Sovražimo hudo

JEHOVA je svet Bog. V starodavnosti je bil »Svetnik Izraelov«, zato je tudi od Izraela zahteval, da je čist in neomadeževan. (Psalm 89:18) Svojemu izvoljenemu ljudstvu je rekel: »Sveti torej bodite, ker jaz sem svet.« (3. Mojzesova 11:45) Vsak, kdor je želel »na goro GOSPODOVO«, je moral biti »nedolžnih rok in srca čistega«. (Psalm 24:3, 4) Ni se bilo dovolj samo ogibati grešnih dejanj. Moral je tudi »sovražiti hudo«. (Pregovori 8:13)

Jehova je iz ljubezni določil podrobne zakone, da bi izraelski narod lahko razpoznal pregreške in se jih ognil. (Rimljanom 7:7, 12) Med temi zakoni so bile tudi strogo določene moralne smernice. Prešuštvovanje, homoseksualnost, krvoskrunski odnosi in bestialnost, vse to so bili nesveti duhovni onesnaževalci. (3. Mojzesova 18:23; 20:10–17) Vse, ki so bili krivi takšnih sprijenih dejanj, so odstranili iz izraelskega naroda.

Ko je ,Izrael Božji‘ postala občina maziljenih kristjanov, je Jehova tudi njej določil podobna moralna merila. (Galatom 6:16) Tako so morali tudi kristjani ,sovražiti hudo‘. (Rimljanom 12:9) Kar je Jehova rekel Izraelcem, je veljalo tudi zanje: »Sveti bodite, ker sem jaz svet.« (1. Petrov 1:15, 16) Nesvete navade, kot so nečistovanje, prešuštvovanje, homoseksualnost, bestialnost in krvoskrunstvo, niso smele kvariti krščanske občine. In kdor ni hotel prenehati s takšnimi rečmi, ni mogel priti v Božje kraljestvo. (Rimljanom 1:26, 27; 2:22; 1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4) V teh »zadnjih dneh« veljajo ista merila tudi za ,druge ovce‘. (2. Timoteju 3:1; Janez 10:16) Zato maziljeni kristjani in druge ovce skupaj tvorijo čisto in zdravo ljudstvo, ki je vredno nositi ime svojega Boga kot Jehovove priče. (Izaija 43:10)

Ohraniti občino čisto

Svet pa v nasprotju s tem opravičuje vsakovrstno nemoralo. Pravi kristjani so resda drugačni, a kljub temu ne bi smeli pozabiti, da so mnogi, ki sedaj služijo Jehovu, nekoč bili v svetu. Med njimi so mnogi, ki, preden so spoznali našega svetega Boga, niso razumeli, zakaj se ne bi smeli vdajati željam in fantazijam svojega padlega mesa ter se valjati v ,razuzdanosti nezmernosti‘. (1. Petrov 4:4) Apostol Pavel je, potem ko je opisal ostudne navade sprijenih ljudi narodov, rekel: »Taki ste bili nekateri.« Kljub temu pa je nadalje rekel: »Ali umili ste se, ali posvečeni ste bili, ali opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu Boga našega.« (1. Korinčanom 6:11)

Kako tolažilna izjava! Neglede na to, kaj je človek naredil v življenju, se spremeni, ko začne veličastna dobra novica o Kristusu vplivati na njegovo srce. Začne verovati in se posveti Bogu Jehovu. Od takrat naprej je njegovo življenje moralno čisto in v Jehovovih očeh je očiščen. (Hebrejcem 9:14) Nekdanji grehi so mu oproščeni in sedaj se lahko ,vzpenja po tem, kar je spredaj‘.a (Filipljanom 3:13, 14; Rimljanom 4:7, 8)

Jehova je skesanemu Davidu odpustil umor in prešuštvo, skesanemu Manaseju pa nemoralno malikovanje in veliko prelite krvi. (2. Samuelova 12:9, 13; 2. letopisov 33:2–6, 10–13) Zares smo lahko hvaležni, da je tudi nam pripravljen odpustiti, če se le pokesamo ter se mu iskreno in ponižno približamo. Toda David in Manasej, z njima pa tudi ves Izrael, sta morala še vedno živeti s posledicami svojih grešnih dejanj, četudi jima je Jehova odpustil. (2. Samuelova 12:11, 12; Jeremija 15:3–5) Podobno je tudi z današnjimi skesanimi grešniki. Jehova jim je sicer odpustil, toda posledicam svojih dejanj se ne morejo ogniti.

