nam omogočilo, da bi lahko zaspali. Takrat pa je v našo hišo prišel nekdo, ki ga nisem maral, da bi kupil nekaj marihuane. Odločil sem se, da on ne bi smel biti tam. Šel sem v kabinet in vzel svoj lovski lok. Na lok sem namestil puščico, potegnil in sprožil. Njegovo glavo sem zgrešil za nekaj centimetrov! Mladi mož je zbežal. Toda, nihče od mojih sotovarišev in tudi jaz sam ne, se nismo prav zavedli, kaj se je zgodilo. Kaj če bi ga ubil? Pravzaprav nisem bil nasilna oseba, zakaj sem potem storil nekaj takšnega?

V zgodnjih 1970-letih mi je moj bratranec Larry začel govoriti o Bibliji, bilo je zanimivo. Že prej sem bil slišal nekaj o biblijski vesti od njegovega očeta, mojega strica. Leta 1966 sem že tudi obiskal nekaj sestankov v Kraljevski dvorani Jehovinih prič. Ko mi je Larry dejal, da se bo sedanji sistem stvari kmalu končal, sem mislil, da se mu je »zmešalo«. »Ali bi želel z njim preučevati Biblijo?« Sprejel sem iz radovednosti. Velikokrat sva študirala in obiskal sem nekaj sestankov v Kraljevski dvorani. Spoznal sem, da je enostavneje prepustiti se toku sistema. Tako sem prenehal s študijem.

Z nekaj prijatelji smo se odločili, da bomo štopali ob kalifornijski obalni cesti proti Mendocinu. Medtem, ko smo na nekem predelu ceste čakali na prevoz, je eden izmed tovarišev, s katerim sem potoval, našel v obcestnem jarku časopis Prebudi se. Ker je vedel, da sem študiral z Jehovinimi pričami, mi ga je dal. Časopis je imel za oči zelo privlačen naslov: »Ali je bolj pozno, kot si misliš?« Nekaj trenutkov sem ga gledal, premišljal o tem, kar mi je govoril bratranec in ga zatem vrgel v svojo torbo. Ko sem prispel domov, sem ga dal na svojo omarico toda kmalu je padel za njo in pozabil sem nanj.

Pozneje smo kupili kilogram marihuane. Da bi to proslavili, smo se odločili speči pecivo, začinjeno z marihuano. Tistega jutra smo pojedli toliko tega peciva, da smo vsi zboleli. Pozneje smo se lotili čiščenja hiše. Medtem, ko sem pometal, sem premaknil svojo omarico in kaj drugega sem našel kot Prebudi se. Ko sem zopet videl njegov naslov, mi je to dalo pravi sunek. Bila je ravno nedelja in odločil sem se, da grem v Kraljevsko dvorano na sestanek. Zatem sem nekaj tednov nadaljeval in obiskoval sestanke in ena izmed Jehovinih prič je z menoj preučevala.

Vendar so moji slabi tovariši kmalu zatrli moje vneto zanimanje. Ponovno sem prenehal s študijem. Vsakokrat, ko sem slišal o delu Jehovinih prič ali videl nekoga, za katerega sam vedel, da je Priča, sem se počutil skrajno neudobno. Enostavno nisem želel več slišati za Jehovine priče.

S prijateljem sva se odločila, da se bova odpravila v Kanado. Medtem, ko sva kupovala nekaj zalog za izlet, sem srečal neko starejšo žensko, ki je nakupovala. Vprašala me je, če vem, kje bi lahko bil določen izdelek. Ponavadi se mi starejši ljudje niso približali, da bi me ogovorili in to zaradi mojega izgleda. Toda ona se je pogovarjala z menoj in to zelo prijazno. Ko mi je povedala, da so izdelki, katere je kupovala, za Kraljevsko dvorano, je to končalo najin razgovor. Te besede so povzročile, da sem se počutil ničvrednega.

Kmalu sva bila na cesti za Kanado. Na najini poti je bilo mesto, kjer sva imela nekaj znancev in tako sva se tam ustavila za nekaj dni. Ko smo se tam zbrali, sem se pogovarjal z nekim dekletom, ki je nenadoma začela govoriti o svoji sestri iz drugega mesta in rekla, da je ena izmed Jehovinih prič. Nekaj dni pozneje, sva ustavila dvema dekletoma, ki sta štopali. Ko smo tako skupaj potovali, je ena izmed njiju nenadoma začela govoriti o nekih Jehovinih pričah, ki so se ravnokar peljale mimo v avtobusu. ‚Zakaj se vsi pogovarjajo o Jehovinih pričah?‘ sem se razočaran vprašal.

Končno sva izbrala kamp blizu Revelstoka, British Columbia. Odločila sva se, da si bova »vbrizgala malo kisline«, to je, vzela LSD. Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da je nekaj resno narobe. Vzel sem preveliko dozo in pričel misliti, da mi bo počil mehur in da sem umiral zaradi zastrupitve z urinom. Sam sebe sem prepričal, da je to povzročil Bog, zato ker sem nehal preučevati Biblijo.

To je bilo takrat, ko sem pokleknil in prosil Boga, naj me ne pokonča. Če me bo pustil živeti, mu bom služil. V takšnem stanju sem nekaj časa taval naokrog, dokler nisem prišel k sebi in spoznal, da pravzaprav nisem umiral. Kakorkoli že, naslednjega dne sem se odpravil nazaj v Kalifornijo, odločen, da obnovim svoj študij z Jehovinimi pričami. Za mojo družino je bilo veliko presenečenje, ko sem ostrižen, obrit in v obleki vstopil v očetov delovni prostor ter jim naznanil, da bom postal eden izmed Jehovinih prič. 1. septembra 1970 sem se odločil, da se odpovem svojemu prejšnjemu načinu življenja.

Prvih nekaj tednov je bilo zelo težko. Enkrat sem bil tako potrt, da sem začel celo misliti, da bi se vrnil k svojim starim navadam in okolju. Ko sem se nekega popoldneva pripeljal na bencinsko črpalko, da bi napolnil avto z gorivom, sem bil celo tako daleč, da bi se lahko vdal. Ne da bi hotel, sem opazil nekega obiskovalca na črpalki, ki je bil izredno dobre volje in si medtem, ko je napolnjeval avto z gorivom, žvižgal in se smehljal. »Ta pa je zadovoljen!« sem si mislil. Ko je prišel k mojemu avtomobilu, je na sedežu opazil pripomoček za študij Biblije. Vprašal me je zanj. Povedal sem mu, da je moj bratranec Jehovina Priča in da sem bral literaturo. Skozi okno je pomolil svojo roko in mi segel v dlan, medtem ko se je predstavil kot Jehovina priča iz bližnje skupščine.

Ta pogovor je bil tisto, kar sem potreboval! Ponovno sem prišel v stik s svojim bratrancem in mu povedal, da si zopet želim preučevati. V resničnem izrazu krščanske prijaznosti so me on in njegova družina povabili, da živim z njimi ta čas. Končno sem bil 21. novembra 1970 krščen in s tem simboliziral svojo predanost v službi Jehovi Bogu. Leto dni pozneje, meseca novembra, sem pričel služiti kot redni pionir (polnočasni oznanjevalec). Maja 1972 sem sprejel povabilo, da služim v glavni pisarni Skupnosti. Kakšne štiri leta sem užival v delu na farmi Družbe v državi New York.

Nato sem slišal, da je v drugih državah velika potreba po oznanjevalcih kraljestva. Tako sem se prijavil, da bi obiskoval biblijsko šolo Gilead, ki usposablja misijonarje za delo v tujih državah. Obiskoval sem to šolo in 10. aprila 1977 diplomiral. 21. aprila 1977 sem odpotoval v Honduras, pripravljen, da pomagam drugim najti pot do prave sreče. Imam prednost, da služim kot potujoči nadzornik, obiskujem številne skupščine in si prizadevam, da sem v službi tistih, ki se zanimajo za Biblijo in Jehovine obljube glede na prihodnost.

Ko gledam nazaj na svoje življenje, lahko z gotovostjo rečem, da je služba Jehovi Bogu tisto, kar mi je prineslo srečo, pravo srečo, ne pa iskanje užitkov. O tem je zapisal prerok Izaija: »Jaz, Jehova, sem tvoj Bog, ki te učim, kar ti je v korist, ki te vodim po poti, po kateri bi naj hodili!« (Izaija 48:17, NS) (Po pripovedi R. Wagnerja)

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Zloraba mamil, prekomerno uživanje alkohola, spolna nemorala in lov za materijalnimi koristmi — to so bile stvari, za katere smo mislili, da bodo prinesle resnično srečo.

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Šel sem v kabinet in vzel svoj lovski lok. Na lok sem namestil puščico, potegnil in sprožil. Njegovo glavo sem zgrešil na nekaj centimetrov!