Kako se je pričelo praznovati — rojstne dni

ZNAN mož je pred kratkim praznoval svoj 70. rojstni dan – samo da ga on ni tako imenoval. »To je 31. obletnica mojega 39. rojstnega dne«, se je šalil.

O rojstnih dneh pa ne mislijo vsi tako. Janezek komaj dočaka ta dan – s torto, svečkami in darili. Njegova mati pa se morda sploh ne želi spomniti svojih let.

Nekateri ljudje ne praznujejo rojstnega dne zaradi vesti. Se ti zdi to čudno? Seveda, če bi bil član prve krščanske cerkve, tudi ti ne bi praznoval svojega rojstnega dne.

»Praznovanja obletnice rojstva, čeprav je bil to običaj med starimi ljudstvi, prvi kristjani niso odobravali«, je napisal William S. Walsh v knjigi Curiosities of Popular Customs. Zgodovinar Walsh zatem citira iz zgodnjih krščanskih zapisov glede tega: »Tudi Origen piše v svoji razlagi 3. Mojzesove knjige XII 2 in zagotavlja, da se ne najde nobene svete osebe, ki je praznovala svoj rojstni dan ali se veselila na dan, ko se ji je rodil sin ali hčer. Samo grešniki so praznovali dan, v katerem so prišli na svet.«

Zakaj so prvi kristjani odklanjali praznovanje rojstnih dni? Delno zato, ker so bili Judje. »V Bibliji ni niti enega poročila o primeru judovskega praznovanja rojstnega dne«, poudarja M’Clintockova in Strongova Cyclopaedia, in nadaljuje: »Dejansko so pozneje Judje praznovanje rojstnega dne jemali kot sestavni del malikovanja.«

Rojstni dnevi in astrologija

Seveda so prvi kristjani imeli razlog, zakaj niso praznovali rojstnih dni. Tedaj so bili rojstni dnevi tesno povezani s poganskimi religijami, danes sicer ni več tako. »Običaj počastitve rojstnega dne, je povezan z nekaterimi prastarimi religioznimi osnovami«, poudarja Encyclopaedia of Religion and Ethics. Kakšni sto ti elementi?

To je, na primer, spiritizem. »Grki so verjeli, da ima vsakdo zaščitnega duha ali demona, ki je bil poleg pri njegovem rojstvu in bedí nad njegovim življenjem. Ta duh je bil skrivnostno povezan z bogom, na čigar rojstni dan se je nekdo rodil. Tudi Rimljani so si to tako predstavljali. Pri njih se je ta duh imenoval genius. Ta zamisel se je ohranila v ljudskem verovanju in se kaže v verovanju v angela varuha, vile in pokrovitelja – skrbnika.« (The Lore of Birthdays, napisala Ralph in Adelin Linton.)

Drugi razlog, zakaj prvi kristjani niso praznovali rojstnih dni, je bil povezan z astrologijo. »Zapisi o rojstnih dnevih so bili v starem času važni predvsem zato, ker so potrebovali rojstne datume za sestavljanje horoskopov«,a pravita Lintonova. Prvi kristjani so videli povezavo med astrologijo in vzhodnimi religijami, rimskim stoizmom in popačenim mišljenjem gnostikov. Kristjani niso želeli biti del njih!

Sprememba vedenja cerkve

Sčasoma se je spremenilo mnenje prvotne cerkve. Zakaj? Ker se je splošno stališče cerkve do rimskega sveta spremenilo, ko se je pod cesarjem Konstantinom končalo preganjanje. Nominalnob krščanstvo, ki je že precej drugačno od apostolskega, je postalo državna religija. Kaj se je tedaj zgodilo s prejšnjim neodobravanjem poganskih običajev?

»Ko je cerkev izplavala iz viharja preganjaj in uživala ‚sončno svetlobo‘ cesarske milosti«, je napisal duhovnik Henry J. Vandyke v 19. stoletju, »je zapustila preprosto pojmovanje ali osnovo cerkve, ki je bila obvarovana pred svetom in sprejela zamisli sveta, ki naj bi bil rešen s službovanjem cerkve.«

Kakšne so bile posledice takšnega nebiblijskega sklepanja: »S tem, da je svoje srce odprla človeški religiji, se je začela bližati Jezusovi človeški naravi in se goreče zanimati za dan njegovega rojstva, da bi ga lahko posvetila.« Če bi lahko praznovali Jezusov rojstni dan, kako je tedaj z rojstnimi dnevi drugih? William Walsh je takole sklepal: »S praznovanjem Kristusovega rojstva se je vrnilo praznovanje obletnic običajnih smrtnikov.«

Je to danes važno?

