Izpolnili so Jehovovo voljo

Največji človek stori najnižje delo

JEZUS je vedel, da bodo njegove zadnje ure z apostoli dragocene. Prav kmalu ga bodo aretirali in njegova vera bo preizkušena kot še nikoli dotlej. Jezus se je tudi zavedal, da so pred njim veličastni blagoslovi. Kmalu bo povišan na Božjo desnico in dano mu bo »ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno teh, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo«. (Filipljanom 2:9, 10)

Skrb ob pričakovanju smrti in koprnenje po obljubljeni nagradi pa Jezusa nista odvrnila od tega, da ne bi bil pozoren do potreb apostolov. »Ljubil [jih je] do konca,« je Janez kasneje zapisal v svojem evangeliju. (Janez 13:1) In Jezus je v teh zadnjih odločilnih urah svojega življenja kot popoln človek apostolom dal zelo pomemben pouk.

Pouk o ponižnosti

Apostoli so bili z Jezusom v gornji sobi v Jeruzalemu, da bi praznovali pasho. Jezus jih je nekoč prej slišal, kako so se prepirali med sabo, kdo je večji. (Matevž 18:1; Marko 9:33, 34) O tem se je bil z njimi pogovoril in se trudil, da bi popravili svoje stališče. (Lukež 9:46) Zdaj pa je takratni pouk poudaril še drugače. Odločil se je, da jim ne bo le govoril o ponižnosti, ampak jim jo bo tudi pokazal.

Jezus ,vstane od večerje‘ in »sleče oblačilo«, piše Janez. »Vzame prt ter se opaše. Potem vlije vode v medenico in začne umivati učencem noge in otirati s prtom, ki je bil ž njim opasan.« (Janez 13:4, 5)

V toplem podnebju staroveškega Bližnjega vzhoda so ljudje po prašnih cestah navadno hodili obuti v odprte sandale. Ko so vstopili v dom kakega navadnega človeka, so pozdravili gostitelja, ta pa jim je prinesel posode z vodo, da so si lahko umili noge. V bogatejših hišah je bil za umivanje nog zadolžen kak suženj. (Sodniki 19:21; 1. Samuelova 25:40–42)

V gornji sobi pa Jezus in apostoli niso bili nikomur gosti. Tu ni bilo gostitelja, ki bi jim prinesel posode, in nobenega sužnja, ki bi jim umil noge. Ko se je tega dela lotil Jezus, so bili apostoli v zadregi. Tu je On, ki je bil največji med njimi, opravljal najnižje delo!

Peter sprva ni hotel pustiti, da bi mu Jezus umil noge. Toda Jezus mu je rekel: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Ko je noge umil vsem apostolom, je dejal: »Veste li, kaj sem vam storil? Vi me zovete: Učenik in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil.« (Janez 13:6–15)

Jezus ni uvajal obreda umivanja nog. Pomagal pa je svojim apostolom privzeti novo miselno držo: ponižno in radovoljno delati v prid svojih bratov in sester tudi najnižje naloge. Apostoli so očitno dojeli bistvo. Razmislite o tem, kaj se je zgodilo več let pozneje, ko se je pojavilo vprašanje glede obreze. Čeprav so se tam navzoči »mnogo prepirali«, so se držali reda in spoštljivo poslušali poglede drug drugega. Vrhu tega je temu sestanku najbrž predsedoval učenec Jakob – torej ne kdo od apostolov, kakor bi ob njihovi navzočnosti to pričakovali. Ta podatek v poročilu Dejanj apostolov kaže, da so apostoli zelo napredovali v izkazovanju ponižnosti. (Dejanja 15:6–29)

Pouk za nas

Jezus je s tem, ko je učencem umil noge, dal pošteno lekcijo o ponižnosti. Kristjani nikakor ne bi smeli misliti, da so tako pomembni, da bi jim drugi morali vedno služiti, niti naj si ne bi prizadevali za uglednimi in vzvišenimi položaji. Namesto tega bi morali posnemati vzor Jezusa, ki »ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá življenje svoje v odkupnino za mnoge«. (Matevž 20:28) Da, Jezusovi sledilci bi morali rade volje delati drug za drugega tudi najnižja opravila.

Peter je iz dobrega razloga zapisal: »Opašite [si] ponižnost, da služite drug drugemu, ker ,Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘.« (1. Petrov 5:5) Grška beseda za »opasati« izvira iz besede, ki pomeni »predpasnik za sužnja«, pod katerim je bilo za pas zataknjeno ohlapno oblačilo. Ali je pri tem Peter lahko mislil na dogodek, ko se je Jezus opasal s platnom in apostolom umil noge? Tega ne moremo reči zagotovo. Vendar pa se je Jezusovo dejanje ponižnosti neizbrisno vtisnilo v Petrovo srce in enako bi se moralo vtisniti v srce vseh poznejših Kristusovih sledilcev. (Kološanom 3:12–14)