Prejel sem številne blagoslove, ker sem se učil iz dobrih zgledov

Rodil sem se v mestu Quebec v francosko govoreči kanadski provinci Quebec. Vzgojila sta me ljubeča starša Louis in Zelia. Moj oče je bil sramežljiv in je rad bral. Jaz sem rad pisal in upal, da bom nekega dne postal novinar.

Ko sem bil star približno 12 let, sta očetov sodelavec Rodolphe Soucy in njegov prijatelj obiskala naš dom. Bila sta Jehovovi priči. O Pričah nisem vedel veliko in njihova vera me ni preveč zanimala. Vendar sem bil navdušen nad tem, kako sta s Svetim pismom logično odgovarjala na vprašanja. To je navdušilo tudi moja starša, zato smo sprejeli svetopisemski tečaj.

Takrat sem obiskoval katoliško šolo. Občasno sem se s sošolci pogovarjal o tem, kar sem se naučil na svetopisemskem tečaju. Sčasoma so učitelji, ki so bili duhovniki, za to izvedeli. Namesto da bi s Svetim pismom ovrgli to, kar sem govoril, me je eden od njih pred celim razredom obtožil, da sem upornik. Čeprav je bilo to zame zelo stresno, se je na koncu izkazalo kot blagoslov, saj mi je pomagalo uvideti, da se verski nauki šole ne ujemajo s tem, kar pravi Sveto pismo. Spoznal sem, da moram to šolo prenehati obiskovati. Z dovoljenjem staršev sem se prepisal na drugo šolo.

KAKO SEM VZLJUBIL OZNANJEVANJE

Še naprej sem preučeval Sveto pismo, vendar sem počasi duhovno napredoval, ker me je bilo strah oznanjevati od hiše do hiše. Katoliška cerkev je imela zelo velik vpliv in je močno nasprotovala našemu oznanjevanju. Maurice Duplessis, quebeški ministrski predsednik, je bil tesen politični zaveznik cerkve. Zaradi njegove podpore je drhal nadlegovala in celo napadala Priče. Takrat so morali biti bratje in sestre zelo pogumni, da so oznanjevali.

Brat, ki mi je pomagal premagati strah, je bil John Rae, diplomant devetega razreda šole Gilead. John je imel veliko izkušenj ter je bil blag, preprost in prijazen. Redko mi je neposredno svetoval, toda veliko sem se naučil iz njegovega dobrega zgleda. John ni znal dobro govoriti francosko, zato sem pogosto šel z njim na oznanjevanje in mu pomagal pri jeziku. To, da sem se družil z Johnom, mi je pomagalo, da sem navsezadnje pogumno branil resnico. Deset let zatem, ko sem prvič prišel v stik s Pričami, sem se krstil. To je bilo 26. maja 1951.

V naši majhni občini v mestu Quebec je bila večina oznanjevalcev pionirjev. Njihov dobri zgled me je spodbudil k pioniranju. Takrat smo pri oznanjevanju po hišah uporabljali samo Sveto pismo. Ker nismo razdeljevali literature, smo morali Sveto pismo učinkovito uporabljati. Zato sem se trudil bolje seznaniti s svetopisemskimi stavki, da sem lahko branil resnico. Vendar mnogi niso želeli brati iz Svetega pisma, če to ni bilo odobreno od Katoliške cerkve oziroma ni imelo njenega žiga.

Leta 1952 sem se poročil s Simone Patry, zvesto sestro iz moje občine. Preselila sva se v Montreal in v enem letu se nama je rodila hčerka. Čeprav sem moral malo pred poroko prenehati pionirati, sva s Simone skušala ohraniti preprosto življenje, da bi lahko kot družina čim več sodelovali v občinskih dejavnostih.

