Več kot 40 let pod komunistično prepovedjo
PRIPOVEDUJE MIHAIL VASILEVIČ SAVICKII
Angleški Stražni stolp od 1. aprila 1956 je poročal, da se je 1., 7. in 8. aprila 1951 izvajala »velika čistka« Jehovovih prič. »Za Jehovove priče v Rusiji so ti dnevi nepozabni,« je pojasnil Stražni stolp. »V teh treh dneh so vse Jehovove priče, kar so jih mogli najti v zahodni Ukrajini, Belorusiji, Besarabiji, Moldaviji, Latviji, Litvi in Estoniji – več kot sedem tisoč moških in žensk [. . .] naložili na vozove, jih peljali na železniške postaje, jih tam zaprli v živinske vagone in jih poslali daleč proč.«
OSMEGA aprila 1951 so v Ternopol’u in okolici (Ukrajina) odpeljali od doma še mojo ženo, osemmesečnega sinčka, starše, mlajšega brata in veliko drugih Prič. Natrpani v živinskih vagonih, so potovali približno dva tedna. Na koncu so jih odložili v sibirski tajgi (subarktični gozdovi), zahodno od Bajkalskega jezera.
Zakaj me pri tej čistki ni bilo med njimi? Preden vam povem, kje sem bil takrat in kaj se je z nami zgodilo potem, naj vam odkrijem, kako sem postal Jehovova priča.
Biblijska resnica pride do nas
V naši vasici, Slaviatinu, kakih 50 kilometrov od Ternopol’a, sta se septembra 1947, ko sem bil star komaj 15 let, pri nas oglasili dve Jehovovi priči. Ko sva z mamo sedela in poslušala ti mladi osebi – eni od njiju je bilo ime Maria – sem vedel, da to ni le ena vera več. Svoje verovanje sta nama razložili povsem jasno in razumljivo odgovorili na biblijska vprašanja.
Verjel sem, da je Biblija Božja Beseda, toda bil sem razočaran nad cerkvijo. Dedek je navadno govoril: »Duhovniki strašijo ljudi z govorjenjem o mučenju v peklenskem ognju, sami pa se ničesar ne bojijo. Samo ropajo in varajo revne.« Spominjam se nasilja in požigov, storjenih proti poljskim prebivalcem v naši vasi na začetku druge svetovne vojne. Napade je, osupljivo, organiziral grškokatoliški duhovnik. Zatem sem videl na desetine pomorjenih žrtev in zanimalo me je, kakšni so razlogi za tako krutost.
S preučevanjem Biblije s Pričami pa sem stvari pričenjal razumeti. Spoznal sem temeljne biblijske resnice, tudi to, da ni ognjenega pekla in da Satan Hudič prav s krivo vero pospešuje vojne in prelivanje krvi. Med svojim osebnim preučevanjem sem se tu in tam ustavil ter se v molitvi iz srca zahvalil Jehovu za to, kar sem spoznaval. O biblijskih resnicah sem se začel pogovarjati z mlajšim bratom Stahom in zelo vesel sem bil, ko jih je sprejel.
Udejanjanje naučenega
Uvidel sem, da se moram spremeniti, in takoj nehal kaditi. Razumel sem tudi, da se je treba redno sestajati z drugimi pri organiziranem preučevanju Biblije. Zato sem prehodil kakih deset kilometrov gozdov, da sem prišel do skrivnega kraja, kjer so potekali shodi. Kdaj pa kdaj je na shod uspelo priti le nekoliko žena in čeprav še nisem bil krščen, so me prosile, da bi ga vodil.
Imeti biblijsko literaturo je bilo nevarno in če so te z njo ujeli, je za posledico imelo tudi do 25-letno zaporno kazen. Kljub temu sem si želel imeti lastno knjižnico. Nekoč je z Jehovovimi pričami preučeval eden od sosedov, vendar je iz strahu prenehal in literaturo zakopal na vrtu. Kako sem se zahvaljeval Jehovu, ko je ta mož izkopal vse svoje knjige in revije ter mi jih prepustil! Skril sem jih v očetove panje, kjer druge ne bi mikalo iskati.
Julija 1949 sem posvetil svoje življenje Jehovu in se krstil v simbol svoje posvetitve. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Pričevalec, ki je vodil krst na skrivnem, je poudaril, da biti pravi kristjan ni lahko in da je pred nami veliko preizkušenj. Kmalu sem spoznal, kako resnične so bile njegove besede! Kljub vsemu se je moje življenje krščenega Pričevalca začelo radostno. Dva meseca po krstu sem se poročil z Mario, eno od tistih dveh, ki sta nama z materjo prvič povedali resnico.
Prva preizkušnja me je doletela nenadoma
Šestnajstega aprila 1950 sem se vračal iz mesteca Podgajcy, ko so me nenadoma ustavili vojaki in našli nekaj biblijske literature, ki sem jo nesel naši preučevalni skupini. Aretirali so me. V prvih dneh odvzema prostosti so me tepli s palico in mi niso dovolili ne jesti ne spati. Ukazali so mi tudi narediti sto počepov z rokama nad glavo, ki pa jih zaradi prevelike izčrpanosti nisem mogel dokončati. Zatem so me za 24 ur vrgli v hladno, vlažno klet.
S tem neprijaznim ravnanjem so nameravali ošibiti moj odpor, da bi od mene laže dobili informacije. »Kje ste dobili literaturo in komu ste jo nesli?« so hoteli vedeti. O tem jim nisem hotel povedati niti besede. Nato so mi prebrali odlomek zakona, po katerem me nameravajo soditi. Ta je odrejal, da se razširjanje in posedovanje antisovjetske literature kaznuje z usmrtitvijo ali s 25 let zapora.
»Katero kazen bi si izbrali?« so vprašali.
»Nobene,« sem odgovoril, »toda zaupam v Jehova in z njegovo pomočjo bom sprejel, kar koli bo dopustil.«
Na moje presenečenje so me po sedmih dneh izpustili. Ta izkušnja mi je pomagala zavedati se, kako resnična je Jehovova naslednja obljuba: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« (Hebrejcem 13:5)
Domov sem se vrnil hudo bolan, toda oče me je peljal k zdravniku in kmalu sem si opomogel. Oče sicer ni imel istega verskega prepričanja kakor drugi v družini, vendar nas je pri našem bogočastju podpiral.
Zapor in izgon
Čez nekaj mesecev so me vpoklicali v sovjetsko vojsko. Pojasnil sem jim svoj ugovor vesti. (Izaija 2:4) Kljub temu so mi februarja 1951 izrekli štiriletno kazen in me poslali v zapor v Ternopol’. Pozneje so me premestili v kakih 120 kilometrov oddaljeno večje mesto Lvov. Med bivanjem v tamkajšnjem zaporu sem izvedel, da so veliko Prič pregnali v Sibirijo.
Poleti 1951. leta so nas eno skupino poslali prav na Daljni vzhod, čez Sibirijo. Potovali smo mesec dni – kakih 11.000 kilometrov – in pri tem prečkali 11 časovnih pasov! Le enkrat, po več kot dveh tednih na vlaku, smo se ustavili in dovolili so nam, da smo se okopali. To je bilo v velikem javnem kopališču v Novosibirsku v Sibiriji.
Tam, sredi množice zapornikov, sem zaslišal nekoga, ki je zaklical: »Kdo je tukaj iz Jonadabove družine?« Z izrazom »Jonadab« smo takrat enačili tiste z upanjem na večno življenje na zemlji. (2. kraljev 10:15–17; Psalm 37:11, 29) Nekaj zapornikov se je takoj dalo razpoznati kot Priče. S kakšnim veseljem smo se pozdravili!
Duhovna dejavnost v zaporu
V Novosibirsku smo se dogovorili za geslo, po katerem bi se po prispetju na cilj lahko razpoznali. Vsi smo pristali v istem zaporniškem taborišču ob Japonskem morju, nedaleč od Vladivostoka. Tam smo organizirali redne shode za preučevanje Biblije. Druženje z zrelimi, starejšimi brati, ki so jih obsodili na dolge zaporne kazni, me je resnično duhovno okrepilo. Menjavali so se pri vodenju naših shodov, pri čemer so uporabljali biblijske stavke in misli, ki so se jih spomnili iz izdaj Stražnega stolpa.
Postavljali smo vprašanja in ti bratje so odgovarjali nanje. Veliko od nas si je iz praznih vreč cementa izrezalo koščke papirja in si nanje zapisovalo komentarje. Zapiske smo shranjevali in jih vezali skupaj, tako da smo jih uporabljali za lastno priročno knjižnico. Čez nekaj mesecev so brate z dolgo zaporno kaznijo poslali v taborišča na daljni sever v Sibirijo. Tri mlajše brate, med katerimi sem bil tudi jaz, so premestili v Nakhodko, bližnje mesto, ki je od Japonske oddaljeno nekaj manj kot 650 kilometrov. Tam sem v zaporu preživel dve leti.
Tu in tam smo dobili kak izvod Stražnega stolpa. Ta nam je za duhovno hrano služil več mesecev. Sčasoma smo tudi že dobili pisma. Ob prvem, ki sem ga prejel od svoje družine (tedaj je bila v pregnanstvu), so mi stopile solze v oči. Pripovedovalo je o tem, kar v uvodu citira Stražni stolp, kako so napadli domove Prič in dali družinam le dve uri časa za odhod.
