Vprašanja bralcev

Kaj Sveto pismo pravi o priseganju?

Prisega je opisana kot slovesna izjava oziroma obljuba posameznika, da bo nekaj izpolnil. Pri tem se pogosto sklicuje na Boga kot pričo. Lahko je ustna ali pisna.

Nekateri morda mislijo, da je narobe prisegati, ker je Jezus rekel: »Sploh ne prisegajte [...]. Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne. Kar je več od tega, je od Hudobnega.« (Mat. 5:33–37) Seveda je Jezus vedel, da je Mojzesov zakonik zahteval določene prisege in da so jih izrekli tudi zvesti Božji služabniki. (1. Mojz. 14:22, 23; 2. Mojz. 22:10, 11) Vedel je tudi, da je Jehova sam večkrat prisegel. (Heb. 6:13–17) Zato Jezus ni mislil, da ne bi smeli nikoli priseči, ampak je zgolj opozarjal, da ne bi prisegali o nepomembnih stvareh ali neiskreno. To, da držimo svojo besedo, bi morali jemati kot dolžnost pred Bogom. To, kar rečemo, bi morali tudi izpolniti.

Kaj bi torej moral narediti, preden kaj prisežeš? Najprej se prepričaj, ali boš lahko svojo prisego izpolnil. Če o tem nisi prepričan, je boljše, da ne prisežeš. Božja Beseda opozarja: »Boljše je, da se ne zaobljubiš, kot pa da se zaobljubiš in zaobljube ne izpolniš.« (Prid. 5:5) Nato razmisli o svetopisemskih načelih, povezanih s prisego, in se odloči na podlagi svoje šolane vesti. Poglejmo nekaj takšnih svetopisemskih načel.

Nekatere prisege niso v nasprotju z Božjo voljo. Ponekod si na primer Jehovove priče izrečejo zaobljubo, ko se poročijo. Takšna zaobljuba je neke vrste prisega. Nevesta in ženin pred Bogom in pričami obljubita, da bosta drug drugega ljubila, cenila in spoštovala in da bosta to delala, dokler bosta živa. (Drugi pari morda ne rečejo točno teh besed, ko se poročijo, vendar se vseeno zaobljubijo pred Bogom.) Nato sta razglašena za moža in ženo in njun zakon naj bi bil zveza za vse življenje. (1. Mojz. 2:24; 1. Kor. 7:39) Zakonska zaobljuba je primerna in je v skladu z Božjo voljo.

Nekatere prisege so v nasprotju z Božjo voljo. Pravi kristjan na primer ne bo prisegel, da bo branil državo z orožjem ali da se bo odrekel svoji veri v Boga. S tem bi kršil Božje zapovedi. Kristjani nismo »del sveta«, zato se ne smemo vpletati v njegove spore in vojne. (Jan. 15:19; Iza. 2:4; Jak. 1:27)

Nekatere prisege so stvar vesti. Včasih moramo o neki prisegi morda skrbno razmisliti v luči Jezusovih besed: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Luk. 20:25)

Recimo, da kristjan v neki državi vloži prošnjo za državljanstvo ali potni list in izve, da se od njega zahteva prisega zvestobe. Če v tej državi takšna prisega pomeni, da bi obljubil nekaj, kar je v očitnem nasprotju z Božjimi zakoni, tega na podlagi svoje svetopisemsko šolane vesti ne bo storil. Vendar mu oblasti morda dovolijo, da prilagodi besedilo prisege, tako da ne bo v nasprotju z njegovo vestjo.

Če bi kristjan to naredil, bi to lahko bilo v soglasju z načelom iz Rimljanom 13:1, kjer piše: »Naj bo vsak podrejen višjim oblastem.« Zato se kristjan morda odloči, da ni nič narobe, če priseže, da bo naredil nekaj, kar Bog že tako ali tako zahteva od njega.

Vest ima pomembno vlogo tudi takrat, ko se od kristjana zahteva, da med prisego uporabi kakšen predmet ali naredi neko gesto. Stari Rimljani in Skiti so prisegli pri svojem meču. Tako se je posameznik skliceval na boga vojne kot potrdilo, da je vreden zaupanja. Grki so dvignili roko proti nebu, ko so kaj prisegli. S tem so pokazali, da se zavedajo, da neka božanska sila opazuje, kaj rečejo in naredijo, in da so ji odgovorni.

Seveda kristjan ne bo prisegel pri nobenem državnem simbolu, ki je povezan s krivim čaščenjem. Kaj pa, če se te prosi, da na sodišču položiš roko na Sveto pismo in prisežeš, da boš pošteno pričal? Lahko se odločiš, da boš to naredil, saj tudi Sveto pismo govori o Božjih služabnikih, ki so prisego potrdili z gesto. (1. Mojz. 24:2, 3, 9; 47:29–31) Pomembno je vedeti, da se s takšno prisego pred Bogom zaobljubiš, da boš govoril resnico. Pripravljen moraš biti, da boš na vsako morebitno vprašanje iskreno odgovoril.

Ker cenimo svoj odnos z Jehovom, bi morali razmisliti o vsaki prisegi, za katero se nas prosi, in o tem tudi moliti. Prepričati se moramo, da ni v nasprotju z našo vestjo ali svetopisemskimi načeli. Če se odločiš, da boš kaj prisegel, moraš to tudi izpolniti. (1. Pet. 2:12)