Tolažba za ljudi »potrtega duha«

DANES je Satanov svet ,postal brezčuten‘. (Efežanom 4:19; 1. Janezov 5:19) Prešuštvovanje in nečistovanje sta pandemična. V mnogih deželah se 50 in več odstotkov zakonov konča z razvezo. Homoseksualnost je široko sprejeta. Spolno nasilje – posilstvo – je pogosto v novicah. Pornografija je industrija, vredna milijardo dolarjev. (Rimljanom 1:26, 27)

Med najnizkotnejše sprevrženosti sodi spolna zloraba nedolžnih otrok. Ta je podobno kot modrost Satanovega sveta »živalska [animalna, NW], vražja«. (Jakob 3:15) Revija Time pravi, da »učitelji in zdravniki vsako leto prijavijo oblastem več kot 400.000 poročil dokazljivih spolnih napadov« samo v Združenih državah Amerike! Mnoge žrtve te zlorabe potem, ko odrastejo, še vedno nosijo boleče rane in to prave rane! Biblija pravi: »Duh [duševno nagnjenje, notranja občutja in misli] moža prenese svojo bolečino, a potrtega [ranjenega, prizadetega] duha – kdo ga more dvigniti?« (Pregovori 18:14, EI)

Dobra novica o Božjem kraljestvu privlači vse vrste ljudi, tudi »nje, ki so pobiti v srcu« in »malosrčnega duha« (NW). (Izaija 61:1-4, EI) Ni presenetljivo, da se mnogi čustveno trpeči odzivajo povabilu: »Kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.« (Razodetje 22:17) Zanje je lahko krščanska občina kraj tolažbe. Veselijo se spoznanja, da bo trpljenje kmalu le še preteklost. (Izaija 65:17) Do takrat pa jih bo morda treba ,tolažiti‘ in jim ,obvezovati‘ rane. Pavel je kristjanom primerno svetoval: »Tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi.« (1. Tesaloničanom 5:14, EI)

»Potlačeni spomini«

V nedavnih letih so bili nekateri ,potrti v srcu‘ zaradi drugim težko razumljivih razlogov. To so odrasle osebe, ki na podlagi tega, kar je opisano kot »potlačeni spomini«, zatrjujejo, da so bili v otroštvu spolno zlorabljeni.a Nekaterim se sploh ne utrne misel, da so bili nadlegovani, vse dokler jih nepričakovano ne preblisnejo pretekli občutki in »spomini« na odraslega (ali odrasle), od katerih so bili zlorabljeni v mladosti. Ali takšne misli vznemirjajo tudi koga v krščanski občini? Ponekod da; in ti posvečeni posamezniki morda doživljajo hudo stisko, jezo, krivdo, sramoto ali osamljenost. Morda se kakor David počutijo ločeni od Boga in vzklikajo: »Zakaj stojiš oddaleč, o GOSPOD [Jehova, NW]? Zakaj se skrivaš ob časih stiske?« (Psalm 10:1)

Strokovnjaki za duševno zdravljenje vseh vidikov teh »spominov« ne razumejo dobro. Vendar lahko takšni »spomini« prizadenejo duhovnost posvečenih kristjanov. Zato z zaupanjem v Božjo Besedo iščemo vodstvo, kako pri njih ravnati. »Razum v vsem« nam daje Biblija. (2. Timoteju 2:7; 3:16) Vsem prizadetim pomaga tudi verovati v Jehova, ,Očeta usmiljenosti in Boga vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski‘. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Ali se je to res zgodilo

Po svetu veliko razpravljajo o tem, kaj ti »spomini« so in do katere mere slikajo resnična dejanja. Jehovove priče pa ,niso od sveta‘ ter se ne udeležujejo tega razpravljanja. (Janez 17:16) Glede na objavljena poročila so se »spomini« včasih izkazali za točne. Za tem, na primer, ko se je zavarovalni škodni izvedenec Frank Fitzpatrick »spominjal« nadlegovanja določenega duhovnika, se je oglasilo še skoraj sto drugih, ki so trdili, da je tudi njih zlorabljal isti duhovnik. Po poročilu je duhovnik zlorabo priznal.