Vse to se je zgodilo pred mnogimi stoletji. Zakaj bi naj to vplivalo na današnja praznovanja rojstnih dni? Če kristjani v prvem stoletju niso praznovali niti svojega niti Jezusovega rojstnega dne, zakaj bi današnji pravi kristjani delali drugače?

‚Toda ali ni to skrajnostno, če že ne zanesenjaško mnenje‘, bo kdo ugovarjal. ‚Kaj je končno slabega na praznovanju rojstnega dne? Saj danes nista s tem povezana niti spiritizem niti astrologija.‘

Zanimivo je, da precej stvari, ki so danes pri praznovanju rojstnega dne same po sebi umevne, kaže na sledove starih religioznih obredov. »Z običajem gorečih sveč na tortah so začeli že Grki« pravita Lintonova. »Filohorus (grški zgodovinar starega časa) poroča, da so ji šesti dan vsakega meseca, ko je imela rojstni dan Artemis, boginja meseca in lova (in rodovitnosti), darovali na tempeljskih oltarjih medene pogače, okrogle kot mesec in okrašene s prižganimi svečami«

Kaj pa pomenijo sveče? »Svečke za rojstni dan imajo po ljudskem verovanju posebno magično moč na izpolnjevanje želja. Goreče voščenke in žrtveni ogenj imajo poseben, skrivnosten pomen, odkar je človek prvič svojim bogovom postavil oltarje. Svečke za rojstni dan so torej izraz spoštovanja do slavljenca rojstnega dne in prinašajo srečo«, je rečeno v omenjenem delu.

Kako pa je s tradicionalnim voščilom za srečo »Vse najboljše za tvoj rojstni dan«? V knjigi The Lore of Birthdays, je rečeno: »Čestitke za rojstni dan in želje za srečo so povezane s tem dnevom, . . . prvotno je to bilo pri čarovnijah. Čarobni izreki za dobro ali hudo so glavno ‚orodje‘ čaranja. Ob rojstnem dnevu pa je neka oseba še posebej sprejemljiva za čarobne izreke, ker so tedaj navzoči osebni duhovi. . . . Čestitke za rojstni dan imajo tako večjo moč za dobro ali zlo, ker je pač človek tisti dan bližje duhovom.« (Stran 20)

Mar to pomeni, naj nimajo kristjani nič z običaji, ki bi morda izvirali iz lažnih religioznih običajev? Ne. Veliko zelo razširjenih običajev lahko ima takšen začetek. Toda če značilnosti nekega običaja, ki se je ohranil do današnjih dni, nasprotujejo biblijskim načelom, tedaj pravi kristjani zaradi vesti ne bodo v njih sodelovali.

Čaščenje samega sebe

Lintonova pripominjata, da so rojstni dnevi drugačni od splošnih praznikov, ker »so vsa darila in želje za srečo namenjene enemu človeku. Torta za rojstni dan, okrašena s pisanim sladkornim prelivom in prižganimi svečami je oseben poklon. Drugi prazniki ‚poživljajo‘ srce, rojstni dan pa laska le ‚jazu‘.«

Je za kristjane dobro, če sodelujejo na praznikih, ki »pospešujejo ‚jaz‘«? Ko je Jezus govoril ponosnim farizejem, je opozoril: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan; in kdor se bo poniževal, bo povišan.« (Matevž 23:12, EI) Preveliko poudarjanje jaza lahko prinese ponižanje od Boga. »Ne postanimo samoljubni«, je svetoval apostol Pavel. (Galatom 5:26, NS)

‚Toda zakaj bi si delali skrbi zaradi malenkosti, kot je praznovanje rojstnega dne?‘ bi lahko kdo ugovarjal. Kristjani menijo, da tudi tukaj velja biblijsko načelo, da »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem«. (Lukež 16:10)

Čeprav je morda praznovanje rojstnega dne »malenkost« pa gre za pomembno načelo. Cerkev četrtega stoletja je pričela odobravati praznovanje rojstnega dne šele zatem, ko je svoje mišljenje temeljito spremenila. Kakor smo zapisali na 21. strani, je Vandyke govoril o biblijskem načelu, da krščanska cerkev »ni del sveta«, kot o ‚preprostem pojmovanju‘. Zato kristjani, katerih vera temelji na Bibliji, ne morejo odobravati takšnega mišljenja.

