Kako je Biblija prišla do nas – tretji del

BURMA, 1824 – kraljeva policija je pravkar premetala misijonarski dom Adonirama in Ann Judson ter odnesla vse, kar se ji je zdelo kaj vredno. Toda spregledala je nekaj najdragocenejšega, rokopisni prevod Biblije, ki ga je Ann skrivaj zakopala pod hišo. Adoniram, prevajalec, zdaj obtožen vohunjenja, vklenjen leži v ječi, polni komarjev. Za rokopis pa obstaja nevarnost, da ga uniči vlaga. Kako ga rešiti? Ann ga zašije v bolj trdo blazino in jo prinese možu v zapor. Blazina se je ohranila, in tisto, kar je bilo v njej, je postalo del prve burmanske Biblije.

Biblija je v zgodovini imela že nič koliko podobnih pripetljajev. V prejšnjih izdajah smo pregledali, kako so Biblijo prevajali in razdeljevali od njenega nastanka pa do začetka 17. stoletja. Kako pa se je Biblija prebijala odtlej pa do danes? Bo sploh kdaj dostopna vsem ljudem? Kakšno vlogo ima pri vsem tem Watch Tower Society?

Misijonarji in biblične družbe

Stoletji sedemnajsto in osemnajsto sta se odlikovali po tem, da se je marsikje zelo razmahnilo branje Biblije. Biblija je takrat imela še zlasti močan vpliv v Angliji. Biblijske zgodbe in nauki so v bistvu prežemali misli vsakega v deželi, kralja pa tudi preprostega dečka za plugom. Toda Biblijin vpliv je segal še dlje. Anglija je bila tiste dni pomorska trgovska in kolonialistična sila. In nekateri Angleži so tako na svoja potovanja jemali tudi Biblijo, kar je položilo temelje razširjeni biblijski dejavnosti.

Proti koncu 18. stoletja je v Angliji Biblija nekatere spodbudila, da so začeli razmišljati o duhovnih potrebah domačinov v oddaljenih deželah britanskega imperija. Seveda pa to ni bilo mar vsem. Mnogi duhovniki so verjeli v usodo in menili, da je pač Božja volja taka, da se nekateri ljudje ne bodo rešili. Ko je William Carey, bodoči misijonar, imel navdušen govor, s katerim je hotel druge spodbuditi za misijo v Indijo, je nekdo posmehljivo zavpil: »Umiri se mladenič. Ko bo Bog hotel spreobrniti pogane, bo to storil brez tvoje pomoči!« Toda Carey je leta 1793 kljub temu zaplul proti Indiji. In nazadnje je proti vsem pričakovanjem Biblijo, deloma oziroma v celoti, prevedel kar v 35 indijskih jezikov.

Misijonarji so ugotovili, da je njihov najosnovnejši pripomoček Biblija v jeziku domačinov. Kdo pa naj jo priskrbi? Zanimivo je, da je gibanje, ki je Biblijo razširilo po svetu, nevede začela 16-letna Valežanka, Mary Jones. Mary je leta 1800 bosa prehodila 40 kilometrov, da bi pri duhovniku kupila Biblijo v valežanščini. Šest let je varčevala denar in ko je zvedela, da so biblije že razprodane, je vsa strta hudo zajokala. Duhovnika je to tako zelo ganilo, da ji je odstopil svojo.

Duhovnik je nato pomislil še na mnoge druge, ki so Biblijo potrebovali, pa se je o problemu pogovoril s prijatelji v Londonu. Tako je bila leta 1804 ustanovljena Britanska in inozemska biblična družba. Njen namen je bil preprost: priskrbeti ljudem biblije v njihovem jeziku, ki si jih bodo lahko privoščili in ki bodo »brez opomb ali komentarjev«. Ustanovitelji Družbe so upali, da se bodo z odstranitvijo obrobnih komentarjev izognili doktrinarnim sporom. Kljub temu pa je bila Biblična družba kar nekajkrat deljenih mnenj glede apokrifov, krsta s potopitvijo in nauka o Trojici.

Začetno navdušenje se je hitro širilo in tako so bile do leta 1813 že ustanovljene pridružene družbe v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem in v Rusiji. Sčasoma so biblične družbe nastale še v drugih deželah. Ko so si te zgodnje družbe šele začrtovale cilje, so menile, da večidel sveta govori le nekaj glavnih jezikov. Še sanjalo se jim ni, da jih je na tisoče! In sorazmerno malo prevajalcev je znalo hebrejsko in grško, da bi lahko neposredno prevajali v jezike domačinov. Zato so si prevajalci, kadar jim je prevode sponzorirala Britanska in inozemska biblična družba, za predlogo pogosto jemali angleški King James Version.

Nadloge nekega prevajalca

Večino Biblije sestavljajo pripovedi in ponazoritve iz vsakdanjega življenja. Zato jo je tudi lažje prevajati, kot če bi bila napisana v abstraktnem filozofskem jeziku. Kljub temu pa so, kot si lahko predstavljamo, na začetku misijonarji tu in tam tudi kaj zmedeno ali smešno prevedli. Tako je eden od prevodov ljudem nekje v Indiji Boga predstavil kot bitje modre barve. Beseda, s katero so prevajali izraz za »nebeški« v besedni zvezi »nebeški Oče«, je namreč pomenila »biti takšne barve kot nebo«, dobesedno nebo!

Adoniram Judson je o tem, kakšne ovire so imeli prevajalci, leta 1819 napisal: ‚Ko se učiš jezika, ki ga govorijo ljudje na drugem koncu sveta, ljudje, katerih izrazni vzorec ti je čisto nov ter katerih črke in besede se popolnoma, do najmanjše podrobnosti razlikujejo od vsakega jezika, s katerim si se kdaj srečal, ko se moraš brez vsakega slovarja ali tolmača naučiti vsaj nekaj jezika, da si lahko dobiš pomoč domačega učitelja – temu se resnično lahko reče delo!‘ Seveda pa so prevajalci, kakršen je bil Judson, s svojim delom prispevali k temu, da je Biblija postala veliko dostopnejša. (Glej tabelo na 12. strani.)

Adoniramu je pri tej težavni nalogi, prevajanju, pomagala žena Ann. Toda Judsonova se nista ubadala le s prevajalskimi težavami. Ko je kraljeva policija Adonirama zvlekla v ječo, je Ann pričakovala otroka. Kljub temu pa je 21 mesecev pogumno prosila sovražno razpoložene policiste za moža. Vse te muke skupaj z boleznijo pa so od nje terjale svoj davek. Kmalu po tem, ko so Adonirama izpustili, sta mu obe, pogumna Ann in hčerkica, umrli za mrzlico. Adonirama je to zelo strlo. Kljub temu pa se je obračal k Bogu, da bi mu ta dal moč. Še naprej je prevajal, tako da je leta 1835 dokončal Biblijo v burmanščini. Medtem pa je Biblija doživela še druge zahrbtne izzive.

Polemike glede Biblije

V 19. stoletju so se zvrstile velike družbene in politične polemike in Biblija je v njih tu in tam odigrala glavno vlogo. Tako je Ruska biblična družba, na primer, začela delovati pod pokroviteljstvom carja in Ruske pravoslavne cerkve, toda sčasoma sta se slednja odločila, da Družbo prepovesta. (Že kako leto prej so ti Družbini nasprotniki zažgali tisoče biblij.) Pravoslavna duhovščina si je odtlej vneto prizadevala končati tisto, kar so zgodnji kristjani s takšnim zanosom začeli, širjenje Biblije po vsem svetu. Ti pravoslavni voditelji so v 19. stoletju trdili, da Biblija ogroža oblast Cerkve in Države. Toda ironija: nastajajočemu političnemu revolucionarnemu gibanju pa Biblija ni predstavljala grožnje obstoječi oblasti, temveč sredstvo, s katerim Cerkev in Država držita ljudi v podrejenem položaju. Tako sta Biblijo napadali obe strani!

Leta, ki so sledila, so s sabo prinesla tudi vse več naraščajočih »intelektualskih« napadov na Biblijo. Tako se je leta 1831 Charles Darwin z ladjo odpravil na pot, ki je na koncu pripeljala do teorije o evoluciji. Leta 1848 sta Marx in Engels izdala Komunistični manifest, ki je krščanstvo opisal kot sredstvo zatiranja. Poleg tega je v tem času višja kritika postavila pod vprašaj verodostojnost Svetega pisma in zgodovinski obstoj biblijskih osebnosti, celo samega Jezusa! Toda nekateri razmišljujoči ljudje so v teorijah, ki so zanikale Boga in Biblijo, le uvideli zmoto in iskali strokovne poti, kako potrditi njeno verodostojnost. Eden teh je bil nadarjen nemški jezikoslovec, Konstantin von Tischendorf.

Odkritja pomagajo uveljaviti biblijsko besedilo

Da bi našel stare biblijske rokopise, je Tischendorf prepotoval Bližnji vzhod, v upanju, da bo tako biblijski izvirnik očistil vsega, kar bi lahko povzročilo dvom. Leta 1859, istega leta, ko je Darwin izdal Nastanek vrst, je v nekem samostanu ob vznožju Sinaja našel takrat najstarejši celotni prepis Krščanskih grških spisov. Poznan je kot Codex Sinaiticus in je bil verjetno dokončan kakih 50 let pred tem, ko je Hieronim končal latinsko Vulgato. Tischendorf je kodeks vzel iz samostana (o pravilnosti tega dejanja sicer še danes razpravljajo), ga natisnil in tako je ta postal dostopen učenjakom.a

Sinaiticus je bil eden najstarejših rokopisov v izvirnem jeziku, zato ni le odkril, da so se Grški spisi ohranili v bistvu nespremenjeni, temveč je tudi pomagal učenjakom najti napake, ki so se vtihotapile v poznejše rokopise. Tako denimo v Sinaiticusu v Prvem listu Timoteju 3:16 o Jezusu beremo: »On je bil razodet v mesu.« Večina tedaj poznanih prevodov pa je namesto »on« zapisala okrajšavo za »Bog«. Grško besedo za »on« je namreč malce spremenila. Vendarle pa je Sinaiticus nastal veliko let pred vsakim grškim rokopisom, v katerem na omenjenem mestu beremo »Bog«. Zato je lahko odkril, da so besedilo sčasoma popačili, očitno zato, da bi podprli nauk o Trojici.

Po Tischendorfu je prišlo na dan še več rokopisov. Vseh znanih rokopisov Hebrejskih spisov je danes že okoli 6000, Grških pa več kot 13.000. Tako so se s primerjalnim preučevanjem lahko dokopali do besedila, kakršno je bilo tisto v izvirnem jeziku in mu je bilo zato mogoče popolnoma zaupati. Učenjak F. F. Bruce je to takole povedal: »V nobenem od teh različnih besedil [. . .] ni zaslediti sprememb kakega bistvenega zgodovinskega dejstva ali krščanske vere in običajev.« Prevajanje Biblije se je tako nadaljevalo, in to v vedno več jezikov. Kako pa je lahko to pomnoženo znanje zdaj koristilo ljudem?

Watch Tower Society in Biblija

Leta 1881 je mala, a iskrena skupina biblijskih učiteljev in učencev ustanovila družbo, ki je pozneje dobila ime Watch Tower Bible and Tract Society. Sprva so razdeljevali Biblije drugih bibličnih družb, med drugimi tudi Tischendorfove Grške spise. Leta 1890 pa so se lotili neposredno izdajanja Biblije in prevzeli pokroviteljstvo za prvo od izdaj. Leta 1926 je Družba začela biblije tiskati v svojih lastnih tiskarnah. Toda vse očitnejše je postajalo, da je treba narediti sodobnejši prevod Biblije. Bi lahko z znanjem, pridobljenim z odkritji in izobraževanjem v prejšnjem stoletju, izdelali razumljivo, cenovno dostopno Biblijo? Prav s tem namenom so se člani Družbe leta 1946 lotili novega prevoda Svetega pisma.

En prevod, veliko jezikov

Sestavili so prevajalski odbor usposobljenih maziljenih kristjanov, da bi izdelali New World Translation of the Holy Scriptures v angleščini. Izšel je v šestih zvezkih, in sicer v razdobju od 1950. do 1960. leta. Prvi so izšli Krščanski grški spisi. Po letu 1963 je bil New World Translation preveden še v nadaljnih 27 jezikov, prevaja pa se še v druge. Namen prevajanja v druge jezike je enak, kakor je bil pri prevajanju v angleščino. Kot prvo naj bi bil prevod točen, kar se da blizu izvirnim mislim. Pomena se ne sme skriviti, samo da bi ustrezal določenim doktrinarnim razumevanjem. Kot drugo pa je treba ohranjati doslednost in vsako od glavnih besed vedno prevajati z isto ustrezno besedo v drugem jeziku, če le to do razumne mere dovoljuje sobesedilo. Tako lahko bralec vidi, kako so biblijski pisci rabili določene besede. Kot tretje bi moral biti prevod kar se da dobeseden, hkrati pa pomen ne bi smel biti zamegljen. Z dobesednostjo bralec bolje zazna značilnosti izvirnega jezika in misel, ki se ob tem poraja. In kot četrto bi moral biti lahko berljiv in razumljiv tudi navadnim ljudem.

Ker je ta angleški New World Translation nekoliko dobesednejši, ga je lažje prevajati v druge jezike. Družbini prevajalski oddelki pri svojem delu, da bi bilo to hitrejše in točnejše, uporabljajo moderna računalniška orodja. Ta prevajalcem pomagajo sestaviti sezname domačih ustreznic za vsako pomembnejšo angleško besedo. Omogoča jim tudi preučevanje angleških prevedkov vseh hebrejskih in grških besed, uporabljenih v Bibliji.

Prevajanje iz angleščine namesto neposredno iz hebrejščine in grščine ima pomembne prednosti. Krajši je čas prevajanja pa tudi izrazi so tako lahko enotnejši v vseh jezikih. Zakaj? Zato ker je veliko lažje točno prevesti iz enega modernega jezika v drugega, kakor pa iz starega v novejše. Poleg tega se prevajalci lahko posvetujejo s tistimi, ki jim je ta ali oni sodobni jezik materni, ne morejo pa se s tistimi, ki so govorili jezike izpred več tisoč let.

Dobra novica za vse narode

Še več bi lahko napisali o odločnih možeh in ženah, ki so pripomogli k temu, da je Biblija postala daleč najbolj dostopna knjiga na svetu. Biblija je bila v vseh teh stoletjih, v celoti ali deloma, natisnjena v najmanj štirih milijardah izvodov in v več kot dva tisoč jezikih, ki jih govori precej več kot 90 odstotkov svetovnega prebivalstva!

Za naš čas je napovedala oznanjevanje Božjega kraljestva po vsem svetu. Da bi se to uresničilo, je Bog Jehova sam očitno vodil stvari tako, da je Biblija zdaj na voljo skoraj vsem ljudem na svetu. (Matevž 13:47, 48; 24:14) Neustrašeni prevajalci in izdajatelji Biblije so skozi zgodovino tvegali vse, da bi nam priskrbeli Božjo Besedo, edini vir duhovne luči v tem moralno otemnjenem svetu. Naj vas njihov zgled navede, da boste to Besedo prebirali, živeli po njej in jo posredovali naprej z enakim prepričanjem, kot so ga odsevali oni. Da, sleherni dan kar najbolj izkoristite zanesljivo Biblijo, ki vam je na voljo! (Izaija 40:6–8)

[Podčrtna opomba]

[Tabela na strani 12]

Naraščanje biblijskih prevodov

(Lega besedila – glej publikacijo)

Število

jezikov

1 Judje začno prevajati Hebrejske spise v grščino

ok. 280 pr. n. š.

12 Hieronim konča latinsko Vulgato ok. 400 n. š.

35 Gutenberg natisne prvo Biblijo ok. 1456

81 Britanska in inozemska biblična družba ustanovljena  1804

Približno število jezikov na leto

522

1900

600

700

800

900

1049

1950

1100

1200

1300

1471

1970

2123

1996

2200

2300

2400

[Vir slike]

Viri: Christianity Today, Združena biblična družba

[Vir slike na strani 9]

Mountain High Maps® Z vedenjem © 1995 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 8]

Judsona so zvezali in odvlekli

[Vir slike]

Iz knjige Judson the Hero of Burma, Jesse Page

[Slika na strani 10]

Tischendorf je v tem samostanu ob vznožju Sinaja rešil dragocen rokopis

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.