Grška filozofija – ali je obogatila krščanstvo?

»Čeprav je bilo krščanstvo sovražno do poganske grške in rimske kulture, je v resnici sprejelo veliko klasične filozofije.« (The Encyclopedia Americana)

MED temi, ki so odločilno vplivali na »krščansko« misel, ima »sveti« Avguštin nesporen položaj. Po zapisu v The New Encyclopædia Britannica je bil Avguštinov »um [. . .] talilnik, v katerem se je religija Novega testamenta kar najbolj zlila s platonsko tradicijo grške filozofije; bil pa je tudi sredstvo, po katerem se je rezultat tega zlitja prenesel v krščanski svet srednjeveškega rimskega katolicizma in renesančnega protestantizma«.

Avguštinova zapuščina se je zares dolgo obdržala. Douglas T. Holden je o razsežnosti vpliva grške filozofije na krščanstvo izjavil: »Krščanska teologija se je tako zelo zlila z grško filozofijo, da je vzgojila posameznike, ki so mešanica devetih delov grške misli in enega dela krščanske misli.«

Nekateri učenjaki so trdno prepričani, da je ta filozofski vpliv izboljšal krščanstvo, ko je bilo še v povojih, obogatil njegov nauk in ga naredil bolj prepričljivega. Pa to drži? Kako in kdaj je grška filozofija razširila svoj vpliv? Ali je res obogatila krščanstvo ali pa ga je onesnažila?

Marsikaj nam postane jasno, če preučimo, kako so se razvijali nekateri dogodki od tretjega stoletja pr. n. š. do petega stoletja n. š., tako da raziščemo štiri posebne izraze: 1. »helenizirano judovstvo«, 2. »pokristjanjeni helenizem«, 3. »helenizirano krščanstvo« in 4. »krščanska filozofija«.

»Helenizirano judovstvo«

Pri prvem pojmu, ,heleniziranem judovstvu‘, gre za resnično navzkrižje. Prvotna vera Hebrejcev, ki jo je vpeljal pravi Bog Jehova, naj ne bi bila onesnažena z zamislimi krivih ver. (5. Mojzesova 12:32; Pregovori 30:5, 6) Vendar je že od samega začetka obstajala nevarnost, da se čisto čaščenje pokvari, in sicer zaradi običajev ter miselnosti krivih ver, ki so to čaščenje obdajali – vplivi so denimo prihajali iz egipčanskih, kanaanskih in babilonskih virov. Žal pa je Izrael dovolil, da se je njegovo pravo čaščenje močno izpridilo. (Sodniki 2:11–13)

Ko je čez nekaj stoletij staroveška Palestina postala del grškega imperija pod Aleksandrom Velikim v četrtem stoletju pr. n. š., je ta pokvarjenost dosegla nove razsežnosti in za sabo pustila trajno, kvarno zapuščino. Aleksander je Jude novačil za svojo vojsko. Stiki med Judi in novim osvajalcem so močno vplivali na judovsko versko miselnost. Judovsko šolstvo se je prepojilo s helenističnim razmišljanjem. Veliki duhovnik Jazon slovi po tem, da je 175. leta pr. n. š. v Jeruzalemu ustanovil grško akademijo, da je podprl preučevanje Homerja.

Neki Samarijan je v drugi polovici drugega stoletja pr. n. š. skušal biblijsko zgodovino predstaviti kot, zanimivo, helenizirano zgodovinopisje. Apokrifne judovske knjige, kot sta Juditina in Tobijeva, dejansko spominjajo na grške ljubezenske legende. Pojavili so se številni judovski filozofi, ki so skušali grško miselnost uskladiti z judovsko vero in Biblijo.

Mož, ki ima za to največ zaslug, je Filon, Jud iz prvega stoletja n. š. Nauke je jemal pri Platonu (četrto stoletje pr. n. š.), pitagorejcih in stoikih. Filonovi nazori so na Jude močno vplivali. Judovski pisec Max Dimont je to razumsko pronicanje grške misli v judovsko kulturo povzel takole: »Judovski učenjaki, zdaj že obogateni s platonsko mislijo, aristotelsko logiko in evklidsko znanostjo, so se tako lotili Tore z novim orodjem. [. . .] Judovskemu razodetju so začeli dodajati grški razum.«

Čez čas so grški imperij, ki je imel pod sabo tudi Jeruzalem, zavzeli Rimljani, kar je odprlo pot še bolj pomenljivim spremembam. Filozofski in verski nauki razumnikov, ki so skušali razviti in spojiti Platonove zamisli, so v tretjem stoletju n. š. dobili dokončno obliko, ki jo v celoti danes poznamo kot neoplatonizem. Ta idejna šola je kasneje močno vplivala na odpadniško krščanstvo.

