Hieronim — sporni pionir v prevajanju Biblije

NA TRIDENTINSKEM cerkvenem zboru 8. aprila 1546 so odločili, da latinsko Vulgato »[katoliška] Cerkev priznava [. . .] in naj si je nihče ne upa oziroma ne dovoli zavračati s kakršnim koli izgovorom«. Čeprav je bila Vulgata napisana že več kot tisoč let pred tem, je bila skupaj z njenim prevajalcem Hieronimom dolgo središče sporov. Kdo je bil Hieronim? Zakaj sta bila on in njegov prevod sporna? Kako njegovo delo vpliva na današnje prevajanje Biblije?

Kako je postal strokovnjak

Hieronimovo ime se je v latinščini glasilo Eusebius Hieronymus. Rodil se je okrog leta 346 n. š. v Stridonu v rimski provinci Dalmaciji, blizu današnje italijansko-slovenske meje.a Njegovi starši so bili razmeroma premožni in že v mladosti je okusil prednosti bogastva, saj se je šolal v Rimu pri slovitem slovničarju Donatu. Hieronim se je izkazal za nadarjenega učenca slovnice, retorike in filozofije. V tem obdobju se je tudi začel učiti grščino.

Leta 366 n. š. je Hieronim odšel iz Rima, nato pa potoval, dokler se naposled ni ustavil v Ogleju v Italiji. Tam se je seznanil s pojmom askeze. Nazor o skrajnem samozatajevanju ga je privlačil in tako je s svojo skupino prijateljev naslednjih nekaj let živel asketsko.

Leta 373 n. š. je skupina iz nepojasnjenega vzroka razpadla. Hieronim je razočaran odpotoval proti vzhodu prek Bitinije, Galacije in Cilicije ter nazadnje prispel v Antiohijo (Sirija).

Dolgo potovanje je od njega terjalo svoj davek. Malo je manjkalo, da ni izčrpan in bolehen podlegel vročici. »Oh, ko bi me gospod Jezus Kristus hitro ponesel k tebi,« je pisal prijatelju. »Moje ubogo telo, šibko tudi, ko sem zdrav, je oslabljeno.«

Kakor da bolezen, osamljenost in notranja nasprotja za Hieronima še niso bili dovolj, se je kmalu moral spoprijeti še z eno stisko – duhovno. V sanjah se je videl, kako so ga »privlekli pred sodni stol« Božji. Na zahtevo, naj se predstavi, je Hieronim odgovoril: »Kristjan sem.« Ta, ki je predsedoval, je zagrmel: »Lažeš, privržen si Ciceronu in ne Kristusu.«

Vse dotlej se je Hieronim, željen učenja, osredinjal predvsem na preučevanje poganskih klasikov in ne Božje Besede. »Žgal me je plamen vesti,« je dejal. V upanju, da bi to popravil, se je v sanjah zaobljubil: »Gospod, če bom še kdaj imel posvetne knjige ali če jih bom še kdaj bral, potem sem te zanikal.«

Hieronim je pozneje trdil, da se ga ne more imeti odgovornega za obljubo, ki jo je dal v sanjah. A jo je bil vseeno odločen držati – vsaj načeloma. Tako je zapustil Antiohijo in iskal samoto v Halkisu v Sirski puščavi. Živeč kot puščavnik, se je zatopil v preučevanje Biblije in teološke književnosti. Sam je dejal: »Božje knjige berem z večjo gorečnostjo, kakor sem se posvečal knjigam ljudi.« Naučil se je tudi tamkajšnje sirščine ter s pomočjo nekega Juda, ki se je spreobrnil h krščanstvu, začel študirati hebrejščino.

Naloga od papeža

Hieronim se je po kakih petih letih samostanskega življenja vrnil v Antiohijo, da bi nadaljeval študij. Po prihodu pa je ugotovil, da je cerkev močno razdeljena. Hieronim se je v resnici že med bivanjem v puščavi obrnil na papeža Damaza po nasvet, rekoč: »Cerkev je raztrgana na tri struje in vsaka od njih se me vneto želi polastiti.«

Čez čas se je Hieronim odločil povezati s Pavlinom, enim od treh mož, ki so si lastili naslov antiohijskega škofa. Hieronim je privolil v to, da ga Pavlin posveti, a pod dvema pogojema. Prvič, svoje redovniške cilje je želel svobodno uresničevati. In drugič, vztrajal je pri tem, da ostane prost vsakršnih duhovniških dolžnosti ministriranja v kaki cerkvi.