Spet z družino
Decembra 1952, ko sem odslužil dve leti svoje štiriletne kazni, so me izpustili. Pridružil sem se družini v vasici Gadaley blizu Tuluna v Sibiriji, kamor so jih pregnali. Seveda je bilo čudovito biti zopet skupaj – sin Ivan je bil star skoraj tri leta, hčerka Anna pa se je približala drugemu letu starosti. Toda moja svoboda je bila relativna. Krajevne oblasti so mi zaplenile potni list in me vzele pod natančno opazovanje. Od doma se nisem mogel oddaljiti več kot 3 kilometre. Kasneje so mi dovolili s konjem jahati do trga v Tulunu. Tam sem se oprezno srečeval še z drugimi Sopričami.
Do takrat sva z ženo imela že dve deklici, Anno in Nadio, ter dva fanta, Ivana in Kolja. Leta 1958 sva dobila še enega sina, Volodjo, pozneje, 1961. leta, pa še hčerko Galio.
KGB (nekdanja služba za državno varnost) me je velikokrat ustavila in zaslišala. Njihov namen ni bil le pripraviti me do tega, da bi jim razodel informacije o občini, ampak tudi ustvariti sum, da sodelujem z njimi. Zato so me večkrat peljali v kako odlično restavracijo in skušali dati vtis, kakor da se z njimi smejem in zabavam. Toda sprevidel sem njihovo namero in se zavestno trudil, da sem stalno gledal mrko. Vsakič, ko so me zadržali, sem bratom potanko razložil, kaj se je zgodilo. Tako niso nikoli podvomili o moji zvestovdanosti.
Povezovanje s taborišči
Z leti je v zaporniških taboriščih pristalo na stotine Prič. V tem obdobju smo si prizadevali biti stalno povezani z našimi zaprtimi brati in sestrami, ter jim dostavljali literaturo. Kako nam je to uspevalo? Ko so iz kakega taborišča izpustili nekaj bratov oziroma sester, smo od njih izvedeli za poti, po katerih bi lahko kljub strogemu nadzorstvu na skrivaj prinesli literaturo. Tako smo lahko bratom in sestram v teh taboriščih kakih deset let dostavljali revije in knjige, ki smo jih dobivali iz Poljske in drugih držav.
Mnoge naše krščanske sestre so ure in ure opravljale zamudno delo prepisovanja literature v tako drobno besedilo, da se je célo revijo dalo skriti v nekaj tako majhnega, kot je škatlica vžigalic! Leta 1991, ko nismo bili več pod prepovedjo in smo že dobivali lepe štiribarvne revije, je ena od naših sester dejala: »Zdaj bomo pozabljeni.« Vendar se je uštela. Ljudje bodo sicer morda lahko pozabili delo teh zvestih posameznikov, toda Jehova nikoli! (Hebrejcem 6:10)
Preselitev in nesreče
Pozno leta 1967 so preiskali dom mojega brata v Irkutsku. Našli so film in nekaj izvodov biblijske literature. Sodili so mu in mu določili tri leta zaporne kazni. Pri preiskavi naše hiše pa niso našli ničesar. Oblasti so bile kljub temu prepričane o naši vpletenosti v zadevo, zato smo se z družino morali izseliti iz tistega območja. Preselili smo se kakih 5000 kilometrov proti zahodu, v mesto Nevinnomyssk v Kavkazu. Tam smo bili zelo zaposleni z neformalnim pričevanjem.
Na prvi dan šolskih počitnic junija 1969. leta pa nas je zadela nesreča. Najin dvanajstletni sin Kolja je skušal izbezati žogo, ki se je zataknila v bližini visokonapetostnega električnega transformatorja, in pri tem je doživel hud električni udar. Opečene je imel več kot 70 odstotkov kože. V bolnišnici se je obrnil k meni in vprašal: »Ali bomo lahko zopet šli skupaj na otok?« (Govoril je o otoku, na katerega smo radi hodili.) »Da, Kolja,« sem rekel, »še bomo šli na tisti otok. Ko te bo Jezus Kristus obudil v življenje, bomo zagotovo šli na tisti otok.« V polzavesti si je pel eno od svojih najljubših kraljestvenih pesmi, ki jo je rad igral na trobento v občinskem orkestru. Tri dni pozneje je umrl, prepričan v upanje na vstajenje.
Naslednje leto so v vojaško službo vpoklicali najinega 20-letnega sina Ivana. Ko je služenje odklonil, so ga aretirali in v zaporu je preživel tri leta. Leta 1971 so vpoklicali še mene in mi znova grozili z zaporno kaznijo. Moj primer se je na sodišču vlekel več mesecev. Medtem je soproga zbolela za rakom in potrebovala je veliko pozornosti. Zato so primer opustili. Maria je 1972. leta umrla. Bila je zvesta tovarišica in vse do smrti zvestovdana Jehovu.
Naša družina se razseli
Leta 1973 sem se poročil z Nino. Njen oče jo je 1960. leta poslal od hiše, ker je postala Priča. Bila je goreča strežnica in ena od sester, ki so trdo delale pri prepisovanju revij za brate in sestre v taboriščih. Tudi moji otroci so jo vzljubili.
Naša dejavnost v Nevinnomyssku je začela vznemirjati oblasti in prisilili so nas, da smo se izselili. Tako sem se 1975. leta z ženo in hčerama preselil na južno kavkaško področje v Gruzijo. Sočasno sta se preselila tudi sinova Ivan in Volodja, v Džambul, na južno kazahstansko mejo.
V Gruziji se je dejavnost Jehovovih prič šele začenjala. Neformalno smo pričevali v Gagri in Sukhumiju ter njuni okolici na obali Črnega morja, in po letu dni se je v neki gorski reki krstilo deset novih Prič. Nedolgo zatem so oblasti pritiskale na nas, naj zapustimo področje, in preselili smo se v vzhodno Gruzijo. Tam smo si še bolj pospešeno prizadevali najti ovcam podobne ljudi in Jehova nas je blagoslovil.
Sestajali smo se v majhnih skupinah. Problem je bil jezik, ker gruzinščine nismo znali, nekateri Gruzinci pa niso dobro govorili ruščine. Sprva smo preučevali samo z Rusi. Kmalu pa je oznanjevanje in poučevanje v gruzinskem jeziku napredovalo, in zdaj je v Gruziji več tisoč kraljestvenih oznanjevalcev.
Leta 1979 mi je delodajalec pod pritiskom KGB-ja dejal, da v tej deželi nisem več zaželen. Takrat je tudi hči Nadia doživela avtomobilsko nesrečo in v njej umrla skupaj s svojo hčerkico. Leto dni pred tem mi je v Nevinnomyssku umrla mati, zvesta Jehovu, ter zapustila očeta in mojega brata. Odločili smo se torej, da se vrnemo tja.
Blagoslovi za vztrajnost
V Nevinnomyssku smo še naprej podtalno izdelovali biblijsko literaturo. Enkrat sredi osemdesetih let, ko so me oblasti poklicale k sebi, sem jim povedal, da sem sanjal, kako skrivam naše revije. Zasmejali so se in ob mojem odhodu je eden od njih rekel: »Zdaj lahko kar nehate sanjati o tem, kako skrivate vašo literaturo.« Sklenil je: »Kmalu jo boste imeli razstavljeno na svojih policah in na shode hodili z ženo pod eno roko, s svojo biblijo pa v drugi roki.«
Leta 1989 nas je užalostila Annina smrt zaradi anevrizme v možganih. Imela je komaj 38 let. Avgusta istega leta smo Priče v Nevinnomyssku najeli vlak in odpotovali na mednarodno zborovanje v Poljsko, v Varšavo. Navzočih je bilo 60.366 oseb, od katerih nas je bilo več tisoč iz Sovjetske zveze. Resnično smo mislili, da sanjamo! Manj kot dve leti pozneje, 27. marca 1991, sem imel prednost biti eden od petih dolgoletnih občinskih starešin v Sovjetski zvezi, ki so v Moskvi podpisali zgodovinsko listino, ki je verski organizaciji Jehovovih prič podeljevala pravno priznanje!
Radosten sem, ker moji otroci, ki jih še imam, zvesto služijo Jehovu. In z veseljem pričakujem Božji novi svet, ko bom zopet videl Anno, Nadio in njeno hčerkico, pa tudi Koljo. Ko bo on obujen, bom držal obljubo in ga peljal na otok, na katerem smo pred mnogimi leti vsi skupaj zelo uživali.
Kakšno veselje pa mi je medtem bilo in mi je še opazovati hitro rast biblijske resnice v tej širni deželi! Resnično sem vesel svojega življenjskega izida in hvaležen Jehovu, da mi je dovolil postati eden od njegovih Prič. Prepričan sem v resničnost Psalma 34:8: »Okusite in vidite, kako dober je GOSPOD! Blagor možu, ki išče v njem zavetja svojega.«
[Slika na strani 25]
Leto, ko sem se pridružil družini v Tulunu
[Slike na strani 26]
Zgoraj: Oče in moji otroci pred našo hišo v Tulunu v Sibiriji
Zgoraj desno: Hči Nadia in njena hčerkica, ki sta umrli v avtomobilski nesreči
Desno: Družinski portret, 1968. leta