Konec sovraštva po svetu

PRED kakšnimi dva tisoč leti je obstajala manjšinska skupina, ki je bila tarča sovraštva. Tertulijan pojasnjuje splošno stališče, kakršnega so Rimljani imeli do zgodnjih kristjanov: »Če nebo ne da dežja, če nastane potres, če pride do lakote ali kužnih bolezni, takoj nastane vik in krik: ,K levom s kristjani!‘«

Čeprav so bili zgodnji kristjani tarča sovraštva, so se upirali skušnjavi, da maščujejo krivico. Jezus Kristus je v svojem znamenitem govoru na gori dejal: »Slišali ste, da je rečeno: ,Ljubi bližnjega svojega‘ in sovraži sovražnika svojega. A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Matevž 5:43, 44)

To, da je pravilno ,sovražiti sovražnika‘, je učilo judovsko ustno izročilo. Jezus pa je rekel, da moramo ljubiti tudi svojega sovražnika in ne le prijatelja. To je težko, ni pa nemogoče. Ljubiti sovražnika ne pomeni, da imamo radi vse njegove poti in dela. Grška beseda iz Matevževe pripovedi je izpeljanka iz a·gá·pe, besede za ljubezen, ki deluje v skladu z načeli. Kdor kaže a·gá·pe, načelno ljubezen, dela dobro celo svojemu sovražniku, tudi če ta sovražnik z njim grdo ravna. Zakaj dela dobro celo sovražniku? Zato, ker s tem posnema Kristusa in premaguje sovraštvo. Neki grecist je dejal: »[A·gá·pe] pomaga premagovati lastno naravno nagnjenost k jezi in bridkosti.« Toda ali ima to v današnjem svetu, polnem sovraštva, sploh še kakšno vrednost?

Priznati je treba, da niso vsi, ki pravijo, da so kristjani, odločeni ravnati se po Kristusovem zgledu. Krutosti, ki so se nedavno zgodile v Ruandi, sta zakrivili etnični skupini, katerih člani se prištevajo h kristjanom. Pilar Díez Espelosín, rimskokatoliška nuna, ki dela v Ruandi že 20 let, je pripovedovala o nekem zgovornem doživljaju. Njeni cerkvi se je približal moški z očitno že uporabljenim mečem. Nuna ga je vprašala: »Kaj vendar počnete – hodite okoli in pobijate ljudi? Ali nič ne mislite na Kristusa?« Zatrdil je, da pač misli nanj, nato pa stopil v cerkev, pokleknil in vneto zmolil rožni venec. Toda ko je končal, je šel naprej opravljat svojo morijo. »To kaže, da evangelija ne učimo pravilno,« je priznala nuna. Takšni neuspehi pa še ne pomenijo, da je Jezusovo sporočilo pomanjkljivo. Tisti, ki se držijo pravega krščanstva, zares premagujejo sovraštvo.

Premagovanje sovraštva v koncentracijskih taboriščih

Max Liebster je po rodu Jud in je prestal holokavst. Čeprav njegov priimek pomeni »ljubljeni«, je bil priča mnogemu sovraštvu. Pripoveduje o tem, kaj je v nacistični Nemčiji spoznal o ljubezni in sovraštvu.

»Odrastel sem blizu Mannheima v Nemčiji v 1930-ih. Hitler je vpil, da so vsi Judje bogati dobičkarji, ki izkoriščajo nemško ljudstvo. Resnica pa je bila ta, da je bil moj oče le navaden čevljar. Vendar so se zaradi nacistične propagande sosedje vseeno začeli obračati zoper nas. Ko sem bil mladostnik, mi je neki vaščan na silo pomazal čelo s prašičjo krvjo. Ta grobi napad pa je bil le sapica tega, kar je imelo priti. Gestapo me je 1939. aretiral in zaplenil vse moje imetje.

Od januarja 1940 do maja 1945 sem se za preživetje boril v petih koncentracijskih taboriščih: Sachsenhausen, Neuengamme, Auschwitz, Buna in Buchenwald. Oče, ki je bil ravno tako poslan v Sachsenhausen, je umrl strašne zime 1940. Sam sem nosil njegovo truplo do krematorija, kjer je bil že kup mrtvih teles, ki so čakala na sežig. Vsega skupaj jih je iz naše družine v taboriščih umrlo osem.

Taboriščniki pa so bolj kakor esesovce sovražili kapote. Kapoti so bili taboriščniki, ki so sodelovali z esesovci, in so zato uživali določene prednosti. Postavljeni so bili čez razdeljevanje hrane in dajali zapornike tudi bičati. Pogosto so bili nepošteni in samovoljni. Menil sem, da imam več kot dovolj razlogov za sovraštvo do esesovcev in kapotov. Med ujetništvom pa sem spoznal, da je ljubezen močnejša od sovraštva.

Zaporniki, ki so bili Jehovove priče, so me zaradi svoje trdnosti prepričali, da njihova vera temelji na Svetem pismu – in tudi sam sem postal Priča. Ernst Wauer, Priča, ki sem ga srečal v koncentracijskem taborišču v Neuengammu, me je spodbujal, naj razvijam Kristusov um. Biblija pravi, da ,on psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temuč vse je prepuščal tistemu, ki sodi pravično‘. (1. Petrov 2:23) Tudi sam sem se enako trudil, da prepustim maščevanje v roke Bogu, ki je Sodnik vsem.

Leta, ki sem jih preživel v taborišču, so me naučila, da ljudje pogosto delajo zlo iz neznanja. Tudi esesovci niso bili vsi slabi – eden mi je celo rešil življenje. Nekoč se me je lotila huda diareja in bil sem tako šibak, da nisem zmogel poti od delovnega mesta do taborišča. Naslednje jutro bi me morali poslati v plinske komore v Auschwitzu. Toda neki esesovec, ki je prišel iz istega dela Nemčije kot jaz, se je potegnil zame. Priskrbel mi je delo v kavarni za esesovce. Tam sem se lahko nekoliko odpočil, dokler si nisem opomogel. Nekega dne mi je zaupal: ,Max, počutim se, kot bi bil na drvečem vlaku, ki ga nihče ne upravlja. Če bi skočil z njega, bi bilo po meni. Če ostanem na njem, se bom raztreščil!‘

Ti ljudje so ravno tako potrebovali ljubezen kakor jaz. Pravzaprav so mi ravno ljubezen, sočutje in vera v Boga pomagali, da sem vzdržal v teh grozljivih okoliščinah z vsakodnevno grožnjo, da ti vzamejo življenje. Ne morem reči, da sem preživel brez ran, toda moje čustvene brazgotine so bile minimalne.«

Toplina in prijaznost, ki po 50 letih še vedno vejeta iz Maxa, sta živa potrditev njegovih besed. Maxov primer pa ni osamljen. Imel je utemeljen razlog, da premaga sovraštvo – hotel je posnemati Kristusa. Drugi, katerih življenje je vodilo Sveto pismo, so ravnali podobno. Simone, Jehovova priča iz Francije, pojasnjuje, kako je spoznala, kaj zares pomeni nesebična ljubezen.

»Moja mati, Emma, ki je postala Priča tik pred drugo svetovno vojno, me je učila, da ljudje pogosto delajo slabe stvari, ker kaj boljšega ne znajo. Pojasnila mi je, da nismo pravi kristjani, če jim sovraštvo vračamo, saj je Jezus rekel, da moramo svoje sovražnike ljubiti in moliti za te, ki nas preganjajo. (Matevž 5:44)

Spominjam se izjemnih razmer, ki so to prepričanje postavile na preizkušnjo. Med nacistično okupacijo Francije je mati mnogo pretrpela zaradi ene od sosed v naši zgradbi. Naznanila je mater gestapu in posledica tega je bila, da je mati preživela dve leti v nemških koncentracijskih taboriščih in tam skoraj umrla. Po vojni je francoska policija hotela, naj mati podpiše papir, ki je to žensko obtoževal kot nemško sodelavko. Vendar je mati to odklonila, rekoč, da je ,Sodnik Bog in da je on Plačevalec za dobro in za zlo‘. Nekaj let kasneje je ta ista soseda zbolela za smrtonosnim rakom. Mati se ni veselila njene nesreče, ampak je porabila mnogo ur, da ji je njen zadnji mesec življenja olajšala, kolikor se je le dalo. Nikoli ne bom pozabila tega zmagoslavja ljubezni nad sovraštvom.«

Ta zgleda ilustrirata moč načelne ljubezni kljub krivičnosti. Vendar govori Biblija tudi o ,času ljubezni in času sovraštva‘. (Propovednik 3:1, 8) Kaj to pomeni?

Čas sovraštva

Bog ne obsoja vsakega sovraštva. Biblija o Jezusu Kristusu pravi: »Ljubil si pravico in sovražil krivico.« (Hebrejcem 1:9) Toda sovražiti to, kar je napak, ni isto kot sovražiti osebo, ki napak ravna.

Jezus je dal zgled v ravnotežju med ljubeznijo in sovraštvom. Sovražil je hinavščino, vendar je skušal hinavcem pomagati, da bi spremenili svoje razmišljanje. (Matevž 23:27, 28; Lukež 7:36-50) Obsojal je nasilje, toda molil za tiste, ki so ga usmrtili. (Matevž 26:52; Lukež 23:34) In čeprav ga je svet sovražil brez razloga, se je odpovedal lastnemu življenju, da bi življenje dal svetu. (Janez 6:33, 51; 15:18, 25) Zapustil je popoln zgled načelne ljubezni in boguvšečnega sovraštva.

Krivica lahko zbudi v nas, tako kakor jo je tudi v Jezusu, pravičniško jezo. (Lukež 19:45, 46) Toda kristjani niso pooblaščeni, da jemljejo maščevanje v svoje roke. »Nikomur ne vračajte hudega za hudo,« je Pavel svetoval kristjanom v Rimu. »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami [. . .] Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.« (Rimljanom 12:17-21) Kadar se osebno odrečemo pestovanju sovraštva ali maščevanju krivice, ljubezen slavi zmago.

