Izpolnili so Jehovovo voljo

Jezus si je vzel čas za otroke

JEZUSOVA triinpolletna strežba se je končevala. Že kmalu naj bi odšel v Jeruzalem in tam umrl mučeniške smrti. Dobro je vedel, kaj ga čaka, saj je svojim učencem rekel: »Sin človekov bo izdan v človeške roke, in umorili ga bodo.« (Marko 9:31)

Seveda pa je želel kar najbolj izkoristiti vsak dan, vsako uro in vsak trenutek, ki mu je še ostal. Njegovi učenci so ga še potrebovali. Videl je, da jih mora odločno spomniti na to, da morajo biti ponižni in se ogibati vedno obstoječe nevarnosti spotikanja. (Marko 9:35–37, 42–48) Potrebovali so napotke glede poroke, razveze in samskega stanu. (Matevž 19:3–12) Jezus je vedel, da bo kmalu umrl, zato učencem prav gotovo ni govoril na dolgo in široko, pač pa tako, kot nekdo, ki se mu mudi. Čas je bil res zelo pomemben, toda kar je Jezus tedaj naredil, je bilo še pomembnejše.

Jezus prisrčno sprejme otroke

Biblijsko poročilo pripoveduje: »Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil.« Učenci so seveda nemudoma prigovarjali. Nemara so mislili, da je Jezus prepomemben ali prezaposlen, da bi se ubadal z otroki. Predstavljajmo si, kako je učence presenetilo, ko se je razhudil nanje! »Pustite otroke, naj prihajajo k meni,« je rekel. »Ne branite [jim], kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo.« In še: »Resnično vam povem: kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pojde vanj.« (Marko 10:13–15, Ekumenska izdaja)

Jezus je vedel, da imajo otroci občudujoče vrline. Ponavadi so zvedavi in zaupljivi. Sprejemajo, kar jim rečejo starši, in jih celo branijo pred drugimi otroki. Po naravi so sprejemljivi in učljivi, zato so vredni, da jih posnemajo vsi, ki želijo priti v Božje kraljestvo. Kakor je rekel Jezus, ‚Božje kraljestvo je namenjeno takšnim‘. (Primerjaj Matevž 18:1–5.)

Vendar se Jezus ni spomnil otrok le zaradi prilike. Iz poročila se jasno vidi, da jih je imel res rad. Marko je zapisal, da ‚jih je jemal v naročje, polagal nanje roke in jih blagoslavljal‘. (Marko 10:16, EI) Samo Marko je v poročilu omenil podrobnost, da je Jezus ‚otroke jemal v naročje‘.a S tem pa je še presegel pričakovanje odraslih, ki so otroke pripeljali k njemu, upajoč, da se jih bo morebiti le »dotaknil«.

Kaj pa je pomenilo Jezusovo ‚polaganje rok na otroke‘? Nič ne kaže, da bi to bil verski obred, kot je denimo krst. Včasih je polaganje rok pomenilo podelitev kakega položaja, drugič spet samo znamenje blagoslovitve. (1. Mojzesova 48:14; Dejanja 6:6) Torej je Jezus morda otroke tako le blagoslovil.

Marko je za opis »blagoslavljanja« uporabil močnejšo besedo (kateulogéo) in z njo poudaril intenzivnost. To pa kaže, da je Jezus otroke navdušeno, nežno in prisrčno blagoslavljal. Jasno je torej, da na otroke ni gledal kot na nekaj, kar mu jemlje čas.

Pouk za nas

Jezus se do otrok in odraslih ni vedel vzvišeno in ni se poniževal. V nekem delu na to temo piše: »Zlahka se je smehljal, smejal pa se je veselo.« Nič čudnega torej, da so se ljudje vseh starosti sproščeno zgrinjali k njemu. Mi sami pa se glede na Jezusov zgled lahko vprašamo: ,Ali se mi drugi zlahka približajo?‘ ,Ali se zdim sam sebi prezaposlen, da bi se ubadal še s tem, kaj delajo drugi, ali se zanimal zanje?‘ Če se bomo naučili iskreno zanimati za ljudi, nas bo to vzgibavalo, da se razdajamo, kot se je Jezus. Drugi bodo zaznali, da se zanje res zanimamo in tako se bomo zbližali. (Pregovori 11:25)

Markovo poročilo daje vedeti, da je Jezus v družbi otrok užival. Očitno si je vzel čas in jih opazoval pri igranju, saj je njihove igre omenil v eni svojih ilustracij. (Matevž 11:16–19) Najbrž so bili nekateri od otrok, ki jih je blagoslovil, še premajhni, da bi vedeli, kdo je in kaj uči. Pa ni mislil, da z njimi samo trati čas. Ne, zanje si ga je vzel zato, ker jih je imel rad. Verjetno pa se je veliko otrok, ki jih je Jezus pri strežbi srečal, kasneje odzvalo na izkazano ljubezen, in so postali njegovi učenci.

Če si je Jezus v odločilnih zadnjih tednih življenja vzel čas za otroke, zagotovo lahko tudi mi kljub natrpanemu urniku najdemo čas zanje. Še posebej bi morali misliti na takšne, ki to potrebujejo bolj od drugih, denimo fantje in deklice, ki nimajo očeta. V resnici pa so vsi otroci navdušeni, če jim posvetimo pozornost, zato Jehova želi, da se zavzamemo zanje, jih imamo radi in jim pomagamo, kolikor lahko. (Psalm 10:14)

[Podčrtna opomba]