Sto let star in krepak

PRIPOVEDUJE RALPH MITCHELL

Moj oče, srednje velik mož, je bil metodistični pridigar. Vsaki dve ali tri leta se je selil v drugo cerkev po verigi predvsem malih mest. V enem teh, v Ashevillu, Severna Karolina, ZDA, sem se februarja 1895 rodil jaz. Tako sem odrastel, dobro seznanjen s krščanstvom.

SPOMINJAM se, da so me na evharističnih slavjih še kot fantiča vodili do »spokorniške klopi«, da bi se napolnil s svetim duhom – zato da bi, kot pravijo, »dobil vero«. Zapovedali so mi, naj se spovem svojih grehov, ubogam deset zapovedi in naj bom dober človek. Tako bi po smrti šel v nebesa. ,No,‘ sem si rekel, ,ker za nebesa ne morem biti dovolj dober, bom najbrž šel kar v pekel.‘ Mislil sem, da so po biblijskih merilih živeli samo odrasli – še zlasti duhovniki.

Toda še pred najstniškimi leti sem pričel odkrivati hinavščino v religiji. Oče je na primer samo za to, da je v škofov sklad na generalni konferenci priskrbel veliko denarja, žrtvoval gmotne potrebe lastne družine. Upal je, da mu bo to prineslo imenovanje v večji cerkvi. Spominjam se nekega krajevnega pridigarja, ki je bil tudi pridelovalec bombaža. Hlepel je po pomembnem položaju, zato je prodal sto bal tkanine in prišel na konferenco s polnim žepom denarja. Ko je bilo videti, da so od občinstva – sestavljenega pretežno iz pridigarjev – pobrali vse, kar se je dalo, je ta pridigar, pridelovalec bombaža, planil kvišku ter vzkliknil: »Ali je to vse, kar dajete svojemu škofu? Prispevek vsakega pridigarja, ki se pojavi s petimi dolarji, bom jaz pokril z desetimi!« Zbrali so več kot tisoč dolarjev, in škof je možaka imenoval za predsedujočega starešina, nad očetom. Nisem mogel verjeti, da bi moglo takšno imenovanje priti od Boga. Odtlej sem bil skeptičen do vsega, kar je bilo povezano z vero.

Ko so se Združene države vpletle v prvo svetovno vojno, so me vpoklicali. Prav dobro se spominjam, da smo kot vojaki poslušali pridiganje vojaških duhovnikov o zvestovdanem bojevanju za domovino, in to mi je samo še stopnjevalo odpor do religije. Moji cilji so bili, da preživim, dokončam šolanje ter se poročim. V mojih načrtih za prihodnost ni bilo prostora za vero.

Sprememba mišljenja

Leta 1922 sem se zaljubil v mladenko po imenu Louise. Izkazalo se je, da je predana katoličanka, in ko sva sklenila, da se vzameva, je hotela katoliško poroko. Vendar ker nisem maral nobenega verskega obreda, je soglašala s poroko v mestni hiši v New York Cityju.

Sprva sporov zaradi vere ni bilo. Enostavno sem ji pojasnil, da veri ne zaupam in da bova dobro shajala, dokler se je ne bo omenjalo. Nato so med letoma 1924 in 1937 prišli otroci – eden za drugim, dokler nisva imela pet fantov in pet deklet! Louise je hotela, da obiskujejo katoliško šolo, jaz pa nisem maral, da bi imeli kakršno koli versko vzgojo, zato sva se kregala.

Zgodaj leta 1939 se je zgodilo nekaj, kar je kasneje moj pogled na religijo povsem spremenilo. K hiši v Rosellu, New Jersey, sta prišla Henry Webber in Harry Piatt, dva Jehovova pričevalca. Takoj je postalo očitno, da želita govoriti o temi, o kateri me razprava sploh ni zanimala – o religiji. Vero mi je še vedno grenilo dejstvo, da so duhovniki v vojski velevali: »Bojujte se za domovino!«, medtem ko so pobožnjakarji doma zapovedovali: »Ne ubijaj!« Kakšna hinavščina! Mislil sem, da bom ta dva Pričevalca predrugačil, ter jima rekel: »Dovolita mi, da vama nekaj povem: če je vaša vera prava, potem so vse druge napačne. In če je že samo ena drugih prava, potem so vse ostale, tudi vaša, napačne. Obstaja lahko samo ena prava vera.« Na moje veliko presenečenje sta se strinjala z menoj!

