Ustrezna raba premorov

PRI govorjenju je pomembno, da na ustreznih mestih narediš premor. To velja ne glede na to, ali imaš govor ali pa se s kom pogovarjaš. Brez takšnih premorov lahko govorjeno zveni kot blebetanje, ne pa kot jasno izražanje misli. Če boš delal ustrezne premore, bo tvoj govor bolj jasen. Uporabiš jih lahko tudi tako, da se bodo glavne točke tvojega govora poslušalcem trajno vtisnile v spomin.

Kako lahko ugotoviš, kdaj bi moral narediti premor? Kako dolgi naj bi bili premori?

Premor ob ločilih. Ločila so postala pomemben del pisnega jezika. Označujejo lahko konec stavka ali vprašanja. V nekaterih jezikih se z njimi izpostavlja citirane besede. Nekatera ločila zaznamujejo, kako se kakšen del stavka navezuje na druge dele. Človek, ki bere sam zase, lahko vidi ločila. Toda kadar bere naglas v prid drugim, mora s svojim glasom izraziti pomen vsakega ločila, ki se pojavlja v napisanem gradivu. (Dodatne podrobnosti najdeš v 1. učni enoti »Točno branje«.) Če ne narediš premora, ko to zahteva ločilo, bodo drugi morda težko razumeli to, kar bereš, oziroma lahko besedilo celo dobi drug pomen.

Na to, kdaj je primerno narediti premor, pa poleg ločil vpliva tudi to, kako so misli v stavku izražene. Neki slaven glasbenik je nekoč dejal: »Po notah ne igram prav nič bolje od mnogih drugih pianistov. Toda pavze med notami, ah da, tu se skriva umetnost.« Podobno je z govorjenjem. S primerno rabo premorov bo tvoje dobro pripravljeno gradivo še prijetnejše in smiselnejše.

Pri pripravi na javno branje ti bo morda koristilo, če si boš natisnjeno gradivo, ki ga boš bral, označil. Tam, kjer naj bi naredil kratek premor, morda le kratek predah, nariši navpično črtico. Daljši premor si označi z dvema takšnima črticama. Če ti kakšno besedilo nikakor ne leži in premor vedno znova narediš na napačnem mestu, potem s svinčnikom poveži vse tiste besede, ki tvorijo težko besedno zvezo. Nato besedno zvezo preberi od začetka do konca. To delajo tudi mnogi izkušeni govorniki.

Raba premorov ti pri vsakodnevnem govoru navadno ne povzroča težav, ker veš, kaj hočeš povedati. Toda če imaš navado delati premore v rednih časovnih presledkih, ne glede na to, kaj zahteva misel, tvoj govor ne bo tako učinkovit in jasen. Predloge za izboljšanje najdeš v 4. učni enoti »Tekočnost«.

Premor ob prehodu na drugo misel. Kadar prehajaš z ene glavne točke na drugo, lahko premor poslušalcem omogoči, da razmislijo, se privadijo, spoznajo, v katero smer teče beseda, ter jasneje doumejo naslednjo misel, ki jo boš predstavil. Prav kakor je takrat, kadar zavijaš z ene ceste na drugo, pomembno, da zmanjšaš hitrost, je pomembno tudi to, da ob prehodu z ene misli na drugo narediš premor.

En razlog, zakaj nekateri govorniki brez premora hitijo z ene misli na drugo, je ta, da skušajo predstaviti preveč gradiva. Ta navada je pri nekaterih odraz njihovega vsakdanjega načina govorjenja. Morda tako govorijo vsi okrog njih. Toda to ne prispeva k učinkovitemu poučevanju. Če imaš povedati kaj, kar je vredno, da poslušalci slišijo in si zapomnijo, potem si vzemi dovolj časa za to, da bo misel jasno izražena. Zavedaj se, da je za to, da bi v govoru jasno izrazil misli, nujno delati premore.

Če boš imel govor po očrtu, bi si moral gradivo urediti tako, da boš točno vedel, kje moraš med glavnimi točkami narediti premor. Če boš bral z manuskripta, pa si prehode z ene glavne točke na drugo označi.

Premori ob prehodu na drugo misel so ponavadi daljši od premorov ob ločilih, toda ne tako dolgi, da bi postal govor že kar razvlečen. Če so premori predolgi, potem je videti, kot da si slabo pripravljen in razmišljaš, kaj bi rekel v nadaljevanju.