»Pokristjanjeni helenizem«

V prvih petih stoletjih našega štetja so določeni razumniki skušali prikazati zvezo med grško filozofijo in razodeto biblijsko resnico. Knjiga A History of Christianity pravi: »Krščanski metafiziki so Grke iz desetletij pred Kristusom radi prikazovali kot ljudi, ki si možato, a slepo prizadevajo za spoznanjem o Bogu, tako rekoč skušajo priklicati Jezusa iz svoje atenske prazne slame, v svojih ubogih poganskih glavah skušajo izumiti krščanstvo.«

Plotin (205–270 n. š.), predhodnik takih mislecev, je razvil sistem, ki je povečini temeljil na Platonovi teoriji idej. Plotin je uvedel zamisel o duši kot nečem ločenem od telesa. Profesor E. W. Hopkins je o Plotinu dejal: »Njegova teologija [. . .] je nemalo vplivala na voditelje krščanskega nazora.«

»Helenizirano krščanstvo« in »krščanska filozofija«

Od drugega stoletja n. š. naprej so si »krščanski« misleci odločno prizadevali doseči poganske razumnike. Ti učitelji so kljub jasnemu svarjenju apostola Pavla pred ‚posvetnim govoričenjem‘ in ‚nasprotij znanosti, ki se po krivem tako imenuje‘ v svoje poučevanje vnašali filozofske elemente iz okoliške helenistične kulture. (1. Timoteju 6:20) Iz Filonovega primera je bilo videti, da se Biblijo morda le da uskladiti s platonskimi zamislimi. (Primerjaj 2. Petrov 1:16.)

V resnici so seveda škodo prizadejali biblijski resnici. »Krščanski« učitelji so skušali dokazati, da se krščanstvo sklada z grškorimskim humanizmom. Klement Aleksandrijski in Origen (drugo in tretje stoletje n. š.) sta neoplatonizem naredila za temelj poznejše »krščanske filozofije«. Milanski škof Ambrož (339–397 n. š.) je »sprejemal najbolj sveže grško učenje, krščansko in pogansko brez razlike –  še zlasti dela [. . .] poganskega neoplatonista Plotina«. Izobraženim Latincem je hotel priskrbeti klasično različico krščanstva. Avguštin pa ga je posnemal.

Stoletje za tem je neoplatonistično filozofijo skušal s »krščansko« teologijo združiti Dionizij Areopagit, najbrž sirski menih (imenovan tudi Psevdodionizij). Po neki enciklopediji se je z njegovim »pisanjem v velikem delu srednjeveškega krščanskega nauka in duhovnosti uveljavila jasna neoplatonska smer [. . .], ki vse do danes določa različne vidike značilnosti vere in bogovdanosti«. Kako očitno zasmehovanje svarjenja apostola Pavla pred »modrijanstvom in prazno prevaro, po izročilu človeškem«! (Kološanom 2:⁠8)

Kvarni onesnaževalci

Neko poročilo pravi, da so »krščanski platonisti dajali prednost razodetju ter na platonsko filozofijo gledali kot na najboljše razpoložljivo sredstvo za razumevanje in zagovarjanje svetopisemskih naukov in cerkvenega izročila«.

Platon je bil prepričan, da obstaja nesmrtna duša. Pomenljivo je, da je eden od glavnih krivih naukov, ki so se priplazili v »krščansko« teologijo, nauk o nesmrtnosti duše. Sprejetja tega nauka se nikakor ne more opravičiti z utemeljitvijo, češ da naj bi s tem krščanstvo postalo bolj privlačno množicam. Ko je apostol Pavel oznanjeval v Atenah, samem osrčju grške kulture, ni učil platonskega nauka o duši. Oznanjeval je krščanski nauk o vstajenju, čeprav so mnogi grški poslušalci njegove besede stežka sprejeli. (Dejanja 17:22–32)

Sveto pismo v nasprotju z grško filozofijo jasno govori, da duša ni nekaj, kar nekdo ima, ampak nekaj, kar on je. (1. Mojzesova 2:7) Duša ob smrti neha obstajati. (Ezekiel 18:4) Propovednik 9:5 nam pove: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen.« Biblija nauka o nesmrtnosti duše ne uči.

