Misliti na prihodnost naših dragih

NEDOLGO tega je v nekem afriškem časopisu izšla žalostna zgodba o Annie. Njen mož je bil poslovnež. Leta 1995 je umrl in zapustil 15 vozil, nekaj bančnih računov, kakih 4000 ameriških dolarjev v gotovini, trgovino, bar in štirisobno stanovanje. Ni pa zapustil oporoke.

Poročilo pravi, da je Annin svak zasegel lastnino in denar, njo in šest otrok pa odgnal od doma. Sedaj vsi obubožani živijo pri njenem bratu. Štirje otroci so morali pustiti šolo, ker ni denarja za šolnino oziroma za šolske uniforme.

Annie se je pritožila na višje sodišče, ki je odredilo, naj se ji vrne nekaj lastnine in vozilo. Toda nazaj ni dobila ničesar. Zopet mora iti na sodišče in zahtevati nalog, s katerim bi svaka prisilili, da izpolni odredbo višjega sodišča.

Zakaj misliti na smrt?

Annina zgodba kaže, kaj se lahko zgodi, če družinski poglavar nič ne razmišlja o tem, da lahko nanadoma umre. Ob smrti vsi ljudje »drugim puščajo bogastvo svoje«. (Psalm 49:10) Mrtvi tudi ne morejo nadzorovati tega, kaj se godi z njihovim premoženjem. (Propovednik 9:5, 10) Človek, ki hoče imeti kakšno besedo pri tem, kaj se bo zgodilo z njegovo lastnino, mora te stvari urediti pred smrtjo.

Vsak od nas ve, da lahko nepričakovano umre, toda mnogi kljub temu ne poskrbijo vnaprej za svoje drage, ki bi jih zapustili. Z našo razpravo se bomo sicer osredinili na določene kulturne skupine v Afriki, vendar podobni problemi obstajajo tudi drugod po svetu.

Ali boste glede razdelitve vaše posesti v primeru smrti kaj ukrenili, je vaša osebna zadeva. (Galatom 6:5) Vendar kdo lahko vpraša: ,Zakaj morda mož, ki so mu žena in otroci sicer dragi in skrbi zanje, ne naredi ničesar za njihovo blaginjo za primer, če bi umrl?‘ Glavni razlog je ta, da nas večina noče niti pomisliti na to, da lahko umremo, še manj pa v zvezi s smrtjo kaj načrtovati. Dejstvo je, da dneva smrti ne moremo predvideti. Tako pravi tudi Biblija: »Ne veste, kaj bode jutri. Kakšno je življenje vaše? Hlap namreč ste, ki se za malo časa prikaže, potem pa izgine.« (Jakob 4:14)

Storiti kaj za primer, če umremo, je koristno. Zraven tega s tem izrazimo ljubečo skrb do tistih, ki bi jih zapustili. Če sami ne uredimo svojih zadev, jih bodo drugi. O našem premoženju in pogrebnih pripravah bodo morda odločali ljudje, ki jih nikoli nismo videli. V takšnih okoliščinah ponekod država odloči, kdo bo dobil denar in premoženje. Drugod o tem odločajo sorodniki in te odločitve pogosto spremlja prerekanje, ki v družino zaseje sovraštvo. Zraven tega je njihova odločitev lahko zelo drugačna od tega, kar bi si želeli mi.

Razgrabljanje premoženja

Kadar mož umre, najbolj trpi vdova. Poleg bolečine ob izgubi soproga pa jo pogosto zadene še to, da ji razgrabijo premoženje. To je bilo opisano malo prej v Anninem primeru. Delni razlog za takšno razgrabitev tiči v odnosu do žen. Ponekod soproga ni priznana za del moževe družine. Je nekakšna tujka, ki se lahko kadar koli vrne k svoji družini ali pa se zopet poroči v drugo. Za moža pa nasprotno velja, da ga bratje, sestre in starši ne bodo nikoli zapustili. Če umre, njegova družina meni, da njegova lastnina pripada njim, ne pa njegovi ženi in otrokom.

K takšnem mišljenju pa še prispevajo možje, ki ženi ne zaupajo. Mike se je o poslovnih zadevah pogovarjal samo s svojimi brati. Ti so dobro poznali njegovo premoženjsko stanje, njegova žena pa je o tem vedela le malo. Ko je umrl, so prišli in zahtevali plačilo, ki ga je mož bil pričakoval. Ona za to še vedela ni. Nato so ji njegovi bratje zasegli fotokopirne in pisalne stroje, ki jih je mož kupil njej. Nazadnje so ji vzeli hišo z vsem v njej. Ta vdova je bila s hčerkico prisiljena oditi in s seboj je smela vzeti samo obleke.

»Oba bodeta eno meso«

Krščanski mož ljubi svojo ženo in jo ima za vredno zaupanja. K srcu si jemlje svetopisemski nasvet: »Možje [so] dolžni ljubiti žene kakor telesa svoja.« Prav tako se strinja z naslednjo navdihnjeno izjavo: »Človek [zapusti] očeta svojega in mater svojo ter se pridruži ženi svoji, in oba bodeta eno meso.« (Efežanom 5:28, 31)

Pobožni možje soglašajo tudi s krščanskim apostolom Pavlom, ki je napisal: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8) Skladno s tem načelom bo krščanski mož, ki namerava oditi na dolgo potovanje, poskrbel, da bo družina med njegovo odsotnostjo preskrbljena. Mar ni potem logično, da bo poskrbel za ženo in otroke za primer svoje smrti? Biti pripravljen na nepričakovano nesrečo ni le koristno, ampak tudi ljubeče.

