»Kje je torej vaša cerkev«

TO JE vprašanje, ki ga pogosto zastavijo Jehovovim pričam v Mozambiku. In iskreno rečeno, nanj so Pričevalci še do nedavnega težko odgovorili, saj do 1991. leta v državi niso bili zakonsko priznani. Zato tudi ni bilo mogoče imeti jasno razpoznavnih in urejenih prostorov za bogočastje.

Te razmere pa so se 19. februarja 1994 spremenile. Tega vročega, sončnega dne so v Mozambiku posvetili prvi tamkaj zgrajeni kraljestveni dvorani. V pristaniško mesto Beira, ki je nekje na sredi mozambiškega obalnega pasu, sta na posvetitev prišli vsega skupaj 602 osebi. Dvorani bosta služili potrebam treh tamkajšnjih občin.

Cel projekt, od polaganja temeljev do končanih zgradb, je zahteval leto in dva meseca trdega dela. Iz sosednjega Zimbabveja je pogosto prišlo 30 ali več prostovoljcev, ki so z ramo ob rami delali skupaj s krajevnimi Pričami. Ker se vsi niso mogli nastaniti v misijonarskem domu v Beiru, ki je rabil za operativno bazo, so nekateri za konec tedna in kdaj tudi po več tednov skupaj taborili okoli doma.

Gradbišče kraljestvene dvorane za massambaško in munhavaško občino je ležalo ob glavni beirski cesti. »Nekega delovnega dne, ko nam je delo šlo hitro od rok in vidno napredovalo,« je opazil neki misijonar, »smo večkrat videli, kako je manjkalo le za las, da se ni zgodila kaka prometna nesreča, ker so mimovozeči vozniki strmeli v kraljestveno dvorano, pri tem pa skoraj pozabili na svoj volan.« Mnogi so se ustavili, da so delo opazovali, posebno prevzeti nad ljudmi različnih ras, ki so kot eden delali skupaj.

Delo je zajemalo veliko načrtovanja in organiziranja. Drugače od številnih drugih projektov na tem koncu sveta, kjer so materiali in sredstva pičli, se delo na kraljestvenih dvoranah ni nikoli ustavilo, ker bi jim pošle zaloge. Nekoč so potrebovali 800 vreč cementa, vendar pa na edinem mestu, kjer bi ga lahko dobavili, niso imeli dovolj vreč. Bratje so se povezali s podružnično pisarno Watch Tower Society v prestolnici Maputo. Vreče so bile nato z letalom poslane do cementarne, kjer so jih napolnili. Delo je tako teklo brez ustavitev.

Ob neki drugi priložnosti, ko je ekipa pritrjevala strešne nosilce, jim je zmanjkalo jeklenih gredi. Zaradi velikega pomanjkanja jekla, so ga za ta projekt dostavili iz 600 kilometrov oddaljenega kraja! Nekdo iz ekipe je pristopil k nekemu opazovalcu in ga vprašal, ali ve, kje bi lahko dobili jeklo, da bi delo končali. Mož je odgovoril: »Tukaj stojim že debelo uro in videti je, da ne kar po naključju. Ne morem si kaj, da ne bi občudoval vašega dela in duha pri tem projektu. Imam prav to jeklo, ki ga potrebujete, in z veseljem vam ga podarim.« Bilo je jasno, da je bila to preskrba ob ravno pravem času.

Mnogi opazovalci so spraševali, katero veliko gradbeno podjetje vodi ta projekt. Ekipa jim je seveda z velikim zadovoljstvom povedala, da gre za Jehovove priče, ki prostovoljno prispevajo svoje usluge. Kaj je na opazovalce naredilo največji vtis? »Ste enotni ljudje,« je rekel eden. »Četudi ste iz različnih ras, delate skupaj kot bratje.« Veliko jih je zato prišlo prosit za biblijski pouk. Poznalo se je tudi na shodih. V mangaški občini je povprečno število navzočih na shodih več kot dvakrat večje od števila Prič.

Novi kraljestveni dvorani sta se za krajevne Priče resnično izkazali za velik blagoslov. Prej se je večina shajala v primitivnih prostorih, pokritih s travnato ali pa pločevinasto streho, na kakem dvorišču ali v kaki izbi v zasebni hiši. Ob dežju so bili često mokri; toda shode so vztrajno obiskovali. Priče v Mozambiku so desetletja poznali samo takšne »kraljestvene dvorane«. Brat Caetano Gabriel, starešina v massambaški občini, je izjavil: »Našim bratom po svetu smo hvaležni, ker so prispevali k izpeljavi tega projekta.« Neki mlad Pričevalec se spominja: »V Caricu (»prevzgojnih taboriščih«, kamor so kakih dvanajst let zapirali Jehovove priče) smo navadno govorili: ,Zvesto bomo vztrajali in Jehova nas bo nagradil.‘ Nagradil nas je z novo kraljestveno dvorano.« Njihove besede izražajo veliko hvaležnost in odločenost, da hvalijo Jehova.

Veliko mladih, ki so sodelovali pri gradnji, se je navzelo pionirskega duha in se za tem lotilo redne pionirske strežbe. Mlada Isabel, redna pionirka v mangaški občini, je ob pogledu na brezhibno čisto kraljestveno dvorano dan pred posvetitvijo pripomnila: »Zame je to najlepši kraj v Beiri. Nadvse sem vesela, da sem tu.« Misijonar Adao Costa je razložil, da so krajevne oblasti zelo veliko prispevale s tem, da so dovolile posebne uvozne postopke; zavedale so se namreč poštenosti Prič. Nato je dodal: »Resda smo bili hudo zdelani, toda veseli ob pogledu na sadove vsega tega dela v čast in slavo Jehova.«

Kadar zdaj kakšen prijateljski beirski meščan vpraša: »Kje je torej vaša cerkev?«, ga Priče usmerijo v eno od dveh kraljestvenih dvoran in odgovorijo: »Je na International Road, Avenida Acordo de Lusaka, prav nasproti policijske postaje Četrtega eskadrona.« In še pristavijo popravek: »Samo, to ni cerkev. Je kraljestvena dvorana!«

[Zemljevid/slike na strani 20]

AFRIKA

Mozambik

Beira

Maputo

[Vir slike]

Karta: Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.