Luč je končala obdobje teme

SVET v katerem so živeli Jezus Kristus in njegovi apostoli, se je zelo razlikoval od sveta hebrejskospisnega obdobja. Biblijski bralci, ne zavedajoč se tega, si lahko samo predstavljajo, kakšna je bila družbena in verska kontinuiteta od preroka Malahija do evangelijskega pisca Matevža, in tako le nejasno zaznajo, kaj se je zgodilo v 400 letih med njima.

Malahija, v večini današnjih biblij je to zadnja knjiga Hebrejskih spisov, se konča z opisom izraelskega preostanka, ki se je po izpustitvi iz babilonskega ujetništva ponovno naselil v svoji domovini. (Jeremija 23:3) Vdani Judje so bili spodbujeni, naj čakajo na Božji sodni dan, ki bo svet očistil zla in uvedel mesijansko dobo. (Malahija 4:1, 2) Medtem pa je vladala Perzija in njene čete so v Judi, kjer so bile nastanjene, z vojaško silo ohranjale mir in podpirale kraljevske odredbe. (Primerjaj Ezra 4:23.)

Vendar pa biblijske dežele v vseh teh štirih stoletjih niso ostale nespremenjene. Začela se je vrinjati duhovna tema in zmeda. Bližnji vzhod je bil pretresen z nasiljem, terorizmom, zatiranjem, radikalnim verskim razmišljanjem, spekulativno filozofijo in kulturnim šokom.

Matevžev evangelij, prva knjiga Krščanskih grških spisov, pa je bil napisan v drugačni eri. Rimske legije so takrat uveljavile Pax Romana ali rimski mir. Spoštljivo ljudstvo je željno pričakovalo prihod Mesija, da bo odpravil trpljenje, zatiranje in revščino, obenem pa osvetlil življenje, blaginjo in spokojnost. (Primerjaj Lukež 1:67–79; 24:21; 2. Timoteju 1:10.) Poglejmo si torej pobliže dinamične sile, ki so v stoletjih pred rojstvom Jezusa Kristusa preoblikovale judovsko družbo.

Judovsko življenje v perzijskem obdobju

Po tem, ko je Cir leta 537 pr. n. š. izdal razglas, s katerim je Jude izpustil iz babilonskega ujetništva, je skupina Judov in pridruženih Nejudov odpotovala iz Babilonije. Ta duhovno dovzetni preostanek se je vrnil na področje uničenih mest in opustošenih posestev. Edomci, feničani, samarijani, arabska plemena in drugi so zavzeli nekdaj veliko izraelsko ozemlje. Kar je ostalo od Juda in Benjamina, je postalo judovska provinca v perzijski satrapiji Abar Nahara (Na oni strani reke). (Ezra 1:1–4; 2:64, 65)

The Cambridge History of Judaism poroča, da je Juda pod perzijsko vlado preživljal »obdobje širjenja in porasta števila prebivalstva«. O Jeruzalemu pa pravi: »Kmetje in popotniki so prinašali darila, tempelj in mesto se je bogatilo, njihovo bogastvo pa je pritegnilo tuje trgovce in rokodelce.« Vendar pa so jim Perzijci, čeprav so bili strpni do krajevnih oblasti in vere, neprizanesljivo nalagali davke, ki so jih lahko plačali le z dragimi kovinami. (Primerjaj Nehemija 5:1–5, 15; 9:36, 37; 13:15, 16, 20.)

Zadnja leta perzijskega imperija so bila zaznamovana z zelo nemirnim obdobjem, polnim satrapskih uporov. Vzdolž obale Sredozemskega morja so v njih sodelovali tudi mnogi Judje, ki so jih nato pregnali daleč na sever, v Hyrcanijo ob Kaspijskem jezeru. Vendar pa se zdi, da večine Judov perzijsko kaznovanje ni prizadelo.

Grško obdobje

Aleksander Veliki je leta 332 pr. n. š. kakor leopard skočil na Bližnji in Srednji vzhod, vendar so bili ljudje že naklonjeni uvoženemu blagu iz Grčije. (Daniel 7:6) Ko je uvidel, da ima grška kultura politično vrednost, se je namerno odločil helenizirati svoj rastoči imperij. Tako je grščina postala mednarodni jezik. Aleksandrovo kratko vladanje je pospešilo ljubezen do sofistike, navdušenje za šport in vrednotenje estetike. Sčasoma se je helenizmu uklonila celo judovska dediščina.

Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. š. sta njegova naslednika v Siriji in Egiptu prva izpolnila vlogi, ki ju je Daniel poimenoval ,severni kralj‘ in ,južni kralj‘. (Daniel 11:1–19) Med vladanjem egiptovskega ,južnega kralja‘, Ptolemeja II. Filadelfa (285–246 pr. n. š.), so začeli Hebrejske spise prevajati v koine, splošno grščino. Ta prevod je postal znan kot Septuaginta in mnoge vrstice tega dela so citirane v Krščanskih grških spisih. Grščina se je tako izkazala za odlično pri prenašanju prosvetljenih pomenskih odtenkov duhovno zbeganemu in otemnjenemu svetu.

Potem ko je Antioh IV. Epifanes zakraljeval v Siriji in zavladal v Palestini (175–164 pr. n. š.), je bilo judovstvo malodane zbrisano zaradi preganjanja, ki ga je pospeševala vlada. Jude so pod grožnjo smrti silili, naj se odpovejo Bogu Jehovu in žrtvujejo le grškim božanstvom. Decembra 168 pr. n. š. so preko Jehovovega velikega oltarja v jeruzalemskem templju zgradili poganski oltar in na njem žrtvovali olimpskemu Zeusu. Pretreseni, vendar pogumni podeželski možje so se povezali pod vodstvom Juda Makabejca in bíli oster boj, dokler niso osvojili Jeruzalema. Tempelj so ponovno posvetili Bogu in natanko tri leta po njegovi oskrumbi obnovili tudi vsakodnevno žrtvovanje.

V preostalem delu grškega obdobja so si pripadniki judovske skupnosti agresivno prizadevali, da bi razširili svoje ozemlje do nekdanjih meja. Svoje na novo odkrite vojaške zmožnosti so uporabili nepobožno in poganske sosede pod grožnjo smrti silili, naj se spreobrnejo. Kljub temu pa je kraje in mesta še vedno obvladovala grška politična teorija.

V tem obdobju so bili kandidati za višje duhovništvo pogosto pokvarjeni. Zarote, umori in politične spletke so okužili njihovo službo. In bolj ko je bil brezbožen duh med Judi, bolj priljubljen je postajal grški šport. Kako osupljivo je bilo videti mlade duhovnike, ki so zanemarjali svoje dolžnosti, da bi lahko sodelovali pri igrah! Judovski atleti so celo prestali bolečo operacijo, s katero so postali ,neobrezani‘. Želeli so se namreč ogniti sramoti, ki bi jo doživeli, ko bi nagi tekmovali z Nejudi. (Primerjaj 1. Korinčanom 7:18.)

Verske spremembe

Zvesti Judje so se v prvih letih po prihodu iz izgnanstva uprli mešanju poganskih zamisli in filozofij s pravo vero, razodeto v Hebrejskih spisih. Čeprav je bila Esterina knjiga napisana po več kot 60 letih tesne zveze s Perzijo, ni v njej moč najti nobene sledi zaratustrovstva. Prav tako ne zasledimo nobenega vpliva te perzijske vere v Biblijinih knjigah – Ezrovi, Nehemijevi in Malahijevi – čeprav so bile vse napisane v zgodnjem perzijskem obdobju (537–443 pr. n. š.).

Vendar pa učenjaki verjamejo, da so mnogi Judje v kasnejšem perzijskem obdobju začeli privzemati nekatere poglede častilcev Ahura Mazda, vrhovnega perzijskega božanstva. To odkrivajo priljubljene vraže in verovanja esenov. Judje so običajne hebrejske besede za šakale, druga puščavska bitja in nočne ptice v svojih mislih povezovali z zli duhovi in nočnimi pošastmi babilonskega in perzijskega narodopisja.

Judje so začeli gledati na poganske ideje v drugačni luči. Zamisli o nebesih, peklu, duši, Besedi (Logosu) in modrosti so sedaj dobile nov pomen. In ker so takrat učili, da je Bog tako oddaljen, da nič več ne komunicira z ljudmi, so potrebovali posrednike. Grki so jih imenovali posredniški in varovalni duhovi daimoni. Ker so Judje sprejeli, da so lahko daimoni (demoni) dobri ali zli, so postali lahek plen demonskega vpliva.

Tvorna sprememba pa je zajemala krajevno čaščenje. Pojavljale so se sinagoge, v katerih so se zaradi verskega izobraževanja in bogoslužja zbirale bližnje občine Judov. Natanko kdaj, kje in kako so nastale judovske sinagoge, ni znano. Vendar ker so zadovoljevale potrebe Judov po čaščenju, ko so ti bili v daljnih deželah in niso mogli priti v tempelj, vlada splošno prepričanje, da so jih ustanovili med ujetništvom ali po njem. Pomembno je tudi to, da so se pokazale kot odličen forum, na katerem so Jezus in njegovi učenci ,oznanjali kreposti njega, ki jih je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo‘. (1. Petrov 2:9)

Judovstvo je privzemalo razne idejne šole

V drugem stoletju pr. n. š. so se začele pojavljati različne idejne šole. To niso bile ločene verske organizacije, ampak majhna združenja judovske duhovščine, filozofov in političnih aktivistov, ki so si prizadevali vplivati na ljudstvo in nadzirati narod pod okriljem judovstva.

Spolitizirani saduceji so bili večidel bogati plemiči, ki so bili znani po svoji premeteni diplomaciji vse od pojava Hasmonejcev v sredini drugega stoletja pr. n. š. Večinoma so to bili duhovniki, čeprav pa so bili med njimi tudi podjetniki in posestniki. Takrat ko se je rodil Jezus, je bila večina saducejev naklonjena rimskemu vladanju nad Palestino, ker so menili, da je to trdnejše in bo najverjetneje ohranilo status quo. (Primerjaj Janez 11:47, 48.) Manjšina (herodovci) pa je verjela, da bo narodnemu nazoru bolj ustrezalo vladanje Herodove družine. Kakor koli že, saduceji niso želeli, da bi narod imeli v rokah judovski fanatiki ali pa da bi tempelj nadzoroval kdo drug kot duhovniki. Saducejska verovanja so bila konservativna. Večinoma so temeljila na njihovem razlaganju Mojzesovih spisov in kazala nasprotovanje močni ločini farizejev. (Dejanja 23:6–8) Poleg tega so saduceji zavračali hebrejskospisne prerokbe kot domneve. Učili so, da Biblijine zgodovinske, pesniške in pregovorne knjige niso navdihnjene in bistvene.

Farizeji so se pojavili med grškim obdobjem kot energičen odgovor na protijudovski helenizem. Vendar pa so bili v Jezusovih dneh strogi, omejeni z izročili, birokratski, ponosni, samopravični spreobračevalci in učitelji, ki so si prizadevali nadzorovati narod s poučevanjem v sinagogah. Prihajali so predvsem iz srednjega sloja prebivalcev in zaničevali navadno ljudstvo. Tako je Jezus na večino farizejev gledal kot na sebične, neusmiljene ljubitelje denarja, ki so izražali hinavščino. (Matevž, 23. poglavje) Celotne Hebrejske spise so sprejeli v luči svojega lastnega razlaganja, enako ali celo večjo težo pa so dajali ustnim izročilom. Izjavili so tudi, da so njihova izročila »ograja okoli Postave«. Vendar pa so ta, nasprotno temu, ovrgla Božjo Besedo in zmedla javnost. (Matevž 23:2–4; Marko 7:1, 9–13)

Eseni so bili mistiki, ki so očitno živeli v nekaj osamljenih skupnostih. Imeli so se za resnični preostanek Izraelcev, ki v čistosti čaka, da bo sprejel obljubljenega Mesija. Živeli so globokomiselno v pobožni vzdržnosti in mnoga njihova verovanja so zrcalila perzijske in grške zamisli.

Več vrst versko motiviranih in fanatično rodoljubnih zelotov je morilsko gledalo na vsakogar, kdor se je vmešaval v neodvisno judovsko državnost, in ga imelo za sovražnika. Zelote so primerjali s Hasmonejci, sami pa so apelirali predvsem na idealistične in pustolovske mladeniče. Ljudje so nanje gledali kot na morilske razbojnike ali odporniške borce. Uporabljali so gverilske taktike, zaradi česar so bili javni trgi in podeželske ceste nevarni. Vse to je prispevalo k napetosti tistih dni.

V Egiptu je med aleksandrijskimi Judi uspevala grška filozofija. Od tam se je razširila v Palestino in dosegla tudi na široko raztreseno judovsko diasporo. Judovski teoretiki, ki so pisali apokrife in pseudoepigrafe, so razlagali Mojzesove spise kot nerazločne in dolgočasne prispodobe.

Helenizem je do takrat, ko se je pojavila rimska era, Palestino že trajno preobrazil družbeno, politično in filozofsko. Judovsko biblijsko vero je nadomestilo judovstvo, ki je bilo mešanica babilonskih, perzijskih in grških zamisli, prepletenih z nekaj svetopisemskimi resnicami. Vendar pa so saduceji, farizeji in eseni skupaj sestavljali manj kot sedem odstotkov naroda. In v tem vrtincu nasprotujočih si strani so se znašle množice judovskega ljudstva, ,izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja‘. (Matevž 9:36)

Potem pa je v ta otemnjeni svet stopil Jezus Kristus. Njegov pomirjevalni poziv je bil res tolažilen: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Matevž 11:28) Kako vznemirljivo ga je bilo slišati: »Jaz sem luč sveta.« (Janez 8:12) In njegova spodbudna obljuba je bila resnično razveseljiva: »Kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temuč bo imel luč življenja.« (Janez 8:12)

[Slika na strani 26]

Jezus je pokazal, da so bili judovski verski voditelji v duhovni temi

[Slika na strani 28]

Kovanec s podobo Antioha IV. (Epifanesa)

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.