Akvila in Priscila – zgleden par

»POZDRAVITE Prísko in Ákvila, moja sodelavca v Kristusu Jezusu, ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani.« (Rimljanom 16:3, 4, EI)

Te besede apostola Pavla krščanski občini v Rimu odkrivajo, kako zelo je spoštoval in cenil ta zakonski par. Pazil je, da ju ni spregledal, ko je pisal njuni občini. Toda kdo sta pravzaprav bila ta Pavlova »sodelavca« ter zakaj sta bila njemu in občini tako draga? (2. Timoteju 4:19)

Akvila je bil Jud iz diaspore (razkropljeni Judje), po rodu pa iz Ponta, pokrajine v severni Mali Aziji. Z ženo Priscilo (Prisko) sta se naselila v Rimu. V njem je obstajala precej velika judovska skupnost, še zlasti po letu 63 pr. n. š., ko je Pompej zavzel Jeruzalem in so veliko skupino ujetnikov odpeljali v Rim kot sužnje. V resnici rimski napisi odkrivajo, da je v tem antičnem mestu obstajalo dvanajst ali pa še več sinagog. Več rimskih Judov je bilo v Jeruzalemu tudi ob binkoštih leta 33 n. š., ko so slišali dobro novico. In morda so bili ravno oni tisti, ki so prvi prinesli krščansko sporočilo v glavno mesto rimskega imperija. (Dejanja 2:10)

Toda Jude so po ukazu cesarja Klavdija leta 49 oziroma zgodaj leta 50 n. š. izgnali iz Rima. Ravno zato je apostol Pavel srečal Akvila in Priscilo v grškem Korintu. Ko je Pavel pripotoval v to mesto, sta mu Akvila in Priscila prijazno izkazala gostoljubje in ponudila delo, saj sta se ukvarjala z isto obrtjo kot on – izdelovanjem šotorov. (Dejanja 18:2, 3)

Izdelovalci šotorov

To ni bilo enostavno delo. Izdelovalci šotorov so morali namreč kose trdega grobega materiala oziroma usnja najprej ukrojiti, potem pa sešiti. Zgodovinar Fernando Bea pravi, da je to delo od izdelovalcev šotorov, ki so delali z »grobimi in odpornimi tkaninami, katere so uporabljali za taborjenje med potovanjem, za zaščito pred soncem in dežjem ali pa za pakiranje blaga v podpalubju ladij«, »zahtevalo strokovno znanje in previdnost«.

V zvezi s tem se nam postavlja vprašanje: Ali ni Pavel rekel, da se je ,natanko poučil ob Gamalielovih nogah‘ in si s tem v nadaljnjih letih odprl pot do prestižne kariere? (Dejanja 22:3, EI) To je res, toda Judje iz prvega stoletja so na to, da so fanta naučili obrti, gledali kot na nekaj častnega, pa čeprav naj bi ta kasneje prejel višjo izobrazbo. Zato je verjetno, da sta tako Akvila kot Pavel postala vešča izdelovanja šotorov že v mladosti. Te izkušnje so se kasneje izkazale za zelo koristne. Toda bila sta kristjana in na takšno posvetno delo nista gledala kot na najvišji cilj. Pavel je pojasnil, da je z delom, ki ga je v Korintu opravljal z Akvilom in Priscilo, le podpiral svojo glavno dejavnost, to pa je bilo razglašanje dobre novice, ,da ne bi bil komu v breme‘. (2. Tesaloničanom 3:8, EI; 1. Korinčanom 9:18; 2. Korinčanom 11:7)

Akvila in Priscila sta bila očitno vesela, da sta lahko Pavlu po svojih najboljših močeh lajšala misijonsko službo. Kdo ve kolikokrat so ti trije prijatelji prenehali z delom, da so neformalno pričevali strankam ali mimoidočim! In čeprav je bilo izdelovanje šotorov manj pomembno in utrudljivo delo, so ga kljub temu opravljali z veseljem: delali so celo »noč in dan«, da bi pospeševali Božje interese. Podobno delajo tudi mnogi novoveški kristjani, ko se vzdržujejo z zaposlitvijo s polovičnim delovnim časom ali sezonskim delom. Tako lahko večino preostalega časa posvetijo ljudem in jim pomagajo spoznati dobro novico. (1. Tesaloničanom 2:9; Matevž 24:14; 1. Timoteju 6:6)

Zgledi gostoljubnosti

Pavel je za izhodišče svoje misijonske dejavnosti med osemnajstmesečnim bivanjem v Korintu verjetno uporabljal kar Akvilovo hišo. (Dejanja 18:3, 11) Povsem verjetno je torej, da je bilo Akvilu in Priscili v zadovoljstvo gostiti tudi Sila (Silvana) in Timoteja, ko sta pripotovala iz Makedonije. (Dejanja 18:5) In morda je Pavel tudi oba pisma Tesaloničanom, ki sta kasneje postala del biblijskega kanona, napisal med bivanjem pri Akvilu in Priscili.