Minilo je deset let, preden sem začel spet resno razmišljati o tem, da bi več oznanjeval. Leta 1962, ko sem v kanadskem Betelu obiskal enomesečno Kraljestveno strežbeno šolo za starešine, sem bil v sobi skupaj z bratom Camillom Ouellettom. Gorečnost tega brata je name naredila močan vtis, še posebej, ker je bil poročen in je imel otroke. Takrat so bili v Quebecu zelo redki bratje in sestre, ki so imeli otroke in so tudi pionirali. Toda Camille je želel doseči ta cilj. V času, ko sva bila skupaj, me je spodbudil, naj razmislim o svojih okoliščinah. Po samo nekaj mesecih sem ugotovil, da bi lahko spet služil kot redni pionir. Nekateri so menili, da to ni modra odločitev, vendar sem vseeno začel pionirati, saj sem bil prepričan, da bo Jehova blagoslovil moje prizadevanje, da več oznanjujem.

V MESTO QUEBEC SE VRNEVA KOT POSEBNA PIONIRJA

Leta 1964 sva bila s Simone v najinem domačem mestu Quebec postavljena za posebna pionirja. Tam sva služila nekaj let. Do takrat so se razmere glede oznanjevanja že izboljšale, toda nekateri ljudje so nam še vedno nasprotovali.

Neko soboto popoldan so me aretirali v majhnem mestu Sainte-Marie, ki leži blizu mesta Quebec. Policist me je odpeljal na policijsko postajo in me dal zapreti, ker sem po hišah oznanjeval brez dovoljenja. Kasneje so me odvedli do sodnika Baillargeona, ki je pri drugih vzbujal strah. Vprašal me je, kdo me bo zastopal na sodišču. Ko sem omenil ime dobro znanega odvetnika Prič Glena Howaa, je nervozno odvrnil: »Oh, ne! Pa ne on!« Glen How je bil znan kot zelo uspešen odvetnik, ki je takrat pravno zagovarjal Priče. Sodišče me je kmalu obvestilo, da so obtožbe proti meni umaknjene.

Ker so v Quebecu našemu delu nasprotovali, je bilo zelo težko najeti primeren prostor za shode. Za našo majhno občino smo lahko našli le staro neogrevano garažo. Da bi bratje v mrzlih zimah ogreli prostor, so uporabili peč na olje. Pogosto smo se nekaj ur pred shodom zbrali okoli peči in si pripovedovali spodbudna doživetja.

Čudovito je videti, kako je oznanjevanje v vseh teh letih lepo napredovalo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v mestu Quebec, pokrajini Cote-Nord in polotoku Gaspe samo nekaj manjših občin. Danes sta na tem področju več kot dva okraja, bratje in sestre pa se zbirajo v čudovitih kraljestvenih dvoranah.

POVABLJENA V POTUJOČE DELO

Leta 1970 so naju s Simone povabili v okrajno delo. Nato sva bila leta 1973 dodeljena v območno delo. V tistih letih sem se veliko naučil od sposobnih bratov, kot sta Laurier Saumurb in David Splanec, ki sta takrat prav tako služila v potujočem delu. Po vsakem zboru sva si z Davidom izmenjala predloge, kako bi se lahko izboljšala pri poučevanju. Spomnim se, da mi je David nekoč rekel: »Leonce, užival sem v tvojem sklepnem govoru. Bil je dober, ampak jaz bi iz tega gradiva pripravil tri govore!« Imel sem navado, da sem v svojih govorih vedno povedal preveč informacij. Moral sem se naučiti, kako imeti bolj jedrnate govore.

Območni nadzorniki so imeli nalogo, da spodbujajo okrajne nadzornike. Toda številni oznanjevalci v Quebecu so me dobro poznali. Zato so pogosto želeli iti z mano na oznanjevanje, ko sem obiskal njihov okraj. Čeprav sem užival v oznanjevanju z njimi, nisem namenil dovolj časa okrajnemu nadzorniku. Ob neki priložnosti me je ljubeč okrajni nadzornik spomnil: »Lepo je, da si veliko časa z brati in sestrami, vendar ne pozabi, da je to moj teden. Tudi jaz potrebujem spodbude.« Ta prijazni nasvet mi je pomagal biti bolj uravnovešen.

Leta 1976 se je zgodilo nekaj zelo žalostnega in nepričakovanega. Moja draga žena Simone je hudo zbolela in umrla. Bila je čudovita žena, saj je bila požrtvovalna in je imela zelo rada Jehova. To, da sem bil zaposlen z oznanjevanjem, mi je pomagalo preboleti izgubo. Hvaležen sem Jehovu, da me je v tistih težkih časih ljubeče podpiral. Kasneje sem se poročil s Carolyn Elliott, gorečo angleško govorečo pionirko, ki je prišla v Quebec, da bi pomagala tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Carolyn je dostopna in se iskreno zanima za druge, še posebej za tiste, ki so sramežljivi ali osamljeni. Ko se mi je pridružila v potujočem delu, se je izkazala za pravi blagoslov.

ZELO POMEMBNO LETO

Januarja 1978 so me prosili, da bi poučeval v prvi Pionirski šoli v Quebecu. Bil sem zelo živčen, saj je bil učni program zame nekaj novega, tako kot je bil za učence. Vesel sem bil, da je bilo v prvem razredu veliko izkušenih pionirjev. Čeprav sem bil učitelj, sem se od učencev veliko naučil.

Leta 1978 je v Montrealu na olimpijskem stadionu potekalo mednarodno zborovanje »Zmagoslavna vera«. To je bilo največje zborovanje, ki je bilo kdaj koli organizirano v Quebecu. Prisotnih je bilo več kot 80.000 ljudi. Dobil sem nalogo, da sodelujem z oddelkom za stike z javnostmi. Govoril sem s številnimi novinarji in bil sem navdušen, ko sem videl, da so o nas napisali veliko lepega. Na televiziji in radiu se je predvajalo več kot 20 ur intervjujev, v časopisih pa je bilo objavljenih na stotine člankov. Tako je veliko ljudi izvedelo več o Jehovu in njegovem ljudstvu.

DODELJENA NA DRUGO PODROČJE

Leta 1996 sem doživel veliko spremembo. Vse od svojega krsta dalje sem služil v francosko govoreči provinci Quebec. Takrat pa sem dobil dodelitev, da služim na angleškem področju mesta Toronto. Ker nisem dobro govoril angleško, se nisem počutil usposobljenega in bilo me je strah imeti govore. Zato sem pogosteje molil in se začel še bolj zanašati na Jehova.

Če pogledam nazaj, lahko iskreno rečem, da sem na področju Toronta služil dve čudoviti leti. Carolyn mi je potrpežljivo pomagala, da sem pri govorjenju angleščine postal bolj samozavesten, bratje in sestre pa so me podpirali in spodbujali. Hitro sva si pridobila številne nove prijatelje.

Poleg tega, da sem bil zelo zaposlen s pripravami za zbore ob koncih tedna, sem šel pogosto v petek za eno uro na oznanjevanje od hiše do hiše. Nekateri so morda menili: Zakaj gre na oznanjevanje tik pred koncem napornega tedna, ko je zbor? Vendar sem ugotovil, da so me dobri pogovori na oznanjevanju spodbudili. Tudi sedaj sem po oznanjevanju vedno vesel.

Leta 1998 sva s Carolyn začela v Montrealu služiti kot posebna pionirja. Veliko let je k moji nalogi spadalo to, da sem organiziral posebne akcije oznanjevanja na javnih krajih in sodeloval z novinarji, da bi premagali predsodke, ki jih imajo ljudje o Jehovovih pričah. S Carolyn uživava, ko oznanjujeva tujcem, ki so se pred kratkim priselili v Kanado in ki pogosto želijo spoznati, kaj uči Sveto pismo.

Že 68 let sem krščen Jehovov služabnik. Ko se ozrem na ta leta, se počutim resnično blagoslovljenega. Zelo sem vesel, ker sem se naučil uživati v oznanjevanju in ker sem mnogim ljudem pomagal spoznati resnico. Moja hčerka Lise in njen mož sta za tem, ko sta vzgojila otroke, začela redno pionirati. Ko vidim hčerkino gorečnost za oznanjevanje, mi to ogreje srce. Še posebej sem hvaležen sokristjanom, ki so mi s svojim dobrim zgledom in modrimi nasveti pomagali duhovno rasti in skrbeti za različne teokratične naloge. To, da ostanemo zvesti na dodelitvi, je možno samo, če se zanašamo na Jehovovega svetega duha. (Ps. 51:11) Jehovu sem hvaležen, ker mi je dal čast, da lahko slavim njegovo ime! (Ps. 54:6)