Pravilen smiselni poudarek

KADAR govoriš ali glasno bereš, ni pomembno le to, da pravilno izgovarjaš posamezne besede, temveč tudi to, da ključne besede in izraze, ki sporočajo določeno misel, poudariš tako, da so ideje jasno izražene.

K pravilnemu smiselnemu poudarku spada več kot le to, da močneje poudariš nekaj oziroma mnogo besed. Poudariti moraš prave besede. Če poudariš napačne besede, poslušalci povedanega morda ne bodo jasno razumeli in jim lahko zato misli odtavajo kam drugam. Tudi če je gradivo poučno, bo govor s slabim smiselnim poudarkom manj učinkovit pri spodbujanju poslušalcev.

Močnejši poudarek lahko izrazimo na različne načine in te navadno rabimo kombinirano: z večjo glasnostjo, občutenostjo, s počasnim in premišljenim izražanjem, s premorom pred oziroma za stavkom (ali obojim) ter z gestami in izrazom obraza. V nekaterih jezikih se lahko poudarek izrazi tudi z nižanjem oziroma višanjem glasu. Da bi ugotovil, kaj bi bilo najprimernejše, upoštevaj gradivo in okoliščine.

Ko se odločaš, kaj naj bi poudaril, razmisli o naslednjem. 1. To, katere besede naj bi se znotraj stavka poudarilo, ne določa samo preostali del stavka, temveč tudi sobesedilo. 2. S smiselnim poudarkom se lahko poudari začetek nove misli, najsibo to glavna točka ali zgolj preskok na drug sklop dokazov, lahko pa se tudi usmeri pozornost na konec sklopa dokazov. 3. Govornik lahko s smiselnim poudarkom pokaže, kaj čuti do določene zadeve. 4. S pravilnim smiselnim poudarkom se lahko poudari tudi glavne točke govora.

Da bi govornik oziroma javni bralec smiselni poudarek uporabljal na omenjene načine, mora jasno razumeti gradivo ter si iskreno želeti, da bi poslušalci gradivo vsrkali. Glede poučevanja v Ezrovih dneh v Nehemijevi knjigi 8:8, SSP, piše: »Brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali.« Očitno so se tisti, ki so ob tej priložnosti brali in razlagali Božjo postavo, zavedali, kako pomembno je, da poslušalci dojamejo pomen prebranega, si to zapomnijo in tudi udejanjajo.

Kaj lahko povzroči problem. Večina ljudi zna v normalnem, vsakodnevnem pogovoru svoje misli jasno izraziti. Toda kadar berejo gradivo, ki ga je napisal kdo drug, je zanje morda izziv ugotoviti, katere besede ali besedne zveze naj bi poudarili. Ključ se skriva v jasnem razumevanju gradiva. To pa pomeni, da moraš gradivo skrbno preučiti. Če te torej zaprosijo, da na občinskem shodu prebereš kakšno gradivo, bi se moral skrbno pripraviti.

Nekateri namesto smiselnega poudarka uporabljajo tako imenovani »periodični poudarek«. Besede poudarjajo v bolj ali manj enakih časovnih presledkih, pa naj je takšen poudarek smiseln ali ne. Zopet drugi pa poudarjajo funkcijske besede; morda pretirano poudarjajo predloge in veznike. Kadar poudarjanje ne prispeva k jasnosti misli, to zlahka postane moteča navada.

Nekateri govorniki pri tem, ko si prizadevajo smiselno poudarjati, povečajo jakost glasu tako, da imajo poslušalci občutek, da se jih graja. Seveda se to redkokdaj obnese. Če smiselni poudarek ni naraven, lahko poslušalci dobijo vtis, da se jim govori zviška. Koliko boljše je, da jim govoriš na temelju ljubezni in jim pomagaš uvideti, da je to, kar želiš povedati, svetopisemsko in razumno!

Kako se izboljšati. Posameznik, ki ima problem s smiselnim poudarjanjem, se tega pogosto niti ne zaveda. Morda ga mora na to kdo opozoriti. Če se moraš v tem še izboljšati, ti bo pomagal tvoj nadzornik šole. Prav tako se ne obotavljaj prositi za pomoč kakšnega dobrega govornika. Prosi ga, naj te pozorno posluša, ko boš bral in govoril, nato pa naj ti predlaga, v čem bi se lahko izboljšal.

