Jehova je moja skala
PRIPOVEDUJE EMMANUEL LIONOUDAKIS
Mati se je namrščila in mi rekla: »Če boš vztrajal pri svoji odločitvi, boš moral od doma.« Odločil sem se namreč, da bom polnočasno oznanjeval o Božjem kraljestvu. Toda domači niso mogli prenesti ponižanja, ker sem bil zaradi tega tolikokrat zaprt.
STARŠA sta bila ponižna in bogaboječa človeka. Živela sta v vasi Douliana v zahodnem delu grškega otoka Kreta, kjer sem se leta 1908 tudi rodil. Že od malih nog sta me učila bati se in spoštovati Boga. Božjo Besedo Biblijo sem ljubil, čeprav je nisem nikoli videl v rokah učiteljev ali grških pravoslavnih duhovnikov.
Neki sosed pa je nekoč prebral šest zvezkov Studies in the Scriptures, ki jih je napisal C. T. Russell, ter knjigo Harfa Božja in mi nato navdušeno pripovedoval o njihovi poučni svetopisemski vsebini. Knjige so izdali Preučevalci Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. In vesel sem bil, ko sem prejel Biblijo ter nekaj knjig iz podružnične pisarne Watch Tower Society v Atenah. Še vedno se spominjam, kako sva s tem sosedom bedela pozno v noč, molila k Jehovu ter ob soju sveče in pomoči teh izdaj vneto preučevala Sveto pismo.
O novonajdenem biblijskem spoznanju sem se pričel pogovarjati z drugimi, ko sem bil star 20 let in sem delal kot učitelj v bližnji vasi. Kmalu smo se štirje začeli redno shajati k preučevanju Biblije v Douliani. Da bi drugim pomagali spoznati edino upanje za človeštvo, Božje kraljestvo, smo tudi razdeljevali traktate, knjižice, knjige in biblije.
Leta 1931 smo bili med tisoči po vsem svetu, ki smo privzeli na Bibliji temelječe ime Jehovove priče. (Izaija 43:10) Naslednje leto smo sodelovali v obveščevalni akciji, v kateri smo vplivnim možem razložili več o svojem novem imenu ter njegovem pomenu. Obenem smo temu primerne knjižice razdelili med vse duhovnike, sodnike, policiste in poslovneže na našem območju.
Kakor smo pričakovali, je duhovščina sprožila val preganjanja. Ko so me prvič aretirali, so me obsodili na 20 dni zapora. Kmalu po izpustu so me zopet prijeli in obsodili na enomesečno zaporno kazen. Ko je sodnik zahteval, naj nehamo oznanjevati, smo odgovorili z besedami iz Dejanj apostolov 5:29: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« Pozneje, leta 1932, je našo skupinico v Douliani obiskal Watchtowerjev predstavnik in vsi štirje smo se krstili.
Najti duhovno družino
V oznanjevalstvu sem želel narediti še več, zato sem se odrekel učiteljstvu. Materi je prekipelo. Zahtevala je, naj odidem od doma. Z odobrenjem Watchtowerjeve podružnične pisarne v Atenah me je neki radodaren krščanski brat v mestu Iraklion na Kreti z veseljem sprejel v svojo hišo. Tako so avgusta 1933 bratje iz domače vasi, skupaj z nekaterimi zainteresiranimi posamezniki, prišli na avtobusno postajališče, da bi se poslovili od mene. To je bil zelo ganljiv trenutek in vsi smo jokali, ker nismo vedeli, kdaj se bomo zopet videli.
V Iraklionu sem postal del ljubeče duhovne družine. Tam sem se s še tremi krščanskimi brati in sestro redno shajal k preučevanju in čaščenju. Na lastne oči sem lahko videl izpolnitev Jezusove obljube: »Nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater.« (Marko 10:29, 30) Moja naloga je bila oznanjevati v mestu in okoliških vaseh. Ko sem kraljestveno novico oznanil v mestu, sem delo nadaljeval po okrajih Iraklion in Lasition.
Samotni pionir
Veliko ur sem preživel v hoji od vasi do vasi. Zraven tega sem moral s seboj prenašati precej kilogramov natisnjenega gradiva, ker so bile pošiljke literature redke. Spati nisem imel kje, zato sem navadno zavil v vaško kavarno, počakal, da je odšel še zadnji obiskovalec – običajno po polnoči – zaspal na kakem kavču in vstal v zelo zgodnjih urah naslednjega jutra, preden je lastnik začel streči s pijačo. Tiste kavče sem si delil z nešteto bolhami.
Čeprav so se ljudje običajno odzivali hladno, sem bil srečen, da svojo mladostno moč dajem Jehovu. Ko sem našel koga, ki ga je zanimala biblijska resnica, sem bil še bolj odločen vztrajno opravljati strežbo, s katero se rešuje življenja. Osvežujoče se je bilo tudi družiti z duhovnimi brati in sestrami. Z njimi sem se lahko sestal po 20-ih do 50-ih dneh odsotnosti, odvisno od tega, kako daleč od mesta Iraklion sem oznanjeval.
Še vedno se živo spominjam, kako osamljen sem se počutil nekega popoldneva, še posebej, ko sem pomislil, da bodo moji krščanski bratje in sestre v Iraklionu ta večer imeli redni shod. Tako močno sem si jih želel videti, da sem se odločil prepešačiti dobrih 25 kilometrov, ki so me ločevali od bratovščine. Še nikoli nisem hodil tako hitro. A zvečer je bilo tako poživljajoče uživati v prijetni družbi bratov in sester ter si, kakor bi rekli, obnoviti duhovne zaloge!
Velika prizadevanja v oznanjevanju so nedolgo zatem začela rojevati sadove. Kakor v dneh apostolov nam je Jehova ‚prideval teh, ki so se zveličevali‘. (Dejanja 2:47) Število Jehovovih častilcev na Kreti je začelo rasti. Ko so se mi drugi pridružili v strežbi, se nisem več počutil osamljenega. Prenašali smo telesne tegobe in silovito nasprotovanje. Naša vsakdanja hrana je bil kruh, zraven pa jajca, olive ali zelenjava, kar smo pač lahko dobili v zameno za literaturo, ki so jo sprejeli ljudje, katerim smo oznanjevali.
Na jugovzhodnem delu Krete, v mestu Ierápetra, sem pričeval trgovcu z oblačili, Minosu Kokkinakisu. Kljub temu, da sem se vztrajno trudil začeti z njim biblijski pouk, je imel zaradi aktivnega življenja vedno premalo časa. Ko pa se je končno odločil resno preučevati, je v življenju naredil drastične spremembe. Zraven tega je postal nadvse goreč in dejaven oznanjevalec dobre novice. Njegove spremembe so na osemnajstletnega, pri njem zaposlenega Emmanuela Paterakisa naredile vtis in kmalu je zaprosil za biblijsko literaturo. S kolikšnim veseljem sem videl, kako je Emmanuel vztrajno duhovno napredoval in naposled postal misijonar!a
V moji vasi je občina medtem stalno rasla in tedaj imela 14 oznanjevalcev. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem prebral pismo moje telesne sestre Despine, v katerem mi je oznanila, da so se ona in moja starša oprijeli resnice ter so zdaj krščeni Jehovovi častilci!
Zdržati preganjanje in prepoved
Grška pravoslavna cerkev je začela na naše oznanjevalsko delo gledati kot na nadlogo uničujočih kobilic in bila odločena, da nas stre. Marca 1938 so me privedli pred javnega tožilca, ki je zahteval, naj takoj odidem s tistega območja. Odgovoril sem, da je naše oznanjevalstvo v resnici koristno in da nam je delo zapovedala višja avtoriteta, naš kralj Jezus Kristus. (Matevž 28:19, 20; Dejanja 1:8)
Naslednjega dne so me poklicali na krajevno policijsko postajo. Tam so mi povedali, da sem zaznamovan kot človek, ki ogroža javno varnost, ter mi izrekli enoletni izgon na egejski otok Amorgos, kamor so me že čez nekaj dni prepeljali s čolnom in z lisicami na rokah. Na njem ni bilo nobenega drugega Jehovovega pričevalca. Zamislite si moje presenečenje, ko sem po šestih mesecih izvedel, da so na otok izgnali še enega Pričevalca! Le kdo bi to bil? Minos Kokkinakis, nekoč moj biblijski učenec s Krete. Kako vesel sem bil, da imam duhovnega tovariša! Nekoliko pozneje sem ga imel prednost krstiti v amorgoških vodah.b
Kmalu po vrnitvi na Kreto so me zopet aretirali in tokrat so me za šest mesecev izgnali v otoško mestece Neapolis. Po šestih mesecih izgnanstva so me aretirali, zaprli za deset dni in nato za štiri mesece poslali na otok, rezerviran za izgnane komuniste. Spoznal sem, kako resnične so besede apostola Pavla: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.« (2. Timoteju 3:12)
Porast kljub nasprotovanju
Med letoma 1940 in 1944 se je z nemško okupacijo Grčije naše oznanjevalsko delo skoraj zaustavilo. Toda Jehovovo ljudstvo v Grčiji se je hitro reorganiziralo in naše oznanjevalstvo je nanovo oživelo. Izgubljeni čas smo skušali nadomestiti tako, da smo dejavno in goreče nadaljevali kraljestveno delo.