Svet brez sovraštva

Da nikjer na svetu ne bi bilo več sovraštva, je treba spremeniti stališče, ki ga imajo milijoni. Kako to doseči? Profesor Ervin Staub je dal naslednje priporočilo: »Te, katerim škodujemo, cenimo manj, te pa, ki jim pomagamo, cenimo bolj. Ko začnemo ljudi, ki jim pomagamo, ceniti bolj in okušati zadovoljstvo ob tem, ko pomagamo drugim, se začnemo tudi sami čutiti bolj skrbne in koristne. Eden od naših ciljev bi moral biti ustvariti takšne skupnosti, ki bi omogočale kar največjo angažiranost v skrbi za druge.« (The Roots of Evil [Korenine zla])

Povedano drugače, da bi opravili s sovraštvom, je treba ustvariti skupnost, v kateri bi se ljudje učili ljubiti, tako da bi si medsebojno pomagali, skupnost, kjer bi ljudje pozabili na vso mržnjo, ki jo zbujajo predsodki, nacionalizem, rasizem in tribalizem. Ali takšna družba obstaja? Poglejmo, kaj je v času kulturne revolucije na Kitajskem doživel človek, ki je sovraštvo občutil na lastni koži.

»Ko se je kulturna revolucija začela, so nas učili, da v ,razrednem boju‘ ni mesta za popustljivost. Najmočneje se je dalo čutiti ravno sovraštvo. Pridružil sem se Rdeči gardi in začel povsod iskati ,razrednega sovražnika‘ – celo v lastni družini. Čeprav sem bil tedaj še mladostnik, sem sodeloval v hišnih preiskavah, kjer smo iskali dokaz ,reakcionarnih nazorov‘. Vodil sem tudi javni shod, ki je udrihal po ,kontrarevoluciji‘. Seveda so te obtožbe včasih bolj izvirale iz osebnega sovraštva kot pa iz političnega premisleka.

Videl sem mnoge ljudi – mlajše in starejše, moške in ženske – ki so postali žrtve vse bolj krutih telesnih kaznovanj. Enega od mojih učiteljev – dobrega človeka – so vodili okoli kakor kriminalca. Dva meseca kasneje so našli mrtvega v reki Suzhou še enega zelo spoštovanega učitelja iz moje šole, mojega učitelja angleščine pa so prisilili, da se je obesil. Vse to me je pretreslo in zmedlo. To so bili ljudje dobrega srca. Ni bilo prav, da so tako ravnali z njimi! Zato sem prekinil vse vezi z Rdečo gardo.

Vem, da to razdobje sovraštva, ki je za krajši čas zajelo Kitajsko, ni osamljen primer. Naše stoletje je videlo še toliko drugih izbruhov sovraštva. Toda prepričan sem, da se sovraštvo da premagati z ljubeznijo. To sem videl na lastne oči. Ko sem se pričel družiti z Jehovovimi pričami, me je prevzela pristna ljubezen, ki so jo kazali ljudje različnih ras in porekla. Veselim se časa, ko se bodo vsi, kakor obljublja Biblija, naučili med seboj ljubiti.«

Da, mednarodna skupnost Jehovovih prič je živi dokaz, da se sovraštvo da odpraviti. Priče se, neglede na to, kakšnega porekla so, trudijo predsodke nadomestiti z medsebojnim spoštovanjem in odstraniti sleherno sled tribalizma, rasizma ali nacionalizma. Temelj njihovega uspeha je med drugim v njihovi odločenosti, da posnemajo Jezusa Kristusa in da tako kot on kažejo ljubezen, ki jo vodi načelo. Naslednji temelj je to, da na Božje kraljestvo gledajo kot na sredstvo, ki bo končalo vsakršno krivičnost, ki jo morda trpijo.

Božje kraljestvo je definitivna rešitev za dosego sveta brez sovraštva, sveta, v katerem celo ne bo več zla, ki bi ga sovražili. Ta nebeška vladavina, o kateri Biblija govori kot o ,novih nebesih‘, bo zagotovila svet, kjer ne bo več krivice. Vladala bo nad ,novo zemljo‘ oziroma novo skupnostjo ljudi, ki bodo poučeni tako, da se bodo med seboj ljubili. (2. Petrov 3:13; Izaija 54:13) To poučevanje pa se opravlja že sedaj, o čemer pričajo izkušnje Maxa, Simone in mnogih drugih. To je le predokus vsesvetovnega programa za odpravo sovraštva in razlogov zanj.

Jehova po svojem preroku Izaiju opisuje razmere, kakršne bodo vladale tedaj: »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:9) Bog sam bo najavil konec sovraštva. To bo zares čas ljubezni.

[Slika na strani 7]

Maxu Liebsterju so nacisti na levo ramo vtetovirali zaporniško številko

[Slika na strani 8]

Sovraštvo bo kmalu stvar preteklosti