Amonci — ljudstvo, ki je poplačalo prijaznost s sovražnostjo
SODOBNO mesto Aman, glavno mesto Hašemitske kraljevine Jordanije, ohranja spomin na ljudstvo, ki je izginilo z zemljinega površja. Imenovali so se Amonci. Kdo so bili in kaj se lahko naučimo iz njihovega padca?
Amonci so bili potomci pravičnega moža Lota. (1. Mojzesova 19:35-38) Ker je bil Lot Abrahamov nečak, so bili torej Amonci bratranci Izraelcev. Vendar pa so Lotovi potomci začeli častiti lažne bogove. Kljub temu se je Bog Jehova še vedno zanimal zanje. Ko se je izraelski narod približal Obljubljeni deželi, ga je Bog opozoril: »Ne vedi se sovražno proti njim [Amoncem] ter se ne bojuj ž njimi, zakaj od dežele Amonovih sinov ti ne dam posesti, ker sem jo dal sinovom Lotovim v lastnino.« (5. Mojzesova 2:19)
Ali so Amonci cenili takšno prijaznost? Ravno nasprotno! Niso želeli priznati, da so sploh kaj dobili od Jehova. Božje prijazno zanimanje so poplačali z neusmiljeno sovražnostjo do Božjega ljudstva, Izraelcev. Amonci in njihovi bratje Moabci so se počutili ogrožene, čeprav so Izraelci spoštovali Jehovovo zapoved in se do njih niso vedli napadalno. Resda Amonci niso napadli, toda najeli so preroka Balaama in mu naročili, naj prekolne Izrael! (4. Mojzesova 22:1-6; 5. Mojzesova 23:3-6)
Takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Biblija poroča, da Balaam ni mogel izreči prekletstva. Nanje je lahko priklical le blagoslov. Takole je rekel: »Kdorkoli te blagoslovi, bodi blagoslovljen, in kdor te preklinja, bodi preklet!« (4. Mojzesova 24:9) Za vse, ki so sodelovali, tudi Amonce, bi to moral biti krepek pouk: kadar je bilo zraven Božje ljudstvo, je bil On vedno pripravljen posredovati v njegovo korist!
Vendar pa so Amonci še naprej iskali priložnosti, da bi nasprotovali Izraelcem. Amon se je v obdobju sodnikov združil z Moabom in Amalekom ter vdrl v Obljubljeno deželo. Prišel je vse do Jeriha. Toda zmaga je bila kratkotrajna, saj je izraelski sodnik Ehud napadalce pregnal. (Sodniki 3:12-15, 27-30) Negotovo premirje je trajalo vse do dni sodnika Jefta. Takrat je izraelski narod začel malikovati, zato jih Jehova ni več ščitil. Tako jih je Bog za približno 18 let »prodal [. . .] v roko Amonovih sinov«. (Sodniki 10:6-9) Ko so Izraelci opustili malikovalstvo in se pod vodstvom Jefta zbrali, so Amonci ponovno doživeli boleč poraz. (Sodniki 10:16–11:33)
Izraelsko obdobje vladanja po sodnikih se je končalo, ko je bil okronan prvi kralj, Savel. Kmalu po začetku njegovega vladanja so Amonci postali ponovno sovražni. Kralj Nahas je nenadoma napadel izraelsko mesto Gileadski Jabes. Ko so možje tega mesta prosili za mir, je Amonec Nahas postavil ostudno zahtevo: »S tem pogojem se vam zavežem, da vam iztaknem vsem desno oko.« Zgodovinar Flavij Jožef trdi, da je bila to delno tudi obrambna poteza, da bi, »ko bi njihova leva očesa pokrivali ščiti, bili morda v vojni popolnoma nekoristni«. Vendar pa je bil resnični namen tega brezsrčnega ultimata narediti Izraelce za ponižujoč zgled. (1. Samuelova 11:1, 2)
Amonci so Jehovovo prijaznost ponovno poplačali s sovražnostjo. Jehova ni prezrl te hudobne grožnje. »Ko [Savel] sliši take besede [Nahasove], pride nadenj duh Božji z močjo, in srd njegov se silno razvname.« Savel je pod vodstvom Božjega duha zbral vojsko 330.000 vojakov, ki so spodili Amonce tako temeljito, »da nista dva ostala vkup«. (1. Samuelova 11:6, 11)
Amonce so pohlep, sebična zaposlenost z lastnimi interesi in neusmiljenost pripeljali do popolnega uničenja. Kot je napovedal Jehovov prerok Zefanija, so postali »kakor Gomora, [. . .] večna puščava [. . .], ker so zasmehovali ljudstvo GOSPODA nad vojskami in se proti njemu veličili«. (Zefanija 2:9, 10)
Današnji svetovni voditelji bi morali upoštevati to, kar se je zgodilo Amonu. Bog je narodom s tem, ko jim je dovolil živeti na svojem podnožju, zemlji, podobno pokazal mero prijaznosti. Toda sebični narodi zemljo uničujejo, namesto da bi skrbeli zanjo. Grozili so celo z jedrskim uničenjem planeta. Narodi so do Jehovovih častilcev na zemlji pogosto sovražni, namesto prijazni, in jih kruto preganjajo. Iz primera Amoncev se lahko torej naučimo, da Jehova poplačevanja svoje prijaznosti s sovražnostjo ne jemlje zlahka. In ob svojem času bo ukrepal, tako kot je v starih časih. (Primerjaj Psalm 2:6-12.)
[Navedba vira slike na strani 8]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.
[Slika na strani 9]
Rimske ruševine v Amanu, področje Rabe, glavnega mesta Amoncev
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.
[Slika na strani 10]
Na tem področju so živeli Amonci
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.