Poudarni premor. Poudarni premor je pogosto dramatičen, in sicer je to premor, ki ga naredimo pred oziroma za kakšnim stavkom ali vprašanjem, izrečenim z določenim poudarkom. Takšen premor poslušalcem omogoča, da razmislijo o ravnokar povedanem, ali pa budi pričakovanje za to, kar bo sledilo. To dvoje ni isto. Odloči se, kdaj je katera metoda primernejša. Toda zapomni si, da bi moral poudarne premore uporabljati samo pri zares pomembnih izjavah. Sicer bodo te izjave izgubile svojo vrednost.

Ko je Jezus v nazareški sinagogi naglas bral iz Svetih spisov, je učinkovito uporabil takšen premor. Najprej je iz knjižnega zvitka, ki ga je napisal prerok Izaija, prebral, kakšno nalogo je prejel. Toda preden je te besede naobrnil, je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in se usedel. Nato pa je, ko so vsi v sinagogi imeli oči uprte vanj, dejal: »Danes se je izpolnila beseda Svetega pisma, ki ste jo slišali.« (Luk. 4:16–21, EI)

Premor, ki ga zahtevajo okoliščine. Včasih je treba v govoru narediti premor tudi zaradi motenj. Ko se v terenski strežbi pogovarjaš s stanovalcem, moraš morda zaradi hrupa mimovozečih vozil ali otroškega joka začasno ustaviti pogovor. Če na zboru motnja ni prevelika, lahko zvečaš jakost glasu in nadaljuješ. Toda če je hrup velik in traja predolgo, se moraš ustaviti. Občinstvo tako ali tako ne bo več poslušalo. Zato učinkovito uporabljaj premore, in to z namenom, da bi poslušalcem kar najbolj koristile dobre reči, ki jim jih želiš povedati.

Premor, ki dopušča čas za odziv. Čeprav imaš morda govor, pri katerem ni predvideno sodelovanje občinstva, je pomembno, da poslušalcem dovoliš, da se odzovejo, ne sicer slišno, temveč umsko. Če postaviš vprašanja, ki naj bi poslušalce navedla na razmišljanje, a potem ne počakaš dovolj časa, bodo takšna vprašanja brez prave vrednosti.

Seveda pa premori niso pomembni le takrat, ko govoriš z odra, temveč tudi ko pričuješ drugim. Pri nekaterih je videti, kot da nikoli ne naredijo premora. Če imaš tudi ti takšno težavo, se močno potrudi to govorno veščino razviti. Tako se boš izboljšal v komuniciranju z drugimi, pa tudi v terenski strežbi boš učinkovitejši. Premor je trenutek tišine, in upravičeno pravijo, da tišina prekinja, poudarja, zahteva pozornost in poživlja uho.

K vsakodnevnemu pogovarjanju spada dvosmerna izmenjava misli. Drugi te raje poslušajo, kadar ti prisluhneš njim in se zanimaš za to, kar povedo. To pa od tebe zahteva, da narediš dovolj dolg premor, tako da imajo drugi priložnost izraziti svoje mnenje.

V terenski strežbi smo pogosto učinkovitejši, kadar naše pričevanje poteka v obliki pogovora. Mnogi Pričevalci so ugotovili, da je dobro, če po pozdravu predstavijo temo pogovora, nato pa zastavijo kakšno vprašanje. Zatem naredijo premor, da ima stanovalec čas odgovoriti, in ga pohvalijo za to, kar pove. Med razpravo mu lahko dajo obilo priložnosti za to, da kaj pripomni. Zavedajo se, da lahko človeku pogosto laže pomagajo, če vedo, kako on gleda na obravnavano temo. (Preg. 20:5)

Seveda se na vprašanja ne bodo vsi odzvali ugodno. Vendar Jezusa to ni odvrnilo, da ne bi dovolj dolgo počakal, tako da bi imeli celo nasprotniki priložnost spregovoriti. (Mar. 3:1–5) S tem ko damo človeku priložnost, da spregovori, ga to spodbudi k razmišljanju, in tako morda razkrije, kar ima v srcu. Eden od namenov naše strežbe je pravzaprav ta, da pridemo ljudem do srca, tako da jim predstavimo življenjsko pomembna vprašanja iz Božje Besede, o katerih se morajo odločiti. (Heb. 4:12)

Ustrezna raba premorov v naši strežbi je zares umetnost. Kadar učinkovito uporabljamo premore, so misli izražene bolj jasno in poslušalci se jih pogosto še dolgo spominjajo.