Ali se krivici ne da izogniti?

»Še vedno verujem v srčno dobroto človeka. Nemogoče mi je graditi vse na temeljih smrti, tegobe in zmede.« (Ana Frank)

ANA FRANK, 15-letno židovsko dekle, je te ganljive besede zapisala v dnevnik malo pred svojo smrtjo. Skupaj z družino se je več kot dve leti skrivala na nekem podstrešju v Amsterdamu. Njeno upanje v boljši svet pa se je zamajalo, ko je neki ovaduh izdal njihovo skrivališče nacistom. Že naslednjega, 1945. leta, je Ana umrla za tifusom v koncentracijskem taborišču v Bergen-Belsnu. Podobna usoda je doletela tudi šest milijonov drugih Židov.

Hitlerjev peklenski načrt, da iztrebi vse ljudstvo, je morda najhujši primer rasne krivice, kar jo je videlo naše stoletje, a ni edini. Leta 1994 je bilo v Ruandi surovo pobitih več kot pol milijona Tutsijev, in to preprosto zato, ker so pripadali »napačnemu« plemenu. Tudi med prvo svetovno vojno je v etničnem čiščenju pomrlo več kot milijon Armencev.

Kruti obrazi krivice

Genocid ni edini obraz krivice. Socialna krivica je približno petino človeštva obsodila na dosmrtno neizprosno revščino. In kar je še hujše, skupina za človekove pravice Anti-Slavery International [organizacija za boj proti suženjstvu] ugotavlja, da v suženjskih sponah živi več kot 200 milijonov ljudi. Na svetu je danes verjetno več sužnjev kot kdaj prej v zgodovini. Morda jih res ne prodajajo na javnih dražbah, toda delati morajo v pogosto slabših razmerah, kakor jih je imela večina sužnjev v preteklosti.

Pravne krivice milijone oropajo temeljnih pravic. »Pravzaprav ni dneva, da se nekje na svetu ne bi kršilo človekovih pravic,« poroča Amnesty International v svojem poročilu za 1996. leto. »Najbolj ranljivi so revni in zapostavljeni, posebej ženske, otroci, starejši ljudje in begunci.« Poročilo odkriva: »V nekaterih deželah se je struktura nacionalne države dejansko zrušila, in ostalo ni nobene pravne avtoritete, ki bi ščitila šibke pred močnimi.«

Med 1996. letom je v več kot sto državah bilo na desettisoče ljudi zaprtih ter mučenih. In v zadnjih letih je več stotisoč ljudi enostavno izginilo, po vsem videzu so jih nasilno odpeljale varnostne sile ali pa teroristične skupine. Domnevajo, da so mnogi od njih mrtvi.

Vojne so, razumljivo, neizogibno krivične, in vedno bolj so takšne. V sodobnih vojnah je tarča civilno prebivalstvo, v katerem so žene in otroci. In tako ni le zaradi bombardiranja mest, ki ne dela razlik med ljudmi. Kot del vojaških operacij namreč tudi rutinsko posiljujejo ženske in dekleta, mnoge uporniške skupine pa ugrabljajo otroke, da jih nato urijo za ubijalce. O tem dogajanju poročilo Združenih narodov »Vpliv oboroženega spopada na otroke« pravi: »Svet vse bolj požira žalostna moralna praznina.«

Ni dvoma, da je ta moralna praznina pripeljala do sveta, prežetega s krivicami – najsibo rasnimi, socialnimi, pravnimi ali vojaškimi. To seveda ni nič novega. Pred dobrimi dva tisoč petsto leti je neki hebrejski prerok potožil: ,Raztrgana je postava, sodba ne pride do konca; ker hudobnež premaga pravičnega, zatorej se sklene krivična sodba.‘ (Habakuk 1:4, Wofova Biblija) Krivic je bilo vedno polno, toda naše 20. stoletje je doba, ko je raven krivičnosti dosegla nove višine.

Krivica je – pa je to sploh pomembno?

Je pomembno, kadar zaradi nje osebno trpite. Pomembno je, ker je zaradi nje večina človeštva oropana svoje pravice do sreče. In pomembno je tudi, ker pogosto razplamteva krvave boje, ki potem še nalagajo drva na ogenj krivice.

Mir in sreča sta neločljivo povezana s pravico, krivica pa razbija upanje in tepta optimizem. Kot je Ana Frank žalostno ugotovila, človek ne more graditi upanja na temeljih zmede, tegobe in smrti. Njej podobno vsi hrepenimo po nečem boljšem.

Ta želja je iskrene ljudi navedla k temu, da skušajo človeški družbi priskrbeti neko mero pravice. V ta namen je generalna skupščina Združenih narodov 1948. leta sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, v kateri je izjavila: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter jim pripadata enako dostojanstvo in svoboščine. Obdarjeni so z razumom in vestjo, zato bi morali drug z drugim ravnati bratsko.«

To so vsekakor vzvišene besede, toda človeštvo je še vedno daleč od uresničenja tega tako zaželjenega cilja – pravične družbe, kjer bi vsi imeli enake pravice in bi vsak ravnal z bližnjim kot z bratom. Preambula deklaracije ZN pravi, da bi uresničevanje tega cilja bil »temelj svobode, pravice in miru na svetu«.

Ali je krivica tako globoko vsajena v strukturo človeške družbe, da se je ne bo nikoli izkoreninilo? Ali pa bo kako postavljen trden temelj za svobodo, pravico in mir? Če bo tako, kdo bi ga lahko postavil in poskrbel za to, da bo koristil vsem?

[Navedba vira slike na strani 3]

UPI/Corbis-Bettmann