Izpolnili so Jehovovo voljo
Odpuščanje odpre pot rešitvi
PRED egiptovskim prvim ministrom je stalo deset Jakobovih sinov, ki so si delili strašno skrivnost. Več let pred tem so prodali v sužnost svojega polbrata Jožefa, očetu pa nameravali reči, da ga je raztrgala zver. (1. Mojzesova 37:18–35)
Sedaj, 20 let kasneje, je to deseterico mož huda lakota prisilila, da so prišli v Egipt nakupit žita. Toda vse ni šlo tako gladko. Prvi minister, ki je bil tudi upravitelj nad živili, jih je obtožil vohunstva. Enega od njih je zaprl in od ostalih zahteval, naj se vrnejo domov ter pripeljejo še svojega najmlajšega brata, Benjamina. Ko so ga pripeljali, je prvi minister skoval načrt, po katerem bi Benjamina aretirali. (1. Mojzesova 42:1–44:12)
Juda, eden od Jakobovih sinov, je ugovarjal. ,Če se vrnemo domov brez Benjamina,‘ je dejal, ,bo naš oče umrl.‘ Tedaj se je zgodilo nekaj, kar ni pričakoval niti Juda niti kateri od njegovih popotnih tovarišev. Prvi minister je ukazal, naj vsi razen Jakobovih sinov zapustijo prostor, in se nato glasno razjokal. Ko se je zopet pomiril, je dejal: »Jaz sem Jožef!« (1. Mojzesova 44:18–45:3)
Pomilostitev in rešitev
»Ali še živi oče moj?« je Jožef vprašal svoje polbrate. Odgovora ni bilo. Jožefovi polbratje so ostali brez besed. Ali naj prekipevajo od veselja, ali naj jih bo strah? Navsezadnje so tega moža, ko so bili 20 let mlajši, prodali v sužnost. Jožef bi jih lahko zaprl, poslal domov brez hrane, ali pa – na to si še pomisliti niso upali – lahko bi jih usmrtil! Jožefovi polbratje so torej imeli dober razlog, da mu »niso [. . .] mogli odgovoriti [. . .], ker zbegani so bili pred obličjem njegovim«. (1. Mojzesova 45:3)
Jožef je može hitro potolažil. »Pristopite sem k meni!« Ubogali so ga. Nato jim je rekel: »Jaz sem Jožef, brat vaš, ki ste ga prodali v Egipt. Ali sedaj se ne žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.« (1. Mojzesova 45:4, 5)
Jožef jim usmiljenja ni izkazal neutemeljeno, saj je že videl, da so se kesali. Ko jih je denimo obtožil vohunstva, jih je slišal med sabo govoriti: »Res, krivi smo zaradi svojega brata, [. . .] zato nas je zadela ta stiska.« (1. Mojzesova 42:21) Juda se je tudi ponudil, da postane suženj namesto Benjamina, da bi se le mladenič mogel vrniti k svojemu očetu. (1. Mojzesova 44:33, 34)
Jožef je torej upravičeno izkazal usmiljenje. V resnici se je zavedal, da lahko s tem reši vso svojo družino. Zato je svojim polbratom velel, naj se vrnejo k očetu Jakobu in mu povedo: »Tako pravi sin tvoj Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi doli k meni, ne odlašaj! In boš prebival v deželi Gosenski, in blizu mi bodeš ti in sinovi tvoji in sinov tvojih sinovi in črede tvoje in goveda tvoja in vse, kar imaš. In živil te bom tam.« (1. Mojzesova 45:9–11)
Večji Jožef
Med Jožefom in Jezusom Kristusom obstajajo očitne podobnosti, zato se slednjega lahko imenuje Večji Jožef. Z Jezusom so bratje, Abrahamovi potomci, tako kakor z Jožefom grdo ravnali. (Primerjaj Dejanja 2:14, 29, 37.) In vendar je pri obeh možeh nastopil izreden preobrat. Jožef, ki je bil suženj, je čez čas postal prvi minister, druga oseba takoj za faraonom. Podobno je Jehova obudil Jezusa od mrtvih in ga visoko povišal »na Božjo desnico«. (Dejanja 2:33, SSP; Filipljanom 2:9–11)
Jožef je kot prvi minister lahko delil hrano vsem, ki so prihajali v Egipt nakupovat žita. Večji Jožef ima danes na zemlji razred zvestega in preudarnega sužnja, po katerem deli duhovno hrano »ob pravem času«. (Matevž 24:45–47; Lukež 12:42–44, SSP) Resnično, kateri pridejo k Jezusu, »ne bodo več [lačni], ne žejni več, [. . .] kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja«. (Razodetje 7:16, 17)
Pouk za nas
Jožef je izreden zgled usmiljenja. Po strogi pravičnosti bi moral tiste, ki so ga prodali v sužnost, kaznovati. Nasprotno pa bi ga čustvenost lahko navedla k temu, da bi jim prestopek enostavno spregledal. Vendar Jožef ni storil ne enega ne drugega. Polbrate je preizkusil, ali se kesajo. Ko je nato videl, da je njihovo kesanje pristno, jim je odpustil.
Jožefa lahko posnemamo tudi mi. Kadar kdo, ki je grešil proti nam, pokaže, da se je v srcu resnično spremenil, bi mu morali odpustiti. Seveda nikoli ne bi smeli biti zaradi pretirane čustvenosti slepi za hudo napačno ravnanje. Po drugi strani pa zaradi ranjenih čustev ne bi smeli biti slepi za pristno kesanje. Zatorej ,prenašajmo drug drugega in si odpuščajmo‘. (Kološanom 3:13) Če bomo tako delali, bomo posnemali Boga Jehova, ki je »pripravljen odpuščati«. (Psalm 86:5, NW; Miha 7:18, 19)