Ali je naš planet obsojen na propad?

DVAJSETO stoletje se bliža koncu in pred nami se že svita 21. stoletje. Vse več ljudi, ki bi jih prerokbe o sodnem dnevu običajno kaj malo zanimale ali sploh nič, se zdaj sprašuje, ali ni morda na obzorju kak dogodek, ki bi pretresel ves svet.

Morda ste glede tega že opazili članke v časopisih in revijah, napisane so bile celo knjige o tej temi. Da bi videli, s katerimi dogodki se bo začelo 21. stoletje, moramo počakati. Nekateri zatrjujejo, da se bo ob koncu leta 2000 spremenila zgolj letnica (oziroma zgolj minuta z leta 2000 na 2001) in to verjetno brez večjih posledic. Mnoge bolj skrbi dolgoročna prihodnost našega planeta.

Zadnje čase se pogosteje sliši prerokbo, po kateri naj bi bil naš planet nekoč – bodisi v bližnji bodisi v daljni prihodnosti – obsojen na popolno uničenje. Poglejmo si samo nekaj takšnih mračnih napovedi.

Pisatelj in filozof John Leslie v svoji knjigi The End of the World​—The Science and Ethics of Human Extinction, prvič objavljeni leta 1996, obravnava tri možnosti o tem, kako naj bi se končalo človekovo življenje na Zemlji. Najprej sprašuje: »Ali bo morda človeški rod pokončala vseobsegajoča atomska vojna?« Nato pa pristavi: »Verjetnejši scenarij [. . .] bi bilo izumrtje zaradi učinkov radiacije, kot je rak, oslabljen imunski sistem, zaradi česar bi se razbohotile nalezljive bolezni, ali številne okvare ob rojstvu. Lahko da bo tudi konec mikroorganizmov, pomembnih za zdravo okolje.« Tretja možnost je po razlagi gospoda Leslieja ta, da bi ob Zemljo lahko trčil kak komet ali asteroid: »Od kometov in asteroidov s takšno orbito, da bi lahko nekoč zadeli Zemljo, je verjetno okrog dva tisoč takih, ki v premeru merijo od enega do deset kilometrov. Poleg njih je tudi precej manj (ocenjevati bi bilo golo ugibanje) še večjih teles in mnogo več manjših.«

Nazoren opis »sodnega dne«

Razmislite tudi o drugem znanstveniku, Paulu Daviesu, profesorju z Adelaidske univerze v Avstraliji. V Washington Timesu ga opisujejo kot »najboljšega znanstvenega pisca na obeh straneh Atlantika«. Leta 1994 je napisal knjigo The Last Three Minutes, ki se je je prijelo ime »mati vseh knjig o sodnem dnevu«. Njeno prvo poglavje z naslovom »Sodni dan« opisuje namišljen scenarij o tem, kaj bi se zgodilo, če bi ob naš planet trčil komet. Preberite si del njegovega srhljivega opisa:

»Planet se strese s silo, enakovredno deset tisočim potresom. Po površini zemeljske oble se zažene sunkovit val spodrinjenega zraka, ki izravnava z zemljo vse zgrajeno, v prah drobi vse, kar se znajde na njegovi poti. Ravnina okrog kraja, kamor je komet treščil, se dvigne v obroč staljenih gora, visokih po nekaj kilometrov, in v 150 kilometrov širokem kraterju se razkrije Zemljino osrčje. [. . .] V ozračje puhne velikanski steber prašnih ostankov kamnin in po vsem planetu zastre sonce. Zdaj ko odtrgani ostanki priletijo iz vesolja nazaj v ozračje, sončne žarke zamenja pogubonosen, migotajoč žar milijard meteorjev, ki s svojo žgočo toploto razžarjajo tla pod sabo.«

Profesor Davies nato ta zamišljeni scenarij poveže z napovedjo, da naj bi Zemljo zadel komet Swift-Tuttle. Opozori še, da čeprav se kaj takega morda ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti, bo po njegovem mnenju »Zemljo prej ali slej res zadel Swift-Tuttle ali kako drugo, njemu podobno telo«. To sklepa na podlagi domnev, po katerih naj bi se po orbitah, ki se križajo z Zemljino, gibalo kar 10.000 teles s premerom pol kilometra ali več.

Ali verjamete, da je tako strašen obet resničen? Presenetljivo veliko ljudi verjame. Toda vsako skrb glede tega odpravijo prepričujoč se, da se to v njihovem življenju že ne bo zgodilo. Zakaj pa naj bi bil naš planet sploh kdaj uničen, bodisi kmalu ali pa v daljnih tisočletjih? Zemlja sama seveda ni tista, ki bi svojim prebivalcem, ljudem in živalim, povzročala največ težav. Mar ni človek sam kriv za večino problemov tega 20. stoletja, tudi za verjetnost, da popolnoma ,pogubi zemljo‘? (Razodetje 11:18)

Človekovo slabo gospodarjenje preokrenjeno

Kaj pa verjetnejša možnost, da bi človek lahko sam popolnoma uničil oziroma opustošil Zemljo s svojim slabim gospodarjenjem in pohlepom? Nobenega dvoma ni, da so zaradi pretiranega krčenja gozdov, nenadzorovanega onesnaževanja ozračja in vodovja nekateri predeli zemlje že hudo prizadeti. To sta pred kakimi 25 leti dobro povzela pisatelja Barbara Ward in René Dubos v njuni knjigi Only One Earth: »Tri široka področja onesnaževanja, ki jih moramo raziskati, so zrak, voda in tla, in ta seveda sestavljajo tri glavne sestavne prvine življenja na našem planetu.« In položaj se od takrat ni nič kaj izboljšal, mar ne?