Kakor smo pričakovali, je zopet vzplamtelo versko nasprotovanje. Grški pravoslavni duhovniki so zelo pogosto jemali zakon v svoje roke. V neki vasi je duhovnik proti nam naščuval drhal. On sam me je začel tepsti, medtem ko je njegov sin isto počel od zadaj. Pognal sem se k bližnji hiši po zaščito, mojega oznanjevalskega tovariša pa so zvlekli na vaški trg. Tam mu je drhal raztrgala literaturo in neka ženska je z balkona kričala: »Ubijte ga!« Končno sta nama priskočila na pomoč neki zdravnik in mimoidoči policist.
Pozneje, leta 1952, so me zopet aretirali in kaznovali s štirimesečnim izgonom, ki sem ga prestal v Kastelli Kissamosu na Kreti. Takoj nato sem se začel usposabljati za to, da bi obiskoval občine in jih duhovno krepil. Po dveh letih tovrstnega potujočega dela sem se poročil z zvesto krščansko sestro Despino, ki ji je ime kakor moji telesni sestri, in je še vedno zvestovdana Jehovova častilka. Po najini poroki so me dodelili kot posebnega pionirja v mesto Hania na Kreti, kjer služim še sedaj.
V skoraj 70 letih polnočasne službe sem kraljestveno novico oznanil že skoraj po vsej Kreti – otoku z 8300 kvadratnimi kilometri, ki se v dolžino razteza kakih 250 kilometrov. Neizmerno me osrečuje, ko vidim, kako je peščica Prič na otoku v tridesetih letih tega stoletja narasla na današnjih več kot 1100 dejavnih oznanjevalcev Božjega kraljestva. Hvaležen sem Jehovu za možnost, da sem lahko mnogim od teh pomagal pridobiti si točno spoznanje iz Biblije in čudovito upanje za prihodnost.
Jehova, »rešitelj«
Iz izkušenj sem se naučil, da človek potrebuje zdržljivost in potrpežljivost, ko ljudem pomaga spoznavati pravega Boga. Jehova nam velikodušno daje ti tako potrebni lastnosti. V svojih 67 letih polnočasne službe sem se vedno znova spominjal besed apostola Pavla: »V vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, v stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v uporih, v trudih, v nespavanju, v postu.« (2. Korinčanom 6:4, 5) Zlasti v zgodnjih letih služenja je bilo moje finančno stanje zelo slabo. Toda Jehova ni nikoli zapustil niti mene niti moje družine. Izkazal se je za zanesljivega in mogočnega Pomočnika. (Hebrejcem 13:5, 6) Vedno smo videli njegovo ljubečo roko, tako pri zbiranju njegovih ovc kot pri skrbi za naše potrebe.
Ko se ozrem nazaj in vidim, kako je puščava duhovno vzcvetela, sem prepričan, da nisem delal zaman. Svojo mladostno moč sem porabil na najbolj koristen način. Življenje v polnočasni strežbi je smiselnejše od vsakega drugega prizadevanja. Zdaj, v visoki starosti, lahko iz vsega srca spodbudim mlajše, naj se ‚spominjajo Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje‘. (Propovednik 12:1)
Kljub svojim 91 letom lahko oznanjevalskemu delu še vedno mesečno posvetim več kot 120 ur. Vsako jutro vstanem ob 7.30 in pričujem ljudem na ulici, v trgovinah ali parkih. Mesečno oddam povprečno 150 revij. Življenje mi sedaj otežuje pešanje sluha in spomina, vendar so se mi moji ljubeči duhovni bratje in sestre – moja velika duhovna družina – ter družini mojih dveh hčera izkazali v resnično podporo.
Predvsem pa sem se naučil zaupati v Jehova. Ves čas je bil »skala moja in visoki grad moj in rešitelj moj«. (Psalm 18:2)
[Podčrtna opomba]
a Življenjsko zgodbo Emmanuela Paterakisa si lahko preberete v Stražnem stolpu, 1. november 1996, strani 22–27.
b O pravni zmagi, povezani z Minosom Kokkinakisom, si lahko preberete v Stražnem stolpu, 1. september 1993, na straneh 27–31. Minos Kokkinakis je umrl januarja 1999.
[Slika na strani 26]
Spodaj: z ženo; levo: 1927. leta; na drugi strani: z Minosom Kokkinakisom (na levi) in še enim Pričevalcem pri Akropoli 1939. leta, kmalu po vrniti iz izgnanstva.