Pouk iz Jezusovih čudežev

»IN TRETJI dan je bila ženitnina v Kani Galilejski [. . .] Povabili pa so tudi Jezusa in učence njegove na ženitnino. In ko zmanjka vina, reče mati Jezusova njemu: Vina nimajo.« Ta pripetljaj je ustvaril razmere za Jezusov prvi čudež. (Janez 2:1-3)

Ali ni bil takšen problem preveč nepomemben in vsakdanji, da bi bil Jezus nanj pozoren? Neki biblijski učenjak razlaga: »Gostoljubnost je bila na Vzhodu precej pomembna dolžnost [. . .] K pravi gostoljubnosti, še posebno na porokah, je spadalo obilje hrane in pijače. Če bi na poroki kaj od tega zmanjkalo, se družina in mladi par ne bi mogla nikoli oprati sramote.«

Jezus je zato ukrepal. Opazil je »šest kamenenih vrčev, postavljenih po šegi očiščevanja judovskega«. Med Judi je bilo v navadi obredno umivanje pred obrokom, zato je bila za vse prisotne potrebna velika količina vode. Jezus je strežnikom naročil: »Napolnite vrče z vodo.« Ni bil »starejšina [poroke]«, toda govoril je neposredno in avtoritativno. Pripoved pravi: »Ko pa okusi starejšina vodo, ki je postala vino [. . .].« (Janez 2:6-9; Marko 7:3)

Morda se zdi čudno, da je bilo nekaj tako vsakdanjega, kot je poroka, prizorišče za Jezusov prvi čudež. Jezus je bil samski in kasneje je ob neki priložnosti s svojimi učenci govoril o prednostih samskega stanu (Matevž 19:12). Vendar pa njegova navzočnost na poroki kaže, da še zdaleč ni bil proti poroki. Bil je uravnovešen, podpiral je zakonsko ureditev; nanjo je gledal kot na nekaj častnega v Božjih očeh. (Primerjajte Hebrejcem 13:4.)

Jezus ni bil strog asket, kakor so ga kasneje prikazali cerkveni umetniki. Jasno je bilo, da je bil rad med ljudmi in ni bil proti družabnosti. (Primerjajte Lukež 5:29.) Njegovo ravnanje je tako postalo precedens njegovim sledilcem. Sam jim je pokazal, da naj ne bodo po nepotrebnem resnobni ali čemerni — kot da bi pravičnost pomenila otožnost. Ravno nasprotno, saj je bilo kristjanom kasneje zapovedano: »Veselite se vedno v Gospodu!« (Filipljanom 4:4) Kristjani danes pazijo, da ohranjajo razvedrilo na pravem mestu. Veselje najdejo v Božji službi, ker pa posnemajo Jezusov zgled, se občasno skupaj porazveselijo na družabnih srečanjih.

Bodite pozorni tudi na rahločutnost Jezusovih občutkov. Čudeža mu ni bilo treba narediti. V zvezi s tem ni bilo nobene prerokbe, ki bi se morala izpolniti. Pri prej omenjeni poroki je Jezusa na to, da je ukrepal, navedla materina skrb in neprijeten položaj para, ki se je nameraval poročiti. Ni mu bilo vseeno, kako se počutita, želel jima je prihraniti sramoto. Ali to ne utrjuje vašega zaupanja, da se Kristus resnično zanima za vas, celo za vaše vsakdanje probleme? (Primerjajte Hebrejcem 4:14-16.)

Vsak vrč je lahko ,držal po dve ali tri mere‘ vode, zato je ob Jezusovem čudežu nastalo zelo veliko vina, morda 390 litrov (105 galon) (Janez 2:6)! Čemu je bila potrebna tako velika količina? Jezus ni podpiral pijanstva, nekaj, kar Bog obsoja (Efežanom 5:18). S tem je prej pokazal božansko radodarnost. Presežek vina pa se je lahko uporabil ob drugih priložnostih, saj je bilo vino običajna pijača. (Primerjajte Matevž 14:14-20; 15:32-37.)

Zgodnji kristjani so posnemali Jezusov zgled radodarnosti (primerjajte Dejanja apostolov 4:34, 35). Jehovovo ljudstvo je danes podobno spodbujeno, naj ,daje‘ (Lukež 6:38). Vendar pa je Jezusov prvi čudež tudi preroškega pomena. Opozarja na prihodnost, ko bo Bog radodarno priskrbel »gostovanje z mastnimi jedili, gostovanje s čistim vinom« in bo povsem odstranil lakoto. (Izaija 25:6)

Kaj pa številni Jezusovi čudeži, s katerimi je ozdravljal telesne bolezni? Kaj se lahko naučimo iz njih?

Delati dobro v soboto

»Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi.« Jezus je to rekel človeku, ki je bil bolan že 38 let. Evangelijska pripoved nadaljuje: »In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi.« Presenetljivo je, da vsem takšne spremenjene razmere niso bile všeč. Pripoved pravi: »Judje [so] preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto.« (Janez 5:1-9, 16)

Sobota naj bi bila za vse dan počitka in veselja (2. Mojzesova 20:8-11). Do Jezusovih dni pa je postala zapleten sistem morečih človeških pravil. Učenjak Alfred Edersheim je pisal, da so v razvlečenem delu talmuda, kjer so zapisani sobotni zakoni, »o stvareh resno razpravljali, kot bi bile bistvenega verskega pomena — resno so se ubadali s stvarmi, ki bi jih človek z zdravo pametjo komaj lahko jemal resno«. (The Life and Times of Jesus the Messiah) Rabini so nepomembnim, samovoljnim pravilom pripisovali življenjsko pomembnost. Pravzaprav so pravila uravnavala vsako področje Judovega življenja in pri tem pogosto hladnokrvno prezrla človeške občutke. Neko sobotno pravilo je odrejalo: »Če se na človeka zruši zgradba, pa se ne ve točno, ali je tam ali ni, je živ ali mrtev, je Izraelec ali ni, se sme z njega odstraniti ruševine. Če ga najdejo živega, lahko odstranijo še več ruševin, ki so na njem; če pa je mrtev, ga pustijo.« (Tractate Yoma 8:7, The Mishnah, prevedel Herbert Danby)

Kako je Jezus gledal na takšno uzakonjeno dlakocepstvo? Ko so ga grajali, ker je zdravil v soboto, je rekel: »Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.« (Janez 5:17) Jezus ni opravljal plačanega dela, da bi se obogatil. Ne, raje je delal Božjo voljo. Leviti so lahko opravljali sveto službo v soboto, zato je bil tudi on kot Mesija upravičen delati naloge, ki mu jih je dodelil Bog, ne da bi s tem kršil Božjo postavo (Matevž 12:5).

Ob Jezusovem sobotnem zdravljenju se je tudi razkrilo, da so judovski pismarji in farizeji ,prepravični‘ — togi in neuravnovešeni v svojem mišljenju (Propovednik 7:16). Seveda Bog ni hotel, da bi dobra dela omejili samo na določene dni v tednu. Tudi ni bil njegov namen, da bi bila sobota brezkoristno urjenje v izpolnjevanju pravil. Jezus je v Markovem evangeliju 2:27 rekel: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote.« Rad je imel ljudi, ne samovoljna pravila.

Zato je prav, da tudi danes kristjani niso preveč togi in usmerjeni v mišljenje po pravilih. Tisti, ki imajo v občini nadzor, se varujejo, da ne bi drugih omejevali s pretiranimi človeškimi pravili in določali način delovanja. Jezