Asteroidi, kometi in zemlja — ali bodo trčili?

,Zgodaj zjutraj 30. junija je bilo tu, v neki sibirski vasi, opaziti zelo nenavaden pojav. Visoko nad obzorjem so kmetje zagledali zelo svetel objekt, presvetel, da bi ga lahko gledali s prostim očesom. Nizko na obzorju, v isti smeri kot žareči objekt, pa je bilo videti majhen črn oblak. Ko se je svetel objekt približal tlom, je bilo videti, kakor da se je zdrobil v prah. Na njegovem mestu se je pojavil velikanski oblak črnega dima in zaslišala se je glasna eksplozija, kakor da bi se utrgal plaz velikih kamnov. Stavbe so se stresle, skozi oblak pa je kvišku švignil razcepljen ognjen jezik. Vaščani so prestrašeni stekli na ulice. Starejše ženske so jokale. Vsi so mislili, da je nadnje prišel konec sveta.‘ (Povzetek poročila iz časopisa Sibir, Irkutsk v Rusiji, 2. julija 1908)

TI VAŠČANI se niso zavedali, da je nad njihovimi glavami pravkar eksplodiral nebesni objekt. Danes, več kot 90 let za tem, ena od najbolj nenavadnih napovedi o koncu našega planeta pravi, da bo ta uničen v katastrofi, ki jo bo povzročil asteroid ali komet. Besedne zveze, kot sta Zemlji bližnji objekti in potencialno nevarni objekti, se slišijo v povezavi z apokaliptičnimi napovedmi o uničenju Zemlje zaradi trčenja z nebesnimi telesi. Hollywood je pohitel in te strahove pretopil v denar s filmi, kot sta Zadnji udarec in Armagedon.

Kolikšna je torej verjetnost, da boste vi ali vaši otroci žrtev ognjene krogle z neba? Ali naj bi pričakovali, da bodo po vašem dvorišču kmalu deževali kosi železa in ledu? In če živite ob obali, ali bo vaš dom zaradi kakšnega potepuškega asteroida, padlega v morje, preplavil velikanski val?

Kroženje med planetnimi ostanki

V našem osončju niso samo Sonce, devet planetov in njihove lune. V njem krožijo tudi kometi (skupki ledu in prahu), asteroidi (majhni oziroma manjši planeti) in meteoroidi (večinoma deli asteroidov). Znanstveniki že dolgo vedo, da je Zemlja izpostavljena bombardiranju iz vesolja. Samo na Lunino obtolčeno površino pogledamo, pa takoj uvidimo, da živimo v natrpani okolici. Če ne bi bilo atmosfere in stalnega obnavljanja Zemljine površine zaradi tektonike plošč in erozije, bi bilo tudi na površini našega planeta vse polno kraterjev kakor na Luni.

Znanstveniki pravijo, da je v Zemljini atmosferi vsak dan vidnih kar 200 milijonov meteorjev. Večina objektov, ki vstopijo v atmosfero, je majhnih in zgorijo skoraj neopazno. Nekateri od teh pa preživijo žgočo vročino ob vstopu. Trenje z zrakom jih upočasni na hitrost okrog 320 kilometrov na uro. Kar od njih ostane, udari ob tla kot meteorit. Ker večina meteoritov pade v morja oziroma na nenaseljena področja, redko škodujejo ljudem. Ocenili so, da objekti, ki pridejo v našo atmosfero, dnevno povečajo Zemljino težo za stotine ton.

Astronomi tudi menijo, da Zemljino orbito seka oziroma se ji približa okrog 2000 asteroidov, katerih premer je večji od enega kilometra. Odslej so jih odkrili le 200 in tudi ugotovili njihovo pot. Poleg tega se po ocenah Zemljini orbiti nevarno približa kar milijon asteroidov, v premeru večjih od 50 metrov. Tako veliki asteroidi lahko pridejo do Zemljine površine in povzročijo škodo. Takšni sorazmerno majhni projektili imajo v sebi okrog deset megaton energije, kar je enako močni jedrski bombi. Zemljina atmosfera nas sicer ščiti pred manjšimi trčenji, ne more pa ustaviti tistih z deset megatonami energije ali več. Nekateri raziskovalci trdijo, da lahko, statistično gledano, pričakujemo desetmegatonsko trčenje v povprečju približno enkrat na sto let. Po nekaterih ocenah je pogostnost trčenja objektov, s premerom okrog en kilometer, 1 na 100.000 let.

