Pravni uspeh

APRILA 1995 je na nekem sodišču prišlo do pomembne zmage. Vse skupaj se je začelo 28. januarja 1992, ko so štiriindvajsetletno Luz Nereida Acevedo Quiles sprejeli v bolnišnico El Buen Pastor v Portoriku, da bi jo na njeno željo operirali. Takoj po prihodu je ustno in pisno izjavila, da je Jehovova priča ter da ne bo sprejela krvne transfuzije. (Dejanja 15:28, 29) Tako so bili z njenimi željami dobro seznanjeni vsi, bolnišnično osebje, ki je bilo vpleteno v primer, kakor tudi njen zdravnik.

Dva dni po operaciji pa je Luz zaradi močnega krvavenja zgubila toliko krvi, da je dobila akutno anemijo. Njen zdravnik, dr. José Rodríguez Rodríguez, je zato menil, da bi ji lahko pomagala le krvna transfuzija. Zato je brez njene vednosti ali soglasja zaprosil za sodni nalog, da bi ji lahko dali kri.

Luz je bila sicer popolnoma pri zavesti in lahko bi govorila zase, toda dr. Rodríguez Rodríguez je vztrajal, da zaradi nujnosti primera ni časa, da bi kogarkoli prosili za soglasje. Območni tožilec Eduardo Pérez Soto je podpisal obrazec, območni sodnik, častiti Ángel Luis Rodríguez Ramos, pa izdal sodni nalog za krvno transfuzijo.

Tako so 31. januarja 1992 Luz odpeljali v operacijsko sobo in ji dali kri. Med transfuzijo je Luz lahko slišala, kako so se nekateri od osebja smejali. Drugi so ji prigovarjali, češ da je to samo za njeno dobro. Borila se je z vsemi močmi, a vse zaman. Do večera je dobila že štiri enote krvi.

Luzin primer v zvezi s krvno transfuzijo in Jehovovimi pričami ni bil ne prvi ne zadnji te vrste v Portoriku. Pred tem je bilo proti volji odraslih Jehovovih prič izdanih že najmanj 15 sodnih nalogov za krvno transfuzijo. Izdali pa so jih tudi po tem. Na žalost pa so v enem primeru nalog tudi izvršili in nezavestni pacientki na silo dali kri.

Luzin boj se ni končal v operacijski sobi. Oktobra 1993 je vložila tožbo proti državi Portoriko. Primer je obravnavalo vrhovno sodišče in 18. aprila 1995 izdalo sklep Luzi v prid. Sodišče je izjavilo, da je bil nalog za transfuzijo krvi »protiustaven in je tožnico brez ustreznega zakonitega postopka prikrajšal za pravico do svobode veroizpovedi, do zasebnosti in do tega, da sama odloča o svojem telesu«.

Ta sklep sodišča je bil pomemben, saj se je prvič zgodilo, da je portoriško sodišče glede krvne transfuzije odločilo v prid Jehovovim pričam. Razsodba je imela močan odmev. Sklicali so tiskovno konferenco, katere so se udeležili pomembni časopisni, radijski in televizijski novinarji.

Istega večera je bil po radiu tudi pogovor z enim od Luzinih odvetnikov. Poslušalce so povabili, naj pokličejo in kaj vprašajo. Poklicalo je veliko zdravnikov in pravnikov ter izrazilo svoje odobravanje. Eden od poslušalcev je dejal: »Znanost doslej še ni uspela zagotoviti, da krvna transfuzija res rešuje življenje, zato je zmotno misliti, da ga.« Dejal je tudi: »Še malo in krvne transfuzije bodo v zgodovini zapisane kot ena največjih zablod in napak sodobne medicine.«

Zelo spoštovan profesor prava pa je kasneje poklical podružnico Watch Tower Society in izrazil svoje veliko zadovoljstvo nad »odmevno zmago«, kakor je to sam imenoval. Dodal je še, da odlok sodišča ni zaščitil le ustavne pravice Jehovovih prič, temveč vseh državljanov Portorika.