Biblija nikjer ne daje cerkvi pravice, da sme zavrniti Jezusovo trditev, da »niste del tega sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta«. (Janez 15:19, NS) Odkod cerkvi pravica, da zavrača Jezusove besede kot »preprosto pojmovanje« in dela po svojem »višjem pojmovanju«, namreč, da bi morala biti cerkev del sveta, da bi ga lahko rešila?

Jakob je to v svojem pismu izrecno poudaril: »Prešuštniki, ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor koli torej hoče biti svetu prijatelj, postane sovražen Bogu.« (Jakob 4:4, EI) Zveni to tako, da cerkev lahko reši svet le s tem, da postane njegov del in prevzame njegove običaje?

Nekaj boljšega

Čeprav je rojstvo otroka vesel dogodek, ga Biblija povezuje z naslednjo zanimivo ugotovitvijo: »Dobro ime je boljše nego dišeče mazilo in dan smrti boljši nego dan rojstva.« (Propovednik 7:1) Kako je to mogoče?

Ob rojstvu mi vsi od naših prednikov, zaradi Adama in Eve, podedujemo nepopolnost in greh. Rojeni smo brez Božje milosti, z izgledom na kratko, toda težav polno življenje, ki se konča s smrtjo. (Job 14:1–4; Rimljanom 5:12)

Čeprav smo se vsi rodili pod Božjo jezo, če lahko rečemo tako, pa stanje ni brezupno. Biblijski pisec Janez je to takole povedal: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Janez 3:36)

Nepopolno življenje, ki ga imamo od rojstva, z Božjega stališča ni pravo življenje. Zato je dobro »ime« pri Bogu tako važno! Če si je nekdo v življenju pridobil takšno »ime«, tedaj lahko ob koncu takšnega izpolnjenega življenja dejansko rečemo, da je ‚dan smrti boljši kakor dan rojstva‘. Takšen lahko zagotovo upa, da bo obujen v življenje. (Izaija 26:19) Mar ni bolje, poiskati dober odnos z Bogom in ga tudi obdržati, kot pa praznovati rojstne dni? Končno smo z njegovega stališča samo »hlap, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine«. (Jakob 4:14)

»Niso praznovali . . .«

Ko je eden od Jehovinih prič pred kratkim govoril z neko družino, so mu rekli, da stanujejo Jehovine priče v sosednjem stanovanju. Kako je ta družina vedela, da so to Jehovine priče? Eden od otrok je odvrnil kot navit: »Ne praznujejo!«

»Res je, da Jehovine priče ne praznujejo rojstnih dni«, je potrdila Jehovina priča, »toda ali veš, da se drugače radi družimo in nam je to zabavno?«

Otrokove oči so se razširile. »Ali res?« je vprašal.

Jehovine priče se ne oblačijo v črno oziroma v ‚spokorniške srajce‘ zaradi navidezne pobožnosti, toda njihovo odklanjanje slavljenja rojstnih dni temelji na odkritosrčni želji, da bi ugajali Bogu. Ne morejo drugače, kot opozarjati na to – kakor delajo to kristjani že od časa Origena – da je v Bibliji omenjeno le praznovanje rojstnega dne egiptovskega faraona in Heroda Antipe, rimskega poveljnika. Ta dva pa nista bila Božja služabnika. Značilno je tudi, da sta obe praznovanji povezani z usmrtitvami. (1. Mojzesova 40:20–22; Matevž 14:6–11)

Jehovine priče se življenja veselijo, zato tu in tam skupaj pripravijo kaj za sprostitev. Skupaj se tudi veselijo upanja na večno življenje pod Božjim Kraljestvom. (Matevž 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4) Verujejo, da bo prišel čas, ko se otroci ne bodo več rodili v svet, poln bolečin, da ne bodo nepopolni in ne bodo več umirali. Tedaj bo lahko vsakdo, ki se bo rodil, pričakoval tako dolgo življenje, da bo štetje rojstnih dni nepomembno. Do takrat pa se bodo priče, ker iskreno ljubijo življenje in Boga, trudile, da mu ugajajo celo v »najmanjših stvareh«, kot na primer, s svojim stališčem do praznikov, ki temelje na značilnostih krive religije.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 20]

Čestitamo za rojstni dan