Neogibne posledice

Zamislimo si človeka, ki živi razuzdano in dobi aids, potem pa sprejme resnico in se v življenju tako spremeni, da se lahko posveti in krsti. Sedaj je duhovno čist kristjan, ki je povezan z Bogom in ima čudovito upanje za prihodnost; toda še vedno ima aids. Nazadnje lahko zaradi tega tudi umre, kar je žalostna, toda neogibna posledica njegovega nekdanjega vedenja. Nekateri kristjani pa morda učinke nekdanje velike nemorale vztrajno čutijo še kako drugače. Morda se morajo še leta po krstu, mogoče celo do konca svojega življenja v tej stvarnosti, bojevati proti nagnjenjem svojega mesa, da bi ponovno zaživeli nemoralno. Mnogi se s pomočjo Jehovovega duha uspešno upirajo, toda v boju morajo vztrajati. (Galatom 5:16, 17)

Dokler takšni nadzorujejo svoja nagnjenja, ne grešijo. Toda če so moški, se lahko modro odločijo, da se ne bodo ,potegovali‘ (NW) za občinske odgovornosti vse dokler se bodo morali bojevati z močnimi mesenimi nagibi. (1. Timoteju 3:1) Zakaj? Ker vedo, kakšne obveznosti občina nalaga starešinam. (Izaija 32:1, 2; Hebrejcem 13:17) Zavedajo se, da se drugi s starešinami posvetujejo o mnogih intimnih zadevah in da se morajo ti spoprijemati z občutljivimi okoliščinami. Od koga, ki bi se nenehno bojeval z nečistimi mesenimi željami, ne bi bilo ne ljubeče, modro, niti razumno, da bi se potegoval za takšnim odgovornim položajem. (Pregovori 14:16; Janez 15:12, 13; Rimljanom 12:1)

Človek, ki je bil pred krstom nadlegovalec otrok, pa lahko trpi drugačne posledice. Ko spozna resnico, se pokesa ter spremeni mišljenje in tega krutega greha ne prinese v občino. Od takrat naprej lahko odlično napreduje, povsem premaga svoje napačne nagibe in se celo nagiba, da bi se ,potegoval‘ za kakšno odgovornostjo v občini. Toda kaj če ga ljudje v soseski še vedno poznajo kot nadlegovalca otrok? Ali bi bil ,brez oponosa, imel dobro pričevanje od teh, ki so zunaj in bil brez graje‘? (1. Timoteju 3:1–7, 10; Titu 1:7) Ne, ne bi. Zato tudi ne bi ustrezal pogojem za občinske prednosti.

Ko posvečen kristjan greši

Jehova razume, da smo šibki in da se lahko pregrešimo še celo potem, ko smo že krščeni. Apostol Janez je pisal kristjanom svojih dni: »To vam pišem, da ne grešite. Ako pa se kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega; in on je sprava za grehe naše, ne pa samo za naše, ampak tudi za vsega sveta grehe.« (1. Janezov 2:1, 2) Zares, Jehova bo krščenim kristjanom, ki se pregrešijo, pa se potem resnično pokesajo in opustijo napačno pot, na podlagi Jezusove žrtve odpustil.

Zgled za to nam je korintska občina iz prvega stoletja. Apostol Pavel je slišal, da je v tej mladi občini nekdo krvoskrunsko nečistoval, zato je dal občini navodila, da je treba tega človeka izobčiti. Kasneje se je grešnik pokesal in Pavel je občino spodbudil, naj ga ponovno namesti. (1. Korinčanom 5:1, 13; 2. Korinčanom 2:5–9) Tako je bil ta človek z zdravilno močjo Jehovove ljubeče dobrotljivosti in po veliki vrednosti Jezusove odkupne žrtve očiščen svojega greha. Podobno se lahko zgodi tudi danes. Toda ne pozabimo. Tudi če se krščeni posameznik, ki se resno pregreši, pokesa in mu je v Jehovovih očeh odpuščeno, bodo morda posledice njegovega greha še vedno tu. (Pregovori 10:16, 17; Galatom 6:7)

Vzemimo, da posvečeno dekle nečistuje. Lahko da svoje dejanje bridko obžaluje in ji bo občina pomagala, da bo sčasoma duhovno ozdravela. Toda kaj, če je zaradi nemorale noseča? Potem se ji je s tem dejanjem neogibno spremenilo celotno življenje. Mož, ki prešuštvuje, se sicer lahko pokesa in ni izobčen. Toda nedolžna soproga ima svetopisemsko podlago za razvezo in se lahko zanjo tudi odloči. (Matevž 19:9) Če se, potem bo mož, pa čeprav mu je Jehova odpustil, do konca svojega življenja živel s to resno posledico svojega greha. (1. Janezov 1:9)

Kako pa je z možem, ki se neljubeče razveže od žene, da bi se poročil z drugo žensko? Morda se bo navsezadnje pokesal in bo ponovno nameščen v občino. Z leti bo morda napredoval in se ,preril do zrelosti‘. (Hebrejcem 6:1, NW) Toda dokler bo prva žena brez soproga, ne bo ustrezal pogojem, da bi služil na odgovornem mestu v občini. Tak človek ni »ene žene mož«, saj nima svetopisemske pravice, da se razveže od prve žene. (1. Timoteju 3:2, 12)

Mar niso to močni razlogi, zakaj naj bi kristjan razvijal sovraštvo do hudega?

Kaj pa nadlegovalec otrok

Kaj če krščen odrasel kristjan spolno nadleguje otroka? Ali je grešnik tako hudoben, da mu Jehova ne bo nikoli odpustil? Ni nujno. Jezus je rekel, da je neodpustljivo le ,preklinjanje svetega Duha‘. In Pavel pravi, da za takega, ki greši prostovoljno, pa čeprav pozna resnico, ni več nobene žrtve za grehe. (Lukež 12:10; Hebrejcem 10:26, 27) Nikjer v Bibliji pa ne piše, da odraslemu kristjanu, ki spolno zlorabi otroka, krvoskrunsko ali kako drugače, ne more biti odpuščeno. Če se iskreno iz srca pokesa in povsem spremeni svoje vedenje, se njegovi grehi lahko operejo. Kljub temu pa se bo morda moral še vedno bojevati z napačnimi mesenimi nagibi, ki jih je nekoč negoval. (Efežanom 1:7) In morda bodo nastale tudi posledice, ki se jim ne bo mogel ogniti.

Nadlegovalec bo moral, odvisno od zakona države v kateri živi, najverjetneje odslužiti zaporno kazen ali pa sprejeti druge državne sankcije. Občina ga ne bo varovala pred tem. Poleg tega je pokazal resno slabost, ki jo bo treba od tedaj naprej imeti vedno v mislih. Če je videti, da se kesa, se ga bo spodbudilo, naj duhovno napreduje, sodeluje v terenski službi, ter ima celo točke v teokratični strežbeni šoli in nepoučevalne naloge na službenem shodu. Še vedno pa to ne pomeni, da bo ustrezal pogojem za kako odgovorno službo v občini. In kateri svetopisemski razlogi veljajo pri tem?

Kot prvo mora biti starešina »obvladan«. (Titu 1:8, EI) Resda se nihče od nas ne obvlada popolnoma. (Rimljanom 7:21–25) Toda posvečen odrasel kristjan, ki se pregreši in otroka spolno zlorabi, odkriva nenaravno meseno slabost. Izkušnje kažejo, da bo takšen odrasel človek verjetno nadlegoval tudi druge otroke. Resda vsi nadlegovalci otrok tega greha ne ponavljajo, toda mnogi ga. In občina ne more pogledati v srce, da bi ugotovila kdo se in kdo se ne nagiba k ponovnemu nadlegovanju otrok. (Jeremija 17:9) Zato se Pavlov nasvet Timoteju še zlasti nanaša na krščene odrasle, ki so nadlegovali otroke: »Na nikogar prehitro ne polagaj rok in ne sodeluj pri tujih grehih!« (1. Timoteju 5:22, EI) Da bi se zaščitilo naše otroke, človek, ki je bil znan kot nadlegovalec otrok, ne ustreza pogojem za odgovorno mesto v občini. Poleg tega ne more biti pionir, niti služiti v kateri drugi posebni polnočasni službi. (Primerjaj načelo iz 2. Mojzesove 21:28, 29.)

Morda bo kdo vprašal: ,Mar niso nekateri zakrivili drugačne grehe in se navidez pokesali, kasneje pa greh ponovili?‘ Da, to se dogaja, toda upoštevati moramo še nekatere druge dejavnike. Če bi se denimo posameznik, moški ali ženska, skušal z nemoralnimi nameni zbližati z drugim odraslim človekom, bi se ta moral biti sposoben temu upreti. Otroke pa je veliko lažje zapeljati, zbegati ali terorizirati. Tako Biblija govori, da otrokom manjka modrosti. (Pregovori 22:15; 1. Korinčanom 13:11) Jezus je pokazal na otroke kot na zgled ponižne nedolžnosti. (Matevž 18:4; Lukež 18:16, 17) K otrokovi nedolžnosti spada med drugim tudi popolno pomanjkanje izkušenj. Večina otrok je odprtih, z veseljem ustrežejo, s tem pa postanejo lahek plen za spletkarskega zlorabitelja, ki ga poznajo in mu zaupajo. Zato je občina pred Jehovom odgovorna, da zaščiti svoje otroke.

Dobro vzgojeni otroci se učijo ubogati in spoštovati starše, starešine, pa tudi druge odrasle ljudi. (Efežanom 6:1, 2; 1. Timoteju 5:1, 2; Hebrejcem 13:7) Če bi katera od teh avtoritativnih osebnosti zlorabila otrokovo nedolžno zaupanje, tako da bi ga zapeljala oziroma prisilila k spolnim dejanjem, bi to bila nezaslišana perverznost. Žrtve takšnega spolnega nadlegovanja se pogosto še leta bojujejo, da bi premagali posledično čustveno travmo. Zato občina takega nadlegovalca otrok ostro disciplinira in mu naloži omejitve. Skrbeti bi nas morala neomadeževana čistost občine, ne pa njegov avtoritativen položaj. (1. Korinčanom 5:6; 2. Petrov 3:14)

Če se nadlegovalec otrok iskreno pokesa, bo uvidel, kako modro je udejanjati biblijska načela. Če se bo zares naučil sovražiti hudo, bo svoje dejanje preziral in se bojeval, da tega greha ne bo več ponavljal. (Pregovori 8:13; Rimljanom 12:9) Poleg tega pa se bo Jehovu nedvomno zahvalil za velikodušnost Njegove ljubezni, zaradi katere lahko skesan grešnik, kot je on sam, še vedno časti našega svetega Boga in upa, da bo med ,poštenimi‘, ki bodo večno bivali na zemlji. (Pregovori 2:21)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Jehova sicer odpušča skesanim grešnikom, toda ti se morebitnim posledicam svojih dejanj ne morejo ogniti