Naslednji zmotni nauk je povezan s položajem Jezusa v njegovem predčloveškem obstoju. Gre za nazor, da je Jezus enak svojemu Očetu. Knjiga The Church of the First Three Centuries pojasnjuje: »Doktrina o Trojici [. . .] prihaja iz vira, ki je judovskim in krščanskim spisom popolnoma tuj.« Kateri je ta vir? Doktrina je »rasla in se vcepila v krščanstvo ob pomoči cerkvenih očetov, ki so bili pod vplivom platonizma«.

Mineval je čas, neoplatonizem je vse bolj vplival na cerkvene očete in trinitarci so se že bolj uveljavili. Neoplatonska filozofija v tretjem stoletju jim je, kot se je zdelo, omogočila, da so uskladili neuskladljivo – to, da je trojni Bog videti kakor en Bog. S filozofskim razglabljanjem so trdili, da so lahko tri osebe en Bog, obenem pa ohranijo svojo individualnost!

Biblijska resnica pa jasno kaže, da je samo Jehova Vsemogočni Bog, Jezus Kristus je Njemu podrejen, ustvarjen Sin, sveti duh pa je Jehovova dejavna sila. (5. Mojzesova 6:4; Izaija 45:5; Dejanja 2:4; Kološanom 1:15; Razodetje 3:14) Nauk o trojici onečašča edinega resničnega Boga in bega ljudi, odvrača jih od boga, ki ga ne morejo razumeti.

Neoplatonski vpliv na krščansko miselnost je prizadel tudi na Svetem pismu temelječe milenijsko upanje. (Razodetje 20:4–6) Za Origena piše, da je obsojal mileniste. Zakaj je tako nasprotoval temu dobro utemeljenemu biblijskemu nauku o Kristusovi tisočletni vladi? The Catholic Encyclopedia odgovarja: »Glede na to, da je [Origen] svoje nauke temeljil na neoplatonizmu [. . .], se ni mogel uskladiti z milenisti.«

Resnica

Nobeno od tu opisanih dogajanj nima nič skupnega z resnico. Resnica je celota krščanskih naukov, ki so zapisani v Bibliji. (2. Korinčanom 4:2; Titu 1:1, 14; 2. Janezov 1–4) Biblija je namreč pravi in edini vir resnice. (Janez 17:17; 2. Timoteju 3:⁠16)

Vendar si ta, ki je sovražnik Jehova, resnice, človeštva in večnega življenja – Satan Hudič, »ubijalec ljudi« in »oče laži« – z različnimi ukanami prizadeva izkriviti to resnico. (Janez 8:44; primerjaj 2. Korinčanom 11:3.) Med njegovimi najučinkovitejšimi sredstvi so nauki poganskih grških filozofov – ti so pravzaprav odsev njegovega lastnega mišljenja – v prizadevanju, da se spremeni vsebino in naravo krščanskih naukov.

To protinaravno mešanje krščanskega učenja z grško filozofijo je poskus razvodenitve biblijske resnice, zmanjšanja njene moči in privlačnosti za krotke, iskrene in učenju naklonjene iskalce resnice. (1. Korinčanom 3:1, 2, 19, 20) Onesnažuje čistost kristalno jasnega biblijskega nauka, s čimer briše mejo med resnico in lažjo.

Danes je pod vodstvom Poglavarja občine, Jezusa Kristusa, pravi krščanski nauk zopet obnovljen. Tisti, ki iskreno iščejo resnico, lahko brez težav razpoznajo pravo krščansko občino po njenih sadovih. (Matevž 7:16, 20) Jehovove priče so takim z veseljem pripravljeni pomagati, da najdejo neoskrunjene vode resnice in se trdno oprimejo dediščine večnega življenja, ki ga ponuja naš Oče, Jehova. (Janez 4:14; 1. Timoteju 6:⁠19)

[Slika na strani 11]

Avguštin

[Viri slik na strani 10]

Grško besedilo: Iz knjige Ancient Greek Writers: Plato’s Phaedo, 1957, Ioannis N. Zacharopoulos, Athens; Platon: Musei Capitolini, Roma