Za začetek ti bo morda svetovalec predlagal, da vadiš na podlagi kakšnega članka iz Stražnega stolpa. Nedvomno ti bo rekel, da analiziraj posamezne stavke, da bi ugotovil, katere besede ali besedne zveze moraš poudariti, da bi poslušalci zlahka dojeli smisel stavka. Morda te bo spomnil na to, da bodi še posebej pozoren na besede, ki so napisane v ležečem tisku. Zapomni si, da so besede znotraj stavka med seboj povezane. Pogosto moraš poudariti skupino besed, ne le ene same besede. V nekaterih jezikih se lahko učence spodbudi, naj bolj pazijo na to, kako na pravilen smiselni poudarek vplivajo naglasna znamenja.

Kot naslednji korak pri učenju tega, kaj poudariti, te lahko svetovalec spodbudi, da razmisliš o sobesedilu, ki je širše od samega stavka. Katera osrednja misel se razvija v celotnem odstavku? Kako naj bi ta vplivala na to, kaj boš poudaril v posameznih stavkih? Oglej si naslov članka ter krepko natisnjeni podnaslov, pod katerim je tvoje gradivo napisano. Kako to dvoje vpliva na to, katere izraze boš poudaril? O vsem tem je treba razmisliti. Toda pazi, da ne boš močno poudaril preveč besed.

Ne glede na to, ali boš govoril prosto ali bral, te lahko svetovalec spodbudi tudi k temu, da naj na tvojo rabo smiselnega poudarka vplivajo sklopi dokazov. Vedeti moraš, kje se kak sklop dokazov konča oziroma kje v govoru ena pomembna misel prehaja v drugo. Poslušalci ti bodo hvaležni, če jih boš opozoril na takšna mesta. To lahko storiš tako, da poudariš določene besede, na primer kot prvo, nadalje, potemtakem, torej in skratka.

Svetovalec te bo prav tako usmeril na misli, katere naj bi povedal s posebnim občutkom. Za to bi morda lahko poudaril besede, kot so zelo, povsem, nikakor, nemogoče, pomembno ter vedno. S tem lahko vplivaš na to, kaj bodo poslušalci čutili glede povedanega. Več o tem je govor v 11. učni enoti »Toplina in občutenost«.

Da bi se izboljšal v uporabi smiselnega poudarka, boš spodbujen tudi k temu, da imej v mislih jasno začrtane glavne točke, za katere želiš, da si jih poslušalci zapomnijo. Več o tem je z vidika javnega branja napisano v 7. učni enoti »Poudarjanje glavnih misli«, z vidika govorjenja pa v 37. učni enoti »Glavne točke naj bodo jasno vidne«.

Če si prizadevaš izboljšati se v terenski strežbi, bodi še posebej pozoren na to, kako bereš svetopisemske stavke. Naj ti pride v navado, da se vprašaš: ‚Zakaj berem ta stavek?‘ Za učitelja ni vedno dovolj le to, da pravilno izgovori besede. Morda ne bo zadostovalo niti to, da bo besedilo prebral s pravim občutkom. Če komu odgovarjaš na vprašanje ali učiš kakšno temeljno resnico, je dobro, da v svetopisemskem stavku poudariš besede ali izraze, ki podpirajo to, o čemer razpravljaš. Sicer človek, kateremu bereš, morda ne bo dojel bistva.

Glede na to, da k smiselnemu poudarku spada močnejše poudarjanje določenih besed ter besednih zvez, se lahko neizkušen govornik nagiba k temu, da jih preveč poudari. Takšen govor bo zvenel kakor note, ki jih igra človek, ki se šele uči igrati na glasbilo. Toda z dodatno vajo se bodo te posamezne »note« preprosto zlile v prečudovito »glasbo«.

Potem ko se boš naučil nekaterih osnov, ti bo pomagalo tudi to, da boš opazoval izkušene govornike. Kmalu boš spoznal, kaj lahko dosežeš z različno močnim poudarjanjem. In doumel boš, kako pomembno je poudarjati na različne načine, da bi poslušalci jasno razumeli pomen povedanega. S tem ko se boš učil pravilnega smiselnega poudarjanja, boš veliko bolj učinkovito bral in govoril.

Smiselnega poudarjanja se ne nauči le za silo. Da bi učinkovito govoril, ga vadi toliko časa, dokler ga ne boš obvladal in bo drugim zvenel povsem naravno.