Ali imate duha dajanja

ALI ste opazili, da ljudi k dajanju ženejo različne reči? Tako je darilo lahko izraz ljubezni, velikodušnosti, cenjenja. Toda ali niste opazili, da lahko kdo kaj podari tudi zato, ker želi, da bi se nanj gledalo z odobravanjem? Ali pa morda preprosto zato, ker se čuti dolžnega dati ali pa ker pričakuje nekaj v zameno.

Darilo je lahko zavito in prevezano z ljubkim trakom. Toda ali ni res, da je tudi šopek vrtnic, krožnik hrane ali prijazno dejanje lepo darilo? Pravzaprav so pogosto najbolj cenjena tista darila, pri katerih človek daruje tudi sebe.

Ali bi se radi komu prikupili

Nič nenavadnega ni, da kdo obdari tistega, kateremu bi se rad prikupil. Tako ponekod morda mladenič dekletu, katerega srce si želi osvojiti, prinese rože. Toda modro dekle vidi preko tega darila. Zna presoditi, ali ji je mladenič prinesel darilo res iz ljubezni in bo zato tudi dober mož. Takšno darilo torej lahko, če odseva pobožnega duha, prinese veliko sreče obema, darovalcu in obdarovancu.

Tako Biblija pripoveduje, kako je nekoč Abigaila, Nabalova žena, hitro pripravila velikodušno darilo za Davida, v katerem je prepoznala od Boga izbranega bodočega izraelskega kralja. Tudi ona se je želela prikupiti. Njen mož je namreč zavrnil Davida in kriče planil na njegove može. David, poglavar kakih 400 oboroženih mož, je zato sklenil pokončati Nabala in njegove domače. Abigaila pa je ukrepala in mu nemudoma kot velikodušno darilo poslala hrano za njegove može. Za darilom je prišla k njemu tudi sama, se mu ponižno opravičila za vse, kar je storil njen mož, ter med pogovorom dokazala, kako zelo je sprevidevna.

Imela je plemenit namen in vse se je dobro končalo. David je sprejel darilo in ji rekel: »Pojdi v miru gori v hišo svojo! Glej, slišal sem glas tvoj in se ozrl na tvojo osebo!« Pozneje, po Nabalovi smrti je David Abigailo celo zasnubil in ona je z veseljem privolila v poroko. (1. Samuelova 25:13-42)

Včasih pa si kdo prizadeva komu prikupiti tudi zato, da bi pri njem izzval pristranost, celo izkrivljenje pravice. Takrat je darilo podkupnina. Darovalec sicer meni, koliko dobrega mu bo to prineslo, toda oropa ga notranjega miru. Vedno je v nevarnosti, da bodo to drugi odkrili in bo za to moral odgovarjati. Tudi če bo dobil tisto, kar je želel, pa bo morda ugotovil, da je pri drugih na glasu kot človek z vprašljivimi motivi. Zato nas Biblija po božji modrosti svari pred takšnimi obdarovanji. (5. Mojzesova 16:19; Propovednik 7:7)

Ali darujete iz radovoljnega srca

Nobenega dvoma ni: pokloniti kaj ljubljenemu človeku, ker to sami želite, je veliko bolj osrečujoče, kakor kaj dati, ker so vam drugi vcepili, da naj bi to naredili.

Apostol Pavel je glede zbiranja pomoči za sokristjane, ki so potrebovali gmotno pomoč, izrekel nekaj odličnih načel pobožnega dajanja. »Če je dobra volja,« je pisal, »prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima.« In še: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 8:12; 9:7) Veliko je torej odvisno od vas. Ali namesto da se zaradi mrzličnega darovanja zadolžite, raje kaj poklonite po svojih zmožnostih? In ali namesto da se predvsem zaradi pritiska družbe ali trgovske propagande čutite prisiljene darovati, raje naredite tisto, kar ste sklenili v svojem srcu? Pavel je o zgodnjih kristjanih, ki so udejanjali takšna božanska načela, napisal: ‚Z mnogimi prošnjami [so] nas [sami od sebe, NW] prosili milosti, da se smejo udeležiti [dobrodušnega dajanja in, NW] službe za svete.‘ (2. Korinčanom 8:4)

Čisto drugače pa je v Royal Bank Letter, november/december 1994, pisalo o tednih pred božičem. Takole beremo: »To predpraznično obdobje je mogoče oceniti kot umetno vznemirjenost, ki jo poraja trgovina, kateri pa je veliko do tega, da potrošnike primora kupiti, kar ti sicer ne bi.« Če pa kdo kupuje še na kredit, ga lahko vsakršno zadovoljstvo, ki mu ga je prineslo obdarovanje, kaj hitro mine, ko je račune treba plačati.

Kaj vam je pomembnejše – dogodek ali izraz ljubezni

Ali ste morda pri sebi ugotovili, da obdarjate večinoma le takrat, ko se zdi, da to od vas pričakujejo? Če da, ste lahko prikrajšani za veliko radost, ki jo občutimo, če spontano dajemo.

Veliko ljudi je nezadovoljnih s posledicami, ki jih povzroča obdarovanje ob določenih dnevih. Neka mati, pisateljica, je priznala, da se je pri njenih otrocih, kadar se je približeval dan, ko so pričakovali darila, pojavil pohlep. Priznala je še, da se tudi sama ni več tako veselila niti kakega ljubkega darila, ker je pač upala na nekaj drugega. Iz številnih poročil pa je tudi razvidno, da so prazniki, ki so značilni po veseljačenju in obdarovanju, čas, ko mnogi padejo v čustveno depresijo in se vdajo alkoholu.

Neki profesor psihologije je opazil, da pripisovanje takšnega poudarka obdarovanju ob praznikih včasih škodljivo vpliva na otroke, zato je, kot to piše v The New York Times, priporočal: »Premislite tudi, kako bi bilo, če bi dajali darila kakšne druge dni, da bi tako zmanjšali ta poudarek.« Kaj menite, ali ne bi bilo to dobro?

Dvanajstletna Tammy, iz družine, ki ne praznuje božiča niti rojstnih dni, piše: »Veliko zabavnejše je dobiti darilo, ko ga najmanj pričakuješ.« Povedala je tudi, da njo in brata starši obdarjajo skozi vse leto, ne le enkrat ali dvakrat. Toda zanjo je nekaj še pomembnejše od vseh teh daril. Dejala je: »Smo zelo srečna družina.«

V knjigi Secrets of Strong Families (Skrivnost trdnih družin) odkrito piše: »Večina nas večkrat letno troši čas in denar, ko za naše ljubljene iščemo tista enkratna darila za rojstne dni, obletnice ali druge praznike. Toda tisto res najboljše darilo vam ne bo nič vzelo z bančnega računa. Niti zaviti vam ga ne bo treba. Če tako kot večina ljudi tudi vi menite, da je vaše življenje nekaj najdragocenejšega, kar imate, potem je delček tega vašega življenja najdragocenejše darilo, ki ga lahko poklonite. To dragoceno darilo pa damo tako, da našim dragim posvetimo nekaj svojega časa.«

Takšno dajanje lahko razširite tudi zunaj svoje družine. Spontano dajanje, s katerim potešimo očitne potrebe drugih, prinese še posebno zadovoljstvo. Tudi Jezus Kristus nas spodbuja, naj se tako ljubeče zanimamo za revne, hrome in slepe, ter dodaja: »Srečen [boš], ker ti ne morejo povrniti.« (Lukež 14:12-14, EI)

Rockland Journal-News (ZDA) je pred kratkim objavil zgled takšnega dajanja. Starejši slepi ženski se je zrušila hiša in prijatelji so ji zgradili novo. Darove je prispevalo tudi več krajevnih podjetij, pa še krajevna državna poslovalnica je dala denarno podporo. »Ampak najpomembnejše je bilo to,« je poročal časopis, »kar je darovalo kakih 150 ljudi, večina jih je bila iz haverstrawske občine Jehovovih prič, darovali so čas in zgradili hišo.«

Članek je nadaljeval: »Poleg kupov materiala so bile na gradbišču mize polne hrane. Delavci so v dveh dneh postavili tronadstropno hišo za dve družini. [. . .] Jehovove priče so poznani po tem, da so sposobni hitro graditi. [. . .] Toda ta hitrost je pravo nasprotje trajnosti njihovega poslanstva: biti stanoviten v delu, ki ga žene ljubezen. Že res, da ga. Blakely ne more videti svojega novega doma, toda njene roke ga lahko otipajo in njeno srce čuti, kako zelo ga je ganilo to nesebično dejanje.«

Biti radodarnega duha vse leto

Tisti, ki so resnično radodarnega duha, ne čakajo posebnih dnevov. Njihovo življenje se ne vrti le okoli njih samih. Kadar dobijo kaj dobrega, to radi delijo z drugimi. To pa ne pomeni, da so obsedeni z dajanjem daril. Niti da drugim dajejo toliko, da so zaradi tega prikrajšane njihove družine. Prav tako to ne pomeni, da pri dajanju ne mislijo na to, kako bo njihovo darilo vplivalo na prejemnika. Kljub temu pa so to ljudje, ki delajo, kar je Jezus učil tudi svoje učence: ‚dajejo‘. (Lukež 6:38)

Zavedajo se, v kakšnih razmerah živijo prijatelji in sosedje, ki so starejši, bolni ali pa zaradi česa drugega potrebujejo spodbudo. Njihovo »darilo« je morda to, da gredo zanje v trgovino ali pa pomagajo pri hišnih opravilih. Morda jim nasekajo drva ali odmečejo sneg. Morda pa je njihovo darilo posoda s pripravljeno hrano ali urica časa, ko takšne obiščejo in skupaj z njimi kaj preberejo. Sami imajo morda veliko dela, toda spet ne toliko, da ne bi pomagali. Iz izkušenj so se naučili, da je resnično »večja sreča [. . .] dajati kakor prejemati«. (Dejanja 20:35, EI)

Največji Dajalec pa je vsekakor naš Stvarnik, Bog Jehova. On »daje vsem življenje in dihanje in vse«. (Dejanja 17:25) Po Bibliji pa nam je priskrbel tudi uvid v svoj namen, da bo naredil konec hudemu, bolezni in smrti ter to zemljo spremenil v raj. (Psalm 37:10, 11; Razodetje 21:4, 5) In kateri so radodarnega duha, te dobre novice ne zadržijo zase, ko zvedo zanjo. Eno njihovih največjih zadovoljstev je z njo seznaniti še druge. Zares so pobožnega radodarnega duha. Ali si tudi vi vzgajate takšnega duha?

[Slike na strani 7]

Nekatera najdragocenejša darila so zastonj