Kadar premišljujejo o možnosti, da bi človek po lastni nespameti uničil ali opustošil Zemljo, nas lahko opogumlja razmišljanje o čudovitih okrevalnih in obnavljalnih sposobnostih našega planeta. René Dubos to zmožnost osupljivega okrevanja opisuje tudi v drugi knjigi, The Resilience of Ecosystems, in pri tem opaža nekaj spodbudnega:

»Mnogi se bojijo, da smo se prepozno ovedeli propadanja okolja, ker se veliko škode, ki je že narejena v ekosistemih, ne da popraviti. Ta pesimizem po mojem mišljenju ni upravičen, zato ker imajo ekosistemi neverjetno sposobnost okrevanja po travmatičnih izkušnjah.

Ekosistemi imajo kar nekaj mehanizmov za samoozdravljenje. [. . .] Z njimi so ekosistemi zmožni premagati posledice motenj tako, da enostavno postopoma ponovno vzpostavijo prvotno ekološko ravnovesje.«

Uspeti je mogoče

Izreden zgled tega v zadnjih letih je postopno očiščevanje znane londonske reke Temze. Jeffery Harrison in Peter Grant v knjigi The Thames Transformed dokumentirata ta izredni dosežek, ki kaže, kaj vse lahko ljudje dosežejo, kadar medsebojno sodelujejo v skupno dobro. V predgovoru k tej knjigi je britanski edinburški vojvoda napisal: »Končno je tu zgodba o tolikšnem uspehu, da jo je vredno objaviti, čeprav bi nekateri lahko zaradi nje začeli domnevati, da težave pri ohranjanju okolja v resnici niso tako velike, kakor so jih bili prepričali. [. . .] To, kar je bilo doseženo pri Temzi, lahko vsakomur vlije pogum. Dobra novica pri vsem tem je, da je mogoče uspeti in tudi projekte se dá izpeljati.«

Harrison in Grant v poglavju »Veliko očiščevanje« navdušeno pišeta o tem, kar je bilo doseženo v zadnjih petdesetih letih: »Prvič na svetu se je kaka močno onesnažena in industrializirana reka obnovila do take stopnje, da se je vanjo vrnilo obilo vodnih ptic in rib. Dejstvo, da je v položaju, ki se je sprva zdel dokaj brezupen, tako hitro prišlo do tolikšne preobrazbe, hrabri še najbolj pesimističnega okoljevarstvenika.«

Nato opišeta to preobrazbo: »Stanje reke se je iz leta v leto nezadržno slabšalo, pri čemer je mogoče končni udarec prišel z drugo svetovno vojno, ko so bili poškodovani ali uničeni kanalizacija in odtočni kanali. V štiridesetih in petdesetih letih tega stoletja je bilo stanje Temze na najnižji stopnji. Reka je bila komaj kaj boljša od odprtega odtočnega kanala; voda je bila črna, brez kisika in v poletnih mesecih je iz nje neznosno zaudarjalo daleč naokrog. [. . .] Ribe, ki jih je v Temzi nekoč kar mrgolelo, so nazadnje izginile, razen tistih nekaj jegulj, ki so preživele zaradi svoje sposobnosti, da vdihavajo zrak neposredno iznad gladine. Ptičja populacija se je v notranjih, pozidanih predelih med Londonom in Woolwichem razredčila na peščico divjih rac in labodov grbcev, pa še ti so svoj obstoj bolj dolgovali razsipavanju žita iz skladišč ob reki kakor pa naravnim virom hrane. [. . .] Kdo bi takrat verjel, da se bo zgodil tako veličasten preobrat? V desetih letih so se ti isti rečni predeli iz dejansko ptičje praznine spremenili v zatočišče mnogih vrst vodnih ptic, med katerimi je tudi prezimovajoča populacija do 10.000 divjih ptic in 12.000 močvirnikov.«

To je seveda opis zgolj ene spremembe na enem koščku zemeljske oble. Vendar se iz tega zgleda lahko marsikaj naučimo. Pokaže nam, da nam na Zemljo ni treba gledati, kot da je zaradi človekovega slabega gospodarjenja, pohlepa in nepremišljenosti obsojena na uničenje. Ustrezno izobraževanje in združen trud v skupno dobro človeštva lahko pripomoreta k temu, da Zemlja popravi še tako obsežno škodo, storjeno njeni ekologiji, okolju in zemeljskemu površju. Kaj pa morebitno pogubljenje od zunanjih sil, kot je denimo kak zablodeli komet ali asteroid?

Naslednji članek vsebuje ključ do zadovoljivega odgovora na tako begajoče vprašanje.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Izobraževanje in združen trud lahko pripomoreta k temu, da Zemlja popravi še tako obsežno prizadejano ji škodo