Odpovedati se nečemu velikemu za nekaj še večjega

PRIPOVEDUJE JULIUS OWO BELLO

Aladura sem bil 32 let.a Verjel sem, da bodo zdravljenje z vero in molitve rešile vse moje težave in ozdravile vse bolezni. Nikdar nisem kupil nobenega zdravila, niti tistega proti bolečinam. V tistih letih ni nobeden iz naše družine šel v bolnišnico. Kadar koli je kateri od otrok zbolel, sem podnevi in ponoči molil zanj, dokler ni okreval. Verjel sem, da Bog odgovarja mojim molitvam in me blagoslavlja.

PRIPADAL sem Egbe Jollyju, najodličnejšemu klubu v Akureju, mestu v zahodni Nigeriji. Moji prijatelji so bili najbogatejši in najvplivnejši ljudje v skupnosti. Pogosto me je obiskal tudi deji, akurejski kralj.

Bil sem poligamist, s šestimi ženami in mnogimi priležnicami. Posel mi je cvetel. Vse je delalo meni v prid. Vendar sem kot trgovec iz Jezusove prispodobe našel nekaj tako dragocenega, da sem se v zameno za to odpovedal petih žen, priležnic, cerkve, kluba in svetnega ugleda. (Matevž 13:45, 46)

Kako sem postal aladura

Za aladure sem prvič slišal leta 1936, ko sem bil star 13 let. Neki prijatelj po imenu Gabriel mi je dejal: »Če boš obiskal Kristusovo apostolsko cerkev, boš slišal govoriti Boga.«

»Kako Bog govori?« sem ga vprašal.

Rekel je: »Pridi in boš videl.«

Boga sem si močno želel slišati, zato sem tisti večer z Gabrielom odšel v cerkev. Majhna stavba je bila polna častilcev. Občestvo je začelo recitirati s pojočim glasom: »Pridite, o ljudje! Tu je Jezus!«

Med tem recitiranjem je nekdo zakričal: »Pridi dol, sveti duh!« Nekdo drug je pocingljal z zvoncem in občestvo je obmolknilo. Nato je neka ženska začela vzhičeno brbljati v neznanem jeziku in nenadoma kriknila: »Prisluhnite Božjemu sporočilu, o ljudje! Bog pravi: ,Molite za lovce, da ne ubijejo ljudi!‘ « Ozračje je bilo nabito s čustvi.

Verjel sem, da je po njej govoril Bog, in tako sem se naslednje leto krstil za člana Kristusove apostolske cerkve.

Prvi stiki z Jehovovimi pričami

Leta 1951 sem od Pričevalca Adedeja Boboya dobil izvod revije Stražni stolp. Revija je bila zanimiva, zato sem se nanjo naročil in jo redno bral. Leta 1952 sem obiskal štiridnevno območno zborovanje Jehovovih prič v Ado Ekitiju.

Kar sem tam videl, je name naredilo močan vtis. Resno sem razmišljal o tem, da bi postal Jehovova priča, vendar sem to misel zavrnil. Težava je bila v tem, da sem takrat že imel tri žene in priležnico. Menil sem, da nikakor ne bi mogel živeti samo z eno ženo.

Ko sem se vrnil v Akure, sem Adedeju rekel, naj me več ne obiskuje, pa tudi naročnine za Stražni stolp nisem več obnovil. Postal sem dejavnejši v svoji cerkvi. Saj navsezadnje, sem razmišljal, Bog me blagoslavlja, odkar sem se pridružil Kristusovi apostolski cerkvi. Poročil sem se še s tremi ženami in imel veliko otrok. Zgradil sem si hišo. Nikoli nisem bil v bolnišnici. Ker se mi je zdelo, da Bog odgovarja na moje molitve, zakaj bi potem spreminjal vero?

Z ugledom raste tudi razočaranje

Cerkvi sem začel prispevati veliko denarja. Kmalu so me postavili za cerkvenega starešina, torej na položaj, s katerega sem lahko videl notranje delovanje cerkve. Kar sem videl, me je vznemirilo. Pastor in »preroki« so ljubili denar; njihov pohlep me je ogorčil.

Marca 1967. leta so se mi na primer rodili trije otroci po različnih ženah. Cerkvena navada je bila imeti obred imenovanja otroka. Tako sem pastorju, ki je ta obred pripravil, nesel darila – ribe, limonado in ustekleničene brezalkoholne pijače.

Ob dnevu bogoslužja pa je pastor pred vsem občestvom dejal: »Bogataši v tej cerkvi me presenečajo. Hočejo imeti obred imenovanja in vse, kar prinesejo, je nekaj brezalkoholnih pijač in ribe. Nič mesa! Nobene koze! Si zamislite?! Kajn je Bogu ponudil žrtev iz velikega jamovega korena, vendar je Bog ni sprejel, ker v njej ni bilo krvi. Bog želi stvari s krvjo. Abel je prinesel žival in njegova žrtev je bila sprejeta.«

Ob tem sem vstal in odvihral ven. Vendar sem v cerkev še vedno hodil. Vse bolj sem se tudi družil in obiskoval sestanke kluba. Tu in tam sem obiskal tudi shod v kraljestveni dvorani ter se zopet naročil na Stražni stolp. Vseeno pa še vedno nisem bil pripravljen postati Jehovova priča.