Razkrivajoči kraterji, eksplozije in trčenja

Ni težko verjeti, da so v preteklosti ob naš planet udarjali veliki objekti iz vesolja. Dokaz za ta trčenja je več kot 150 kraterjev, ki so jih odkrili na Zemljini površini. Nekatere od teh se z lahkoto opazi, druge se lahko vidi le iz letala ali po satelitu, tretji pa so že dolgo zakopani oziroma so na morskem dnu.

Eden od najbolj znanih kraterjev je krater Chicxulub, ki je v premeru dolg 180 kilometrov. Ta velikanski krater leži v bližini severnega konca mehiškega polotoka Jukatan, menijo pa, da je posledica trčenja 10 kilometrov širokega kometa ali asteroida. Nekateri trdijo, da so zaradi sprememb podnebja, ki jih je povzročilo to trčenje, izumrli dinozavri ter druge kopenske in morske živali.

V Arizoni (ZDA) je železni meteorit izdolbel spektakularni meteorski krater, vdolbino s premerom skoraj 1200 metrov in globino 200 metrov. Koliko bi bilo žrtev, če bi tako velik meteorit zadel mesto? Priljubljen prikaz v Ameriškem naravoslovnem muzeju v New Yorku kaže, da bi takšen objekt, če bi zadel Manhattan, to natrpano mesto povsem uničil.

Kot smo omenili v uvodu, je 30. junija 1908 asteroid ali kos kometa, ki naj bi bil po ocenah v premeru manjši od 100 metrov, privršal v atmosfero in eksplodiral kakih 10 kilometrov nad večinoma nenaseljenim področjem Tunguske v Sibiriji. Menijo, da je bila eksplozija 15-megatonska, uničila pa je 2000 kvadratnih kilometrov veliko področje, podrla drevesa, zanetila požare in pobila severne jelene. Koliko ljudi bi umrlo, če bi bila ničelna točka te eksplozije gosto naseljeno področje?

Julija 1994 so bili teleskopi po svetu usmerjeni proti Jupitru, ko so vanj trčili deli kometa Shoemaker-Levy 9. Začasne brazgotine, ki so nastale na Jupitru, bodo ostale globoko vtisnjene v spominu ljudi, ki so opazovali ta dogodek. In ko so strokovnjaki in laiki gledali, kako Jupiter drug za drugim zadevajo deli kometa, so se spraševali, kaj bi bilo, če bi bila tarča tega kometa Zemlja.

Scenariji katastrofe

Znanstveniki zaskrbljeno razmišljajo o tem, kaj bi bilo z našim planetom, če bi z njim trčil komet ali asteroid. Takole si predstavljajo takojšne posledice večjega trčenja: Najprej bi se pojavil eksplozivni oblak skal in prahu. Padajoči kosi bi povzročili meteorski dež, zaradi katerega bi se nebo razžarilo, gozdovi in travnata področja pa vžgala. To bi pomorilo večino kopenskega življenja. Prah, ki bi ostal v atmosferi dalj časa, bi preprečil dostop sončnih žarkov, zato bi temperatura padla, fotosinteza na zatemnjeni površini pa bi se ustavila. Ker ne bi bilo več fotosinteze, bi se pretrgala oceanska prehranjevalna veriga in pomrla bi večina morskih bitij. Po tem scenariju bi ekološko katastrofo zaokrožila še globalni kisli dež in uničenje ozonskega sloja.

Če bi tak asteroid udaril v ocean, bi povzročil velikanske valove, tsunamije, z veliko potencialno uničevalno močjo. Tsunamiji bi od mesta trka potovali veliko dlje kakor začetni val in bi na veliko uničevali po obalnih področjih tisoče kilometrov stran. Astronom Jack Hills pravi: »Tam, kjer so prej stala mesta, bi bile le še zravnane blatne površine.«

Vendar pa je treba biti glede takšnih trditev previden. Veliko tega teoretiziranja je namreč le domnevanje. Jasno je namreč, da ni še nihče videl oziroma preučeval trčenja asteroida z Zemljo. Poleg tega so danes javna občila, ki so nagnjena k pretiravanju, zelo hitra pri objavljanju senzacionalnih naslovnic, pisanih na podlagi nepopolnih ali celo napačnih informacij. (Glej okvir na naslednji strani.) Pravzaprav je po ocenah možnost, da umrete zaradi objekta, ki bi priletel z neba, veliko manjša od možnosti, da umrete v avtomobilski nesreči.