Pogrebni običaji

Krščanski možje morajo pri tem misliti še na nekaj. Vdova ob izgubi zakonskega partnerja, premoženja in mogoče še otrok že tako trpi bolečino, ki pa jo ponekod družba še poveča, ko od nje zahteva, da se podredi tradicionalnim žalnim obredom. Nigerijski časopis The Guardian negoduje nad tradicijo v nekaterih krajih, ki veleva, da mora vdova spati v istem nerazsvetljenem prostoru, v katerem je moževo truplo. Drugod vdovam ni dovoljeno zapuščati doma med žalovanjem, ki traja skoraj šest mesecev. V tem času se ne smejo kopati, prepovedano jim je celo umiti si roke pred jedjo in po njej.

Takšni običaji za vdove, zlasti kristjanke, pomenijo težave. Ker želijo ugajati Bogu, ne sodelujejo v običajih, ki niso v skladu z biblijskimi nauki. (2. Korinčanom 6:14, 17) Če pa se vdova tem navadam ne podreja, je lahko preganjana. Morda mora celo bežati, da bi si rešila življenje.

Zakonsko ukrepati

Biblija modro pravi: »Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček.« (Pregovori 21:5, SSP) Kakšne zamisli oziroma načrte lahko sestavi družinski poglavar? Večinoma je povsod mogoče napisati oporoko oziroma listino z izjavo, kako naj se razdeli posameznikovo imetje v primeru njegove smrti. Listina lahko vsebuje tudi podatke glede pogreba. V njej je lahko prav tako določeno, kaj naj zakonski partner naredi (ali česa naj ne dela) glede pogrebnih običajev in žalovanja.

Ženi, po imenu Leah, je 1992. leta smrt vzela moža. Takole pravi: »Imam pet otrok: štiri deklice in dečka. Mož je bil že nekaj časa bolan, preden je umrl. Toda še predno je zbolel, je napisal oporoko, v kateri je izrazil željo, naj vse premoženje pripade meni in najinim otrokom. To je zajemalo zavarovalna sredstva, kmetijsko zemljišče, živali na kmetiji in hišo. Oporoko je podpisal in mi jo dal. [. . .] Po moževi smrti so sorodniki hoteli imeti delež pri njegovi dediščini. Opozorila sem jih na to, da je soprog kupil zemljišče s svojim lastnim denarjem in da nimajo pravice zahtevati ničesar. Ko so videli pisno oporoko, so se s tem sprijaznili.«

Pogovoriti se o vsem z družino

Če se posameznik z družino ne pogovori o svojem prepričanju in željah, lahko nastanejo težave. Razmislite o možu, čigar sorodniki so zahtevali, da ga pokopljejo v vasi po krajevnem običaju. Vdova in otroci so bili prisiljeni prepustiti truplo njegovi razširjeni družini, saj so bili v smrtni nevarnosti. Ona je potožila: »Če bi mož povedal vsaj kakšnemu stricu ali pa bratrancu, kako si želi biti pokopan, družina ne bi vztrajala pri svojih tradicionalnih navadah.«

V nekaterih družbah je ustni sporazum enako zavezujoč kakor pisni dokument. Tako so ponekod v Švici mnogi prepričanja, da je treba podpirati tradicionalni pogreb in postopek žalovanja. To vedoč, je kristjan, po imenu Isaac, sklical sestanek s sorodniki, ki niso bili Jehovove priče, in se z njimi pogovoril o svojih željah glede tega, kaj naj se naredi po njegovi smrti. Povedal jim je, kdo bo dobil določeno gmotno premoženje, in jasno razložil, kako naj poteka njegov pogreb. Po njegovi smrti se je zgodilo tako, kot je želel. Isaac je imel krščanski pogreb in za ženo je bilo dobro poskrbljeno.

Zaščitite svojo družino

Kaj boste za svojo družino naredili, da bo zaščitena, če bi umrli, je sicer vaša osebna stvar, toda kristjan Edward pravi: »Imam življenjsko zavarovalno polico, v dobro osmih članov moje družine. Žena je podpisnica mojega bančnega računa. Če torej umrem, lahko dviguje denar z računa. [. . .] V dobro družine sem napravil tudi oporoko. Če umrem, bo vse pripadlo ženi in otrokom. Oporoko sem napisal pred petimi leti. Sestavil jo je odvetnik, en izvod pa imata tudi žena in sin. V njej sem določil, naj se moja rodbina ne meša v pogrebne priprave. Pripadam Jehovovi organizaciji. Če bosta torej pri pogrebu prisotna le en ali dva Pričevalca, bo to dovolj. O tem sem se pogovoril tudi s svojo rodbino.«

S tem ko uredite takšne zadeve, svoji družini nekaj poklonite. Vnaprej storiti kaj za primer, če umrete, seveda ni tako, kot bi podarili čokoladne bombone ali šopek cvetja. Vendar odseva vašo ljubezen. Dokazuje, da želite ,skrbeti za domače‘ tudi takrat, kadar vas ne bi bilo več z njimi.

[Okvir/slika na strani 21]

Jezus je poskrbel za svojo mater

»Stale so pa pri križu Jezusovem [mučilnem kolu, NW] mati njegova in sestra matere njegove, Marija Klopova, in Marija Magdalena. Ko torej ugleda Jezus mater in učenca, katerega je ljubil, da tu stoji, reče materi svoji: Žena, glej, sin tvoj! Potem reče učencu: Glej, mati tvoja! In od tega časa jo je vzel učenec [Janez] k sebi.« (Janez 19:25–27)

[Slika na strani 22]

Mnogi kristjani premišljeno pravno poskrbijo za zaščito svoje družine