Izpolnili so Jehovovo voljo

Pavel neustrašno pričuje pred dostojanstveniki

RAZLIKA med možema ne bi mogla biti bolj očitna. Eden je nosil krono, drugi je bil vklenjen v verige. Eden je bil kralj, drugi zapornik. Apostol Pavel je sedaj po dveh letih ječe stal pred vladarjem Judov, Herodom Agripom II. Kralj in njegova partnerka Bernika sta prišla ,z velikim sijem in vstopila v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi‘. (Dejanja 25:23) V nekem viru piše: »Navzočih je bilo verjetno več sto ljudi.«

To srečanje je pripravil novopostavljeni guverner Fest. Prejšnji guverner Feliks je z zadovoljstvom pustil Pavla zaprtega v ječi. Toda Fest je podvomil o upravičenosti obtožb proti Pavlu. Pavel je namreč toliko vztrajal pri svoji nedolžnosti, da je zahteval, naj njegov primer predajo cesarju! Pavlov primer je zbudil radovednost kralja Agripa. »Rad bi tudi jaz slišal tega človeka,« je rekel. Fest je za to hitro vse pripravil, saj ga je verjetno zanimalo, kaj si bo kralj mislil o tem edinstvenem jetniku. (Dejanja 24:⁠27–​25:⁠22)

Naslednji dan se je Pavel znašel pred veliko množico dostojanstvenikov. »Srečnega se štejem, [. . .] da se smem danes pred teboj zagovarjati,« je nagovoril kralja Agripa, »zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal.« (Dejanja 26:2, 3)

Pavlova neustrašna obramba

Pavel je Agripu najprej opisal svojo preteklost, ko je bil še preganjalec kristjanov. »Silil sem jih preklinjati Jezusa,« je rekel. »Neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.« Pavel je zatem pripovedoval, da je doživel osupljivo videnje, v katerem ga je obujeni Jezus vprašal: »Kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati.«a (Dejanja 26:4–14)

Jezus je Savlu naročil, naj oznanjuje ljudem vseh narodov ,to, kar je videl, in to, kar mu je [pozneje] še pokazal‘ (SSP). Pavel je povedal, da si je močno prizadeval spolniti svojo nalogo. In »zato«, je rekel Agripu, »so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti«. Dotaknil se je tudi Agripovega zanimanja za judovstvo, ko je poudaril, da o Mesijevi smrti in vstajenju pravzaprav ni pričal »ničesar drugega, nego kar so govorili proroki in Mojzes, da se bo zgodilo«. (Dejanja 26:15–23)

Tu pa mu je v besedo segel Fest. ,Prevelika učenost ti meša pamet!‘ je vzkliknil. Pavel je odgovoril: »Nisem nor, spoštovani Fest. Besede resnice in razumnosti govorim.« Zatem pa je o Agripu rekel: »Kralj se na to razume, in ker zaupam vanj, govorim naravnost. Prepričan sem, da mu nobena teh stvari ni skrita, saj se niso zgodile v kakšnem zakotju.« (Dejanja 26:24–26, SSP)

Nato je Pavel ogovoril Agripa naravnost. »Veruješ, kralj Agripa prorokom?« Ob tem vprašanju je Agripu nedvomno postalo neprijetno. Navsezadnje je imel ugled, ki ga je hotel ohraniti, strinjati se s Pavlom pa je pomenilo, da je na strani tistih, ki se jim po Festovih besedah »meša«. Pavel je verjetno začutil, da Agripa omahuje z odgovorom, zato je na vprašanje odgovoril kar sam. »Vem, da veruješ,« je dejal. Agripa je sedaj spregovoril, toda izmikajoče. »Malo,« je rekel Pavlu, »pa me boš pregovoril, da postanem kristjan.« (Dejanja 26:27, 28)

Pavel je Agripov dvoumni odgovor vešče izkoristil, da je izrekel pomembno misel. »Še malo ali še veliko,« je dejal, »daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.« (Dejanja 26:29, SSP)

Niti Agripa niti Fest nista videla nič, s čimer bi si Pavel zaslužil smrt ali zapor. Toda njegove prošnje, naj predajo njegov primer cesarju, ni bilo mogoče preklicati. Zato je Agripa rekel Festu: »Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja.« (Dejanja 26:30–32)

Pouk za nas

Pavel nam je s svojim načinom oznanjevanja pred dostojanstveniki priskrbel izreden zgled. Ko je govoril s kraljem Agripom, je bil preudaren. Nedvomno je vedel za škandal, v katerega sta bila zapletena Agripa in Bernika. Živela sta v krvoskrunstvu, saj je bila Bernika v resnici Agripova sestra. Toda Pavel te priložnosti ni izkoristil za to, da bi poučeval o morali. Namesto tega je poudaril stvari, v katerih sta se z Agripom strinjala. Poleg tega je kralju priznal izvedenstvo za judovske običaje, čeprav je njega samega poučeval farizej Gamaliel. (Dejanja 22:3) Z Agripom je kljub njegovi osebni etiki govoril spoštljivo, saj je ta bil na avtoritativnem položaju. (Rimljanom 13:⁠7)

Naš cilj pri neustrašnem oznanjevanju tega, kar verujemo, ni razgaljati ali obsojati nečiste navade poslušalcev. Nasprotno, da bi ti laže sprejeli resnico, bi morali poudariti pozitivne vidike dobre novice in skupna pričakovanja. Kadar govorimo s starejšimi ali tistimi z avtoriteto, bi morali priznati njihov položaj. (3. Mojzesova 19:32) Tako bomo lahko posnemali Pavla, ki je rekel: »Vsem sem postal vse, da bi jih vsekakor nekaj zveličal.« (1. Korinčanom 9:⁠22)

[Podčrtna opomba]