Zatem sta me zaprosila, naj prinesem svojo Biblijo in jo odprem pri Prvem listu Korinčanom 1:10. Tam sem bral: »Prosim vas pa, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temuč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli.« Svetopisemski stavek mi je vzbudil zanimanje. Hkrati pa sem se zbal, da me ta moža skušata vplesti v nekakšno vrsto kulta. Nekaj sem se vendarle naučil – namreč da med kristjani ne bi smelo biti razprtij. Po mislih so mi krožila mnoga druga vprašanja. Na primer, kaj se zgodi z dušo ob smrti? Kako rad bi se bil z njima pogovarjal o tem vprašanju! Toda po mojem bi to v domu ustvarilo preveč verskih nasprotij.

Nato mi je eden od njiju rekel: »Naslednji teden bi se rada vrnila in ponovno govorila z vami.« Skušal sem ju obzirno odsloviti, toda oglasila se je žena. »Ralph,« pravi, »onadva bi rada vedela, kdaj lahko spet prideta.« To me je presenetilo, saj je bila vneta katoličanka! Vendar sem pomislil, da ,mogoče navsezadnje le lahko najdemo nekaj soglasja glede religije‘, zato sem se strinjal, da se Henry Webber in Harry Piatt oglasita zopet naslednji petek.

Tako sem torej pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Nedolgo zatem so me povabili, da se udeležim kongresa na Madison Square Garden v New York Cityju. Živo se spominjam govora »Vlada in mir«, ki ga je 25. junija 1939 imel Joseph F. Rutherford. Bil sem eden od 18.000 prisotnih. Potem ko vštejete še tiste, ki so se povezali po mednarodnem omrežju z uporabo radiofonije, je v resnici predavanje slišalo 75.000 ljudi.

Stvari seveda niso tekle brez težav. Privrženci katoliškega duhovnika Charlesa Coughlina so grozili, da bodo zbor prekinili, in stotine jeznih ljudi je približno na polovici predavanja brata Rutherforda zares pričelo žvižgati in vpiti gesla, kot so »Heil Hitler!« in »Viva Franco!«. Bil je tolikšen direndaj, da se je hrup lahko slišal po telefonskih linijah! Vratarji so za pomiritev drhali potrebovali 15 minut. Brat Rutherford je medtem ves čas neustrašeno govoril, občinstvo pa ga je podprlo z večkratnim ploskanjem.

Zdaj sem bil res radoveden. Zakaj bi katoliški duhovnik sprožil tolikšno mržnjo proti Jehovovim pričam? Predstavljal sem si, da mora biti v tem, kar je Rutherford oznanjal, nekaj, kar duhovščina ni hotela, da bi to ljudje, kot sem jaz, slišali. Zato sem še naprej preučeval Biblijo in napredoval. Oktobra 1939 sem končno svojo posvetitev Jehovu simboliziral s krstom v vodi. Nekaj mojih otrok se je krstilo naslednje leto, žena Louise pa leta 1941.

Spoprijemanje s preizkušnjami

Kmalu za tem, ko sem sprejel resnico, mi je umrla mama in moral sem se vrniti v Severno Karolino na pogreb. Zavedal sem se, da se s čisto vestjo ne morem udeležiti obreda, opravljenega znotraj metodistične cerkve. Zato sem še pred potovanjem telefoniral očetu in ga prosil, naj krsto obdrži v pogrebnem zavodu. Strinjal se je, toda ob mojem prihodu so bili že na poti v cerkev, misleč, da se jim bom tam zagotovo pridružil.

Toda nisem se. To je v družini povzročilo pravcato razburjenje. Čeprav sva si bila s sestro Edno vedno blizu, pa po pogrebu ni več govorila z mano. Pisal sem ji pisma, vendar nanje ni odgovorila. Vsako poletje, ko se je v New Yorku udeležila učiteljskih seminarjev na koledžu, sem jo skušal obiskati, toda vsakič me je zavrnila z besedami, da je zaposlena. Nazadnje sem odnehal, ker se mi je zdelo, da sem ji samo v nadlego. Preden sem jo zopet slišal, je minilo precej let.