Odločitev, da bom služil Jehovu

Leta 1968 pa je prišlo do preobrata. Nekoč sem začel brati Stražnostolpov članek, ki je opisoval surovo preganjanje Jehovovih prič v Malaviju. Pripovedoval je o neki 15-letni deklici, ki so jo privezali na drevo in jo šestkrat posilili, ker ni hotela narediti kompromisa v veri. Močno presunjen sem izpustil revijo, toda o tem še kar naprej razmišljal. Zavedal sem se, da v moji cerkvi nobeno dekle ne bi pokazalo takšne vere. Kasneje tistega večera, sem vzel revijo in stran znova prebral.

Začel sem resno preučevati Biblijo. Z rastjo spoznanja sem začel opažati, kako zelo nas cerkev zavaja. Duhovniki so, kakor v starih časih, ,počenjali nesramnosti‘. (Ozea 6:9) Ti možje so bili med lažnivimi preroki, pred katerimi je svaril Jezus! (Matevž 24:24) Nič več nisem verjel njihovim vizijam in mogočnim delom. Odločil sem se, da zlomim vezi krive vere in pomagam še drugim, da naredijo enako.

Prizadevanja, da me obdržijo v cerkvi

Ko so cerkveni starešine uvideli, da sem se odločil zapustiti cerkev, so poslali zastopnike, da bi se z mano pogovorili. Niso namreč hoteli izgubiti pomembnega vira dohodkov. Ponudili so mi naslov babe egbeja, zaščitnika ene od Kristusovih apostolskih cerkva v Akureju.

Zavrnil sem jih ter jim povedal, zakaj. »Cerkev nam laže,« sem rekel. »Govori, da bodo vsi dobri ljudje šli v nebesa. V Bibliji pa sem prebral, in prepričan sem, da gre tja samo 144.000 posameznikov. Drugi pravični bodo živeli na rajski zemlji.« (Matevž 5:5; Razodetje 14:1, 3)

Pastor cerkve je od mene tudi skušal odvrniti žene. Naročil jim je, naj Jehovovim pričam preprečijo, da bi prihajali k nam. Ena od žena mi je zastrupila jed. Dve od njih sta me opozorili na vizijo, ki sta jo videli v cerkvi. Le-ta je kazala, da bom, če zapustim cerkev, umrl. Kljub temu sem jim pričeval naprej in jih vabil s seboj na shode. »Tam si boste našle druge može,« sem jim govoril. Vendar nobena ni pokazala zanimanja in še dalje so mi skušale vzeti pogum.

Končno sem 2. februarja 1970, ko sem se vrnil s kratkega potovanja v bližnje mesto, doma našel prazno hišo. Vse žene so, skupaj z otroki, pobegnile.

Oprijeti se ene žene

,Zdaj lahko uredim svoje zakonske razmere,‘ sem pomislil. Svojo prvo ženo, Janet, sem povabil, da bi se vrnila. Privolila je. Vendar je njena družina močno nasprotovala tej zamisli. Ko so ostale žene izvedele, da sem Janet povabil nazaj, so odšle k hiši njenega očeta in jo skušale pretepsti. Njena družina me je nato poklicala na srečanje.

Tam je bilo navzočih približno 80 oseb. Družinski poglavar, Janetin stric, je rekel: »Če se želiš zopet poročiti z našo hčerjo, moraš vzeti nazaj tudi druge ženske. Če pa hočeš delati po novi veri in biti z eno ženo, potem si boš moral najti drugo žensko. Če namreč vzameš nazaj Janet, jo bodo druge žene ubile, mi pa nočemo, da bi naša hči umrla.«

Po dolgem razgovoru je družina uvidela, da sem se odločil imeti samo eno ženo. Končno so se omehčali. Stric je dejal: »Tvoje žene ti ne bomo jemali. Lahko jo vzameš s seboj.«

Enaindvajsetega maja 1970. leta sva se z Janet zakonito poročila. Devet dni kasneje sem se krstil kot Jehovova priča. Decembra istega leta se je krstila še Janet.

Uživati Jehovov blagoslov

Nekdaj so cerkveni člani prerokovali, da bom, če postanem Priča, umrl. To je bilo pred skoraj 30 leti. Tudi če zdaj umrem, ali bi bilo to zato, ker sem postal Jehovova priča? Če mi umre soproga, ali more kdo reči, da je to zato, ker je postala Jehovova priča?

Zelo si prizadevam, da bi svojim 17 otrokom pokazal pot resnice. Čeprav so mnogi od njih do takrat, ko sem postal Priča, bili že odrasli, sem jih spodbujal, naj preučujejo Biblijo, in jih peljal na shode in zborovanja. V veselje mi je, da skupaj s petimi od njih služim Jehovu. Eden služi poleg mene kot starešina v občini. Drugi je strežni služabnik v bližnji občini. Dva od njih služita kot redna pionirja.

Ko se ozrem nazaj, se čudim Jehovovi nezasluženi dobroti, ker mi je pomagal postati Njegov služabnik. Kako resnične so te Jezusove besede: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal.« (Janez 6:44)

[Podčrtna opomba]