Ni si nam težko predstavljati, da je bil dom Priscile in Akvila v tem času pravo središče teokratične dejavnosti. Verjetno so ju pogosto obiskovali dragi prijatelji: Štefan z družino – ti so bili prvi kristjani iz province Ahaje, ki jih je krstil sam Pavel; Titij Just, ki je Pavlu dovolil imeti govore v svoji hiši; in Krisp, načelnik shodnice, ki je sprejel resnico skupaj s svojimi domačimi. (Dejanja 18:7, 8; 1. Korinčanom 1:16) Potem so tu še Fortunat in Ahaik; Gaj, v čigar domu je občina morda imela shode; Erast, mestni blagajnik; Tercij, tajnik, kateremu je Pavel narekoval svoje pismo Rimljanom; ter Feba, zvesta sestra iz bližnje občine v Kenhrejah, ki je verjetno nesla pismo iz Korinta v Rim. (Rimljanom 16:1, 22, 23; 1. Korinčanom 16:17)

Novoveški Jehovovi služabniki, ki imajo priložnost izkazati gostoljubje potujočim strežnikom, vedo, kako spodbudno in nepozabno doživetje je lahko to. Krepilna doživetja, o katerih je govora ob takšnih priložnostih, so lahko za vse pravi vir duhovne osvežitve. (Rimljanom 1:11, 12) In tisti, ki odprejo vrata svojega doma za shode, morda za občinsko knjižno preučevanje, lahko tako kot Akvila in Priscila občutijo radost in zadovoljstvo, ker lahko s tem prispevajo k pospeševanju pravega čaščenja.

Prijateljstvo med Akvilom in Priscilo ter Pavlom je bilo tako tesno, da sta, ko je Pavel spomladi leta 52 n. š. odšel iz Korinta, šla z njim in ga spremljala vse do Efeza. (Dejanja 18:18–21) Akvila in Priscila sta ostala v tem mestu in položila temelje za apostolov naslednji obisk. Prav tu sta ta nadarjena učitelja dobre novice vzela zgovornega Apola »k sebi« in bilo jima je v veselje, da sta mu lahko pomagala »natančneje« razumeti »pot Božjo«. (Dejanja 18:24–26) Ko je torej Pavel na tretjem misijonarskem potovanju, enkrat okoli zime 52/53 n. š., ponovno obiskal Efez, je bilo področje, ki ga je obdeloval ta energični par, že zrelo za žetev. Pavel je na njem kaka tri leta oznanjeval in poučeval o »potu Gospodovem«, efeška občina pa se je shajala v Akvilovem domu. (Dejanja 19:1–20, 26; 20:31; 1. Korinčanom 16:8, 19)

Kasneje sta se Pavlova prijatelja vrnila v Rim in tam še naprej ,gojila gostoljubnost‘, tako da sta dala svoj dom na razpolago za krščanske shode. (Rimljanom 12:13; 16:3–5)

,Tvegala sta glavo‘ za Pavla

Pavel je morda tudi med bivanjem v Efezu stanoval pri Akvilu in Priscili. Ali je bil pri njima, ko so srebrarji povzročili velik hrup? Po poročilu iz Dejanj apostolov 19:23–31 so se umetniki, ki so delali tempeljčke, uprli oznanjevanju dobre novice in takrat so morali bratje Pavla zadržati, da se ni izpostavljal in stopil pred to drhal. Nekateri biblijski komentatorji teoretizirajo, da so bile morda ravno to tiste nevarne okoliščine, v katerih se je Pavel počutil ,negotovega celo za lastno življenje‘ in sta Akvila in Priscila nekako posegla vmes ter zanj »tvegala glavo«. (2. Korinčanom 1:8, NW; Rimljanom 16:3, 4, EI)

Ko »se je nemir polegel«, je Pavel modro zapustil mesto. (Dejanja 20:1, EI) Nedvomno sta se z nasprotovanjem in zasmehovanjem srečala tudi Akvila in Priscila. Ali ju je to pobilo? Ravno nasprotno. Pogumno sta vztrajala v svojem krščanskem prizadevanju.

Zaupen par

Akvila in Priscila sta se po koncu Klavdijevega vladanja vrnila v Rim. (Rimljanom 16:3–15) Vendar pa sta, ko ju Biblija omeni nazadnje, ponovno v Efezu. (2. Timoteju 4:19) Ta mož in žena sta, tako kot v vseh drugih svetopisemskih odlomkih, tudi tu omenjena skupaj. Kako zaupen in složen par! Pavel ni mogel pomisliti na dragega brata Akvila, ne da bi se ob tem spomnil tudi zvestega sodelovanja njegove žene. In kako odličen zgled sta današnjim krščanskim parom, saj zvesta pomoč vdanega zakonca posamezniku omogoča, da lahko naredi veliko »v delu Gospodovem«, včasih celo več, kot pa bi lahko naredil, če bi bil samski. (1. Korinčanom 15:58)

Akvila in Priscila sta služila v več različnih občinah. Njima so danes podobni mnogi goreči kristjani, ki so se dali na razpolago, in se preselili tja, kjer je potreba večja. Tudi oni okušajo radost in zadovoljstvo, ko vidijo kako delo v prid Kraljestva napreduje, in ker lahko s kristjani razvijajo prisrčna in dragocena prijateljstva.

Akvila in Priscila sta si z izrednim zgledom krščanske ljubezni pridobila cenjenje tako Pavla kot tudi drugih. Še pomembnejše pa je, da sta si ustvarila dobro ime pri samem Jehovu. Sveto pismo nam zagotavlja: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega s tem, da ste služili svetim in še služite.« (Hebrejcem 6:10)

Morda se nam res ne bo ponudila priložnost, da bi se razdajali podobno, kot sta se Akvila in Priscila, lahko pa vsak od nas posnema njun odlični zgled. Občutili bomo veliko zadovoljstvo, ko bomo moč in življenje posvetili sveti službi in nikoli pozabili na ,dobrodelnost in podeljevanje, saj so take daritve Bogu po volji‘. (Hebrejcem 13:15, 16)