Leta 1941 je bilo šest mojih otrok izključenih iz šole, ker so odklonili pozdravljanje zastave, tako kot mnogi drugi otroci v Združenih državah in Kanadi. Priče so, da bi zadovoljili potrebo po izobraževanju, organizirali lastne šole, imenovane Kraljestvene šole. Tista, ki so jo obiskovali moji otroci, je bila v bivšem hotelu v Lakewoodu, New Jersey. V prvem nadstropju je bila kraljestvena dvorana, poleg nje pa šolska učilnica, kuhinja ter jedilnica. Dekliške spalnice so bile v drugem, fantovske pa v tretjem nadstropju. Bila je dobra šola. Večina otrok, ki so bili tam na hrani, je prihajala domov samo ob koncu tedna. Tisti, ki so živeli bolj daleč, so šli domov vsak drugi konec tedna.

Že od začetka, kar sem v resnici, sem si goreče želel postati pionir, kot Jehovove priče pravimo polnočasnim oznanjevalcem. Na zborovanju leta 1941 v St. Louisu, Misuri, je neki brat povedal, kako uspe pionirati, medtem ko vzgaja 12 otrok. Mislil sem si: »Če on z dvanajstimi lahko pionira, lahko tudi jaz z desetimi.« Vendar mi okoliščine še 19 let za tem tega niso dovoljevale. Končno sem 1. oktobra 1960 lahko začel služiti Jehovu kot redni pionir.

Nepričakovani obisk

Leta 1975 mi je telefonirala moja sestra Edna. Tedaj sem imel 80 let in kakšnih 20 let je nisem ne videl niti slišal njenega glasu. Klicala me je z letališča ter prosila, da pridem po njo in njenega moža. Lepo jo je bilo znova videti, toda največje presenečenje je šele sledilo. Na poti domov mi je mož rekel: »Imaš spreobrnjenko.« Nisem vedel, kaj je s tem mislil. Ko smo prispeli v hišo, je ponovil: »Tukaj imaš spreobrnjenko.« Moja žena ga je takoj razumela. Obrnila se je k sestri in jo vprašala: »Edna, ali si Priča?« »Seveda sem,« je odgovorila Edna.

Kako je Edna sprejela resnico? Torej tako: Trudil sem se, da popravim najin odtujeni odnos in ji 1972 kot darilo poslal naročnino na Stražni stolp. Približno leto dni kasneje je zbolela in morala ostati doma. Na njeni mizi so revije še vedno ležale v svojih ovojih. Edna je iz gole radovednosti eno odprla in začela brati. Ko je revijo prebrala, je sama pri sebi pomislila: ,To je resnica!‘ Do takrat, ko so jo Jehovove priče obiskale na domu, je prebrala že veliko revij Stražni stolp. Sprejela je biblijski pouk ter sčasoma postala Jehovova priča.

Spopadanje z izgubo

Soproga Louise je nazadnje dobila sladkorno bolezen in stanje se ji je slabšalo vse do njene smrti leta 1979, pri 82 letih. Z Louisino smrtjo je umrl tudi del mene. Ves moj svet se je ustavil. Nisem vedel, kaj bi. Načrtov za prihodnost nisem imel in obupno sem potreboval spodbudo. Potujoči nadzornik, Richard Smith, me je spodbudil, naj nadaljujem s pioniranjem. Največja tolažba mi je bila tolažiti druge, ki jim je smrt vzela njihove drage.

Watch Tower Society je 1979. leta organizirala potovanje po Izraelu, in prijavil sem se. Ta izlet me je zelo poživil, in ko sem prišel domov, sem se takoj spet lotil pioniranja. Odtlej vsako leto načrtujem, da pomagam na nedodeljenem ali redko obdelanem področju v drugem delu države. Čeprav sem že zelo star, mi moči še vedno dopuščajo, da se dam na voljo za to prednost.

Sodim, da sem v vseh teh letih z veseljem pomagal približno 50 ljudem na življenjsko pot. Večina mojih otrok je v resnici. Dve hčerki služita kot redni pionirki. Naslednja, Louise Blanton, služi skupaj z možem Georgom v upravnem središču Jehovovih prič v Brooklynu, New York, in en sin že veliko let služi kot starešina.

Seveda smo zaradi nepopolnosti, ki smo jo podedovali od prvih človeških staršev, vsi podvrženi bolezni in smrti. (Rimljanom 5:12) Moje življenje nikakor ni bilo brez bolečin in trpljenja. Trpim zaradi artritisa v levi nogi. Občasno mi povzroča veliko nevšečnosti, vendar me pri dejavnosti ne ustavi. In molim za to, da me niti ne bo. Hočem samo naprej. Moja največja želja je, da bi nadaljeval pionirsko službo vse do konca, in tako delam vse, kar lahko, da se razve Jehovovo ime in njegovi nameni.

[Slika na strani 23]

S hčerko Rito