Kaj storiti?

Mnogi strokovnjaki menijo, da bi se bližajočega se kometa oziroma asteroida najbolje ubranili tako, da bi nad vsiljivca poslali raketo, ki naj bi ga ustavila ali pa vsaj preusmerila njegovo pot. Če bi bil asteroid majhen in bi ga odkrili že mnogo let pred napovedanim trkom, bi bila ta metoda morda uspešna.

Za ubranitev pred večjimi objekti, ki bi lahko trčili z Zemljo, pa nekateri znanstveniki predlagajo jedrsko orožje. Menijo, da bi v takšnem primeru eksplozija skrbno nameščenega jedrskega izstrelka potisnila asteroid v varnejšo orbito, tako da bi ta potem Zemljo obšel. Koliko močna naj bi bila jedrska eksplozija, bi bilo odvisno od velikosti asteroida in njegove oddaljenosti od Zemlje.

Problem je v tem, da nobeden od teh mogočih obrambnih ukrepov ne bi bil učinkovit, če opozorilo ne bi prišlo dovolj zgodaj. Astronomske skupine, kot sta Spacewatch in Near Earth Asteroid Tracking, so namenjene izključno izsledovanju asteroidov. Mnogi menijo, da bi se v ta namen moralo storiti še več.

Treba je priznati, da imamo nepopolni ljudje le omejeno znanje o lokacijah in gibanju teh nebesnih teles. Toda ni treba, da smo preveč zaskrbljeni oziroma da nas je pretirano strah zaradi strašljivih napovedi, da je prihodnost življenja na Zemlji v nevarnosti. Najtrdnejše zagotovilo, da nikoli nobenemu asteroidu oziroma kometu ne bo dovoljeno uničiti vsega življenja na Zemlji, nam daje Stvarnik vesolja, Bog Jehova.a Biblija nam zagotavlja: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:29; Izaija 45:18)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 27]

Primer 1997 XF11

Dvanajstega marca 1998 se je po svetu bliskovito razširila slaba novica: proti Zemlji drvi kilometer in pol velik asteroid, prispel pa naj bi 26. oktobra 2028, »na četrtek«. Asteroid, ki so mu nadeli vzdevek 1997 XF11, je 6. decembra 1997 odkril astronom Jim Scotti, član skupine Spacewatch na arizonski univerzi. Znanstveniki so v sodelovanju s Harvard-Smithsonovim centrom za astrofiziko na podlagi preteklih podatkov in novejših opazovanj objavili informacijo, na podlagi katere so nekateri napovedali, da se bo asteroid gibal po orbiti, od Zemlje oddaljeni kakih 50.000 kilometrov – kar je z astronomskega vidika malenkostna razdalja oziroma »neogibno trčenje«. Televizijski ekrani so prikazovali strašljive simulacije trčenja asteroida z Zemljo. Samo dan pozneje pa nevarnosti ni bilo več. Novi podatki in izračuni so namreč odkrili, da bo asteroid Zemljo obšel za 1,000.000 kilometrov. To je še vedno bliže od katerega koli tako velikega asteroida, ki so ga kdaj opazili, a razdalja je varna. Občila so pohitela z naslovnicami, ki so tokrat sporočale: »V redu, torej so se nekoliko zmotili.«

[Slike na strani 26]

1. Halleyjev komet

2. Ikeya-Sekijev komet

3. Asteroid 951 Gaspra

4. Meteorski krater – vdolbina s premerom skoraj 1200 metrov in globino 200 metrov

[Vir slike]

Courtesy of ROE/Anglo-Australian Observatory, photograph by David Malin

NASA photo

NASA/JPL/Caltech

Photo by D. J. Roddy and K. Zeller, U.S. Geological Survey

[Navedba vira slike na strani 25]

NASA photo