Ali veš?

Kako arheologija potrjuje vlogo, ki jo je imel Belšazar v Babilonu?

SVETOPISEMSKI kritiki so mnogo let trdili, da kralj Belšazar, ki je omenjen v Danielovi knjigi, ni nikoli obstajal. (Dan. 5:1) V to so bili prepričani, ker arheologi niso našli nobenega dokaza, da je Belšazar dejansko živel. Toda to se je leta 1854 spremenilo. Zakaj?

Tega leta je britanski konzul John George Taylor odkril nekaj ruševin v starodavnem mestu Ur, ki leži na južnem delu današnjega Iraka. Tam je v velikem stolpu našel nekaj glinenih cilindrov. Na vsakem od teh cilindrov, ki so dolgi približno deset centimetrov, je zapis v klinopisu. Na enem od njih je zapisana molitev za dolgo življenje babilonskega kralja Nabonida in njegovega najstarejšega sina Belšazarja. Celo kritiki so se morali strinjati, da je ta najdba dokaz, da je Belšazar obstajal.

Toda v Svetem pismu ni zapisano le, da je Belšazar obstajal, ampak da je bil tudi kralj. Kritiki so bili spet skeptični. Angleški znanstvenik William Talbot je na primer okoli leta 1875 zapisal, da so nekateri trdili, da je »Bel-sar-ussur [Belšazar] vladal istočasno kot njegov oče Nabonid. Vendar za to ni niti najmanjšega dokaza.«

Ta polemika je bila rešena, ko so zapisi na drugih glinenih cilindrih razkrili, da Belšazarjevega očeta, kralja Nabonida, včasih več let ni bilo v Babilonu. Kaj se je dogajalo med njegovo odsotnostjo? V Encyclopaedii Britannici piše: »Ko je bil Nabonid v drugi deželi, je Belšazarju zaupal vladanje in glavni del svoje vojske.« Torej je bil Belšazar v tistem času tako rekoč sovladar v Babilonu. Zato je arheolog in jezikoslovec Alan Millard napisal, da je primerno, da »Danielova knjiga Belšazarja imenuje ‚kralj‘«.

Seveda pa Božji služabniki glavni dokaz za to, da je Danielova knjiga zanesljiva in navdihnjena od Boga, najdemo v Svetem pismu. (2. Tim. 3:16)