Leta 381 n. š. je Hieronim spremljal Pavlina na cerkveni zbor v Konstantinopel in zatem v Rim. Papež Damaz je v Hieronimu hitro prepoznal sposobnega učenjaka in jezikoslovca. Tako je v enem letu bil povišan na častitljiv položaj Damazovega zasebnega tajnika.

Hieronim se tudi kot tajnik ni ogibal biti sporen. Če je bilo kaj videti, je bilo videti to, da ga to privlači. Sredi razkošnega papeževega dvora je denimo še naprej živel kot asket. Za povrh si je s tem, ko je zagovarjal preprost življenjski slog in ognjevito udrihal čez svetno nezmernost duhovništva, nakopal dobršno število sovražnikov.

Papež Damaz ga je kljub njegovim ostrim kritikam popolnoma podpiral. Hieronima je iz dobrega razloga spodbujal, naj nadaljuje svoja biblična raziskovanja. Takrat so namreč uporabljali mnogo latinskih prevodov Biblije. Številni od njih so bili prevedeni površno, v njih so bile grobe napake. Damaza je skrbelo tudi to, da sta bila Vzhodno in Zahodno cerkveno področje jezikovno ločena. Na Vzhodu jih je le malo znalo latinsko; še manj pa jih je na Zahodu znalo grško.

Papež Damaz je zato hrepenel po popravljenem latinskem prevodu evangelijev. Želel je prevod, ki bi točno odseval izvirno grščino, a bi bil v latinščini spretno upoveden in jasen. Hieronim je bil eden od maloštevilnih strokovnjakov, ki bi zmogli narediti tak prevod. Ker je tekoče govoril grško, latinsko in sirsko ter imel še nekoliko znanja hebrejščine, je bil za to delo dobro usposobljen. S prejemom te Damazove naloge se je Hieronim lotil projekta, pri katerem je preživel naslednjih več kot 20 let.

Nasprotovanje se okrepi

Čeprav je Hieronim evangelije prevajal zelo hitro, se je izražal jasno in strokovno. Primerjal je vse grške rokopise, kar jih je bilo na razpolago, in popravljal latinsko besedilo, tako slog kot vsebino, da bi ga približal grškemu besedilu.

Hieronimov prevod štirih evangelijev so povečini dobro sprejeli in enako njegovo popravljeno latinsko izdajo Psalmov, ki je temeljila na besedilu grške Septuaginte. Nekateri pa so ga še vedno kritizirali. »Neki prezira vredni osebki,« je pisal Hieronim, »so me namerno napadali z obtožbami, češ da sem v evangelijih skušal popravljati odlomke proti moči besede starih in nazoru vsega sveta.« Takih obtožb je bilo po smrti papeža Damaza leta 384 n. š. vedno več. Z novim papežem pa sta si bila vse prej kot naklonjena, zato se je Hieronim odločil Rim zapustiti. Hieronim se je vnovič namenil proti vzhodu.

Kako je postal hebraist

Hieronim se je 386. leta n. š. naselil v Betlehemu, kjer je nato ostal vse do smrti. Spremljala ga je skupinica zvestih privržencev, med katerimi je bila tudi Pavla, premožna plemkinja iz Rima. Zaradi Hieronimovega oznanjevanja je bila tudi ona privzela asketsko življenje. Z njeno denarno podporo in s Hieronimovim vodstvom so odprli samostan. Tam je nadaljeval s pisanjem učenjaškega dela in končal svoj največji življenjski dosežek.

Bivanje v Palestini je Hieronimu ponujalo možnost, da se izboljša v hebrejščini. Kar nekaj inštruktorjem je plačal za to, da bi mu pomagali razumeti nekatere težje jezikovne značilnosti. Toda tudi z inštruktorji ni bilo lahko. Glede nekega učitelja, Baraninasa iz Tiberiasa, je dejal: »Koliko truda in denarja je bilo treba, da sem Baraninasa pripravil do tega, da me ponoči pride učit.« Zakaj sta študirala ponoči? Ker se je Baraninas bal, kako bi judovska skupnost gledala na njegovo druženje s »kristjanom«!

V Hieronimovih dneh so se Judje pogosto posmehovali hebrejsko govorečim Nejudom, ker ti niso znali prav izgovarjati grlnih glasov. On pa je po mnogem trudu tudi to obvladal. Prečrkoval je tudi veliko hebrejskih besed v latinico, kar mu je pomagalo, da si je besede zapomnil, obenem pa je takratno hebrejsko izgovorjavo obvaroval pozabe.

Hieronimova največja spornost

Koliko Biblije naj bi Hieronim po namenih papeža Damaza prevedel, ni jasno. Skoraj pa ni dvoma o tem, kako je na to gledal Hieronim. Natančno je vedel, kaj hoče, in v tem bil odločen. Goreče si je želel ustvariti nekaj, kar bi bilo »koristno Cerkvi, vredno prihodnjih rodov«. Tako je sklenil narediti popravljen latinski prevod celotne Biblije.

Hebrejske spise je nameraval prevesti na podlagi Septuaginte. Na to grško izdajo Hebrejskih spisov, ki so jo prevedli že v tretjem stoletju pr. n. š., so mnogi gledali kot na navdihnjeno neposredno od Boga. Septuaginta je tako bila zelo razširjena med takratnimi grško govorečimi kristjani.

Ko pa je delo steklo, je Hieronim odkril neskladja med grškimi rokopisi, podobno kakor pri latinskih rokopisih. V njem je vse bolj raslo ogorčenje. Naposled je sklenil, da bo moral, če želi ustvariti zanesljiv prevod, obiti grške rokopise, tudi tako zelo spoštovano Septuaginto, in se zateči neposredno k izvirnemu hebrejskemu besedilu.

Ta odločitev je dvignila mnogo prahu. Nekateri so ga ožigosali za ponarejevalca besedil in bogokletneža, ki je v prid Judov zapustil cerkveno izročilo. Celo Avguštin – takratni vodilni cerkveni teolog – je Hieronimu takole prigovarjal, naj se vrne na septuagintsko besedilo: »Če bo tvoj prevod postal bolj bran v mnogih cerkvah, se bodo med latinskimi in grškimi cerkvami pri branju Svetega pisma pojavljale razlike. In to bo nekaj strašnega.«

Da, Avguštin se je bal, da bi se cerkev razdelila, če bi Zahodne cerkve uporabljale Hieronimovo latinsko besedilo, temelječo na hebrejskih besedilih, grške cerkve na Vzhodu pa bi še vedno prebirale septuagintsko izdajo.b Avguštin je še izrazil pomisleke glede tega, da bi se Septuaginto odrinilo stran v dobro prevoda, ki ga lahko brani samo Hieronim.

Kako se je na vse to negodovanje odzval Hieronim? Skladno s svojim značajem se ni zmenil za nobenega kritika. Še naprej je prevajal neposredno iz hebrejščine in leta 405 n. š. končal latinski prevod Biblije. V poznejših letih so njegov prevod naslovili z Vulgata, kar se nanaša na splošno sprejeto izdajo (latinsko vulgatus pomeni »splošno znan, razširjen«).

Dolgotrajni uspeh

Hieronimov prevod Hebrejskih spisov še daleč ni bil le popravljeno obstoječe besedilo. Z njim so prihodnji rodovi začeli Biblijo drugače preučevati in prevajati. »Vulgata,« je rekel zgodovinar Will Durant, »je največji in najvplivnejši literarni dosežek četrtega stoletja.«

Čeprav je imel Hieronim oster jezik in se je hitro sprl, je brez tuje pomoči preusmeril preiskovanje Biblije nazaj na navdihnjena hebrejska besedila. Z natančnim očesom je preučeval in primerjal stare hebrejske in grške biblijske rokopise, ki jih danes nimamo več na voljo. Njegovo delo je celo prehitelo delo judovskih masoretov. Vulgata je potemtakem dragocen vir za primerjanje drugih prevodov biblijskih besedil.

Tisti, ki ljubijo Božjo Besedo, lahko – ne da bi opravičevali njegovo skrajnostno vedenje ali verske poglede – cenijo velik trud tega spornega pionirja v prevajanju Biblije. In da, Hieronim je izpolnil svoj namen: ustvaril je nekaj, kar je »vredno prihodnjih rodov«.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 28]

Hieronimov kip v Betlehemu

[Vir slike]

Garo Nalbandian

[Navedba vira slike na strani 26]

Zgoraj levo: hebrejski rokopis, Courtesy of the Shrine of the Book, Israel Museum, Jerusalem; spodaj levo: sirski rokopis, Reproduced by kind permission of The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin; zgoraj na sredini: grški rokopis, Courtesy of Israel Antiquities Authority