Kakor koli že, pomenljivo je to, da številni posamezniki svojih »spominov« niso mogli podpreti. Nekateri tako prizadeti so imeli žive podobe o določenem posamezniku, ki je zagrešil zlorabo, ali o zlorabi, zagrešeni na določenem kraju. Kasneje je tehten protidokaz razjasnil, da te »spominjane« nadrobnosti niso mogle biti resnične.

Priskrbeti zatočišče

Kako pa vendarle potolažiti tiste, ki zaradi takšnih »spominov« doživljajo »potrtega duha«? Spomnite se Jezusove prilike o prijateljskem Samarijanu. Nekega moža so razbojniki napadli, ga pretepli in mu odvzeli vse imetje. Ko je prišel mimo Samarijan, se mu je ob ranjencu oglasilo srce. Kaj je storil? Ali je vztrajal, da o pretepu zve vsako podrobnost? Je morda dobil opis razbojnikov in se takoj pognal za njimi? Ne. Človek je bil vendar ranjen! Samarijan mu je zato nežno obvezal rane ter ga ljubeče odvedel na varno v bližnjo gostilno, kjer si je lahko opomogel. (Lukež 10:30-37)

Resda je razlika med telesnimi ranami ter ,potrtim duhom‘ zaradi resnične otroške spolne zlorabe, vendar oboje povzroča veliko trpljenja. Kar je torej Samarijan storil za ranjenega Juda, pokaže, kako se lahko pomaga prizadetemu sokristjanu. Najpomembnejše je, ljubeče ga tolažiti in mu pomagati, da si opomore.

Hudič je prizadel zvestega Joba, očitno prepričan, da bo ali čustvena ali telesna bolečina zlomila njegovo značajnost. (Job 1:11; 2:5) Satan odtlej pogosto skuša s trpljenjem – bodisi da ga povzroči direktno ali ne – oslabiti vero Božjih služabnikov. (Primerjaj 2. Korinčanom 12:7-9.) Ali sploh lahko dvomimo, da zlorabo otrok in »malosrčnega duha« (NW) mnogih odraslih, ki so to pretrpeli (ali jih mučijo »spomini« o njenem prestajanju), danes uporablja Hudič v prizadevanju, da bi oslabil kristjanovo vero? Kristjan, ki trpi bolečino in kljub temu vztrajno noče opustiti svoje značajnosti, govori kot Jezus v Satanovem napadu: »Poberi se, satan!« (Matevž 4:10)

Ostanite duhovno močni

»Zvesti in preudarni suženj« objavlja informacije v pomoč pri ravnanju z duhovno in čustveno bolečino, ki jo je povzročila zloraba otroka. (Matevž 24:45-47, NW) Izkušnje kažejo, da trpečemu pomaga, če se lahko zanaša na »moč v Gospodu in njegovi mogočnosti« ter to, da si ,nadene celotno božjo bojno opremo‘. (Efežanom 6:10-17, EI) Ta zajema biblijsko »resnico«, ki razkrinkava Satana kot poglavitnega sovražnika ter razpršuje temo, v kateri delujejo on in njegovi privrženci. (Janez 3:19) Tu je še »oklep pravice«. Prizadeti bi se moral truditi ohraniti pravična merila. Nekateri imajo na primer močna nagnjenja k samoškodovanju ali k temu, da bi zagrešili nemoralo. Vsakič, ko se jim uprejo, izbojujejo zmago!

Duhovna oprema obsega tudi »evangelij miru«. Pogovarjati se z drugimi o Jehovovih namenih okrepi tako govorečega, kot tudi vsakega, ki posluša. (1. Timoteju 4:16) Če ste ,potrtega duha‘ in vam je težko govoriti o dobri vesti, skušajte spremljati drugega kristjana ali kristjanko pri opravljanju tega življenjskega dela. In ne pozabite ,ščita vere‘. Verujte, da vas Jehova ljubi ter vam bo povrnil vse zgubljeno. Brez zadržkov verjemite, da vas tudi Jezus ljubi in to je dokazal tako, da je za vas umrl. (Janez 3:16) Satan je vedno lažnivo trdil, da Jehovu ni mar za svoje služabnike. To je samo še ena njegovih velikih, zlobnih laži. (Janez 8:44; primerjaj Job 4:1, 15-18; 42:10-15.)

Če vam srčna bolečina otežuje, da bi verjeli v Jehovovo skrb za vas, vam bo pomagalo druženje s tistimi, ki v takšno njegovo skrb trdno verjamejo. (Psalm 119:107, 111; Pregovori 18:1; Hebrejcem 10:23-25) Nikar ne dovolite Satanu, da vas oropa življenjske nagrade. Zapomnite si, da je ,čelada zveličanja‘, tako kot »meč duha«, del opreme. Biblija je navdihnjena od svetega duha, česar pa Satan ne more premagati. (2. Timoteju 3:16; Hebrejcem 4:12) Njene zdravilne besede lahko ublažijo čustvene bolečine. (Primerjaj Psalm 107:20; 2. Korinčanom 10:4, 5.)

In končno, neprestano molite za moč, da bi vztrajali. (Rimljanom 12:12; Efežanom 6:18) Jezusa je skozi silno čustveno agonijo obdržala srčna molitev in ta lahko pomaga tudi vam. (Lukež 22:41-43) Ali je moliti za vas težko? Prosite druge, da bi molili z vami in za vas. (Kološanom 1:3; Jakob 5:14) Vaše molitve bo podprl sveti duh. (Primerjaj Rimljanom 8:26, 27.) Nekateri z globokimi čustvenimi ranami, tako kot pri boleči telesni bolezni, v tej stvarnosti ne morejo popolnoma okrevati. Vendar lahko z Jehovovo pomočjo zdržimo in zdržljivost je, tako kot je bila pri Jezusu, zmaga. (Janez 16:33) »Zaupajte vanj [v Jehova, NW] vsak čas, o ljudstvo; pred njim izlijte srce svoje: Bog nam je pribežališče.« (Psalm 62:8)

Kaj pa glede domnevnega zlorabitelja

Oseba, ki v resnici spolno zlorablja otroka, je posiljevalec in naj bi se nanj tudi tako gledalo. Vsaka takšna žrtev ga ima pravico obtožiti. Še vedno pa ne bi smel izreči obtožbe prenagljeno, če le-ta temelji zgolj na »potlačenih spominih« o zlorabi. V tem primeru je za trpečega najpomembnejše, da si spet pridobi nekaj čustvene stabilnosti. Čez čas bo morda laže pretehtal »spomine« ter se odločil, kaj storiti – če sploh kaj – v zvezi z njimi.

Razmislite o Donninem primeru. Poročilo pravi, da je imela hranitvene motnje in se obrnila na svetovalca – očitno nekoga dvomljive pristojnosti. Kmalu je svojega očeta obtoževala incesta in ga tožila na sodišču. Ker porota ni mogla doseči soglasja, oče sicer ni šel v zapor, moral pa je plačati 100.000 ameriških dolarjev za sodne stroške. Po vsem tem je Donna nato staršem priznala, da v resničnost zlorabe nič več ne verjame!

Salomon je modro rekel: »Ne spuščaj se naglo v prepir [sodbo, NW].« (Pregovori 25:8) Če obstaja kakšen tehten razlog za sum, da domnevni hudodelec še vedno zlorablja otroke, bo morda na mestu opozorilo. V takšnem primeru lahko pomagajo občinski starešine. Sicer pa si vzemite čas. Morebiti boste navsezadnje zadovoljni, da boste stvar opustili. Če se kljub temu odločite za soočitev z domnevnim hudodelcem (potem ko ste prej pretehtali, kako bi se počutili pri možnih odgovorih), imate do tega pravico.

V času, ko se podoživljalec »spominov« zdravi, lahko nastanejo mučne okoliščine. Posameznik si morda na primer živo duševno predstavlja, da ga je ali jo je nadlegoval človek, ki ga videva vsak dan. Pravil o ravnanju se pri tem ne da določati. »Vsak namreč bo nosil svoje breme.« (Galatom 6:5) Včasih lahko misli, da je v to vpleten sorodnik ali družinski član. Kadar osumljenega enačite s hudodelcem, se spomnite dvomljive narave nekaterih »potlačenih spominov«. V takšnih okoliščinah bo vzdrževanje stikov z družino – vsaj z občasnimi obiski, s pismom ali po telefonu – dokler dokončno ne doženete stvari, pokazalo, da ta skuša svetopisemsko ravnati. (Primerjaj Efežanom 6:1-3.)

Kaj lahko storijo starešine

Če pristopi k starešinam član občine, ki doživlja prebliske preteklih občutkov ali »potlačene spomine« otroške zlorabe, mu za pomoč navadno določijo dva izmed njih. Ti starešine bi morali prizadetega prijazno spodbuditi, da se medtem osredotoči na spoprijemanje čustvene stiske. Imena kakršnih koli »spominjanih« zlorabiteljev bi morali ohraniti v strogi zaupnosti.

Prvenstvena naloga starešin je ravnati kot pastirji. (Izaija 32:1, 2; 1. Petrov 5:2, 3) Še posebno naj bodo pazljivi, da si oblečejo »srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost«. (Kološanom 3:12) Prijazno naj poslušajo ter nato iz Pisma uporabijo zdravilne besede. (Pregovori 12:18) Nekateri od prizadetih z bolečimi »spomini« so izrazili cenjenje do starešin, ki jih redno obiskujejo ali jim še telefonirajo, da bi preverili, kako jim gre. Takšni stiki ne vzamejo veliko časa, pokažejo pa skrb Jehovove organizacije. Ko prizadeti spoznava, da ga krščanski bratje resnično ljubijo, mu to lahko pomaga pridobiti znatno mero čustvenega ravnotežja.

Kaj pa, če se trpeči odloči, da želi tožiti?b Potem mu lahko starešina svetujeta, naj skladno z načelom v Matevževem evangeliju 18:15 glede stvari osebno pristopi k obtoženemu. Če obtožitelj čustveno tega ni sposoben storiti iz oči v oči, lahko to stori po telefonu ali mogoče napiše pismo. Tako je obtoženemu omogočil, da svoj odgovor na obtožbo izjavi pred Jehovom. Lahko bo celo podal dokaze, da on zlorabe ni mogel zagrešiti. Ali pa bo obtoženi morda priznal in lahko se bo dosegla sprava. Kakšna sreča bi to bila! Če prizna, lahko starešina skladno s svetopisemskimi načeli ravnata dalje.

Če je obtožba zanikana, bi starešine morali obtožitelju pojasniti, da se sodno ne da storiti nič več. In na obtoženega bo občina še naprej gledala kot na nedolžnega. Za sodno ukrepanje pa bi po biblijskih besedah še prej morale biti dve ali tri priče. (2. Korinčanom 13:1; 1. Timoteju 5:19) Narava priklicov je preveč nezanesljiva, da bi na njih – brez drugih potrjujočih dokazov – temeljile sodne odločitve, celo če se zlorabe istega posameznika »spominja« več kot en človek. To ne pomeni, da se na takšne »spomine« gleda kot na lažne (ali pa kot na resnične). Toda pri sodnem urejevanju stvari se je treba ravnati po biblijskih načelih.

Kaj, če je obtoženi vendarle v resnici kriv – čeprav je hudodelstvo zanikal? Ali jo bo kar tako »odnesel«? Zagotovo ne! Vprašanje krivde ali nedolžnosti lahko mirno prepustimo v Jehovove roke. »Nekaterih ljudi grehi so očitni in gredo pred njimi v sodbo; nekaterim pa tudi slede šele pozneje.« (1. Timoteju 5:24; Rimljanom 12:19; 14:12) Knjiga Pregovori pravi: »Čakanje pravičnih bode veselje, krivičnih pričakovanje pa izgine.« »Ko umre brezbožen človek, mu pogine upanje.« (Pregovori 10:28; 11:7) Večno sodbo in pravico bosta navsezadnje izrekla Bog Jehova in Kristus Jezus. (1. Korinčanom 4:5)

Upirati se Hudiču

Kakšen dokaz notranje trdnosti posvečenih duš in njihove ljubezni do Boga je vztrajanje kljub hudi telesni ali čustveni bolečini! In kolikšno pričanje, da jih podpira moč Jehovovega duha! (Primerjaj 2. Korinčanom 4:7.)

Tem ljudem so namenjene Petrove besede: ,[Satanu] se upirajte, trdni v veri.‘ (1. Petrov 5:9) Tako ravnati morda ni lahko. Včasih je morda še težko jasno in logično misliti. Toda bodite srčni! Hudiča in njegovih premetenih del kmalu ne bo več. Resnično hrepenimo po času, ko bo ,Bog sam [. . .] obrisal vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo‘. (Razodetje 21:3, 4)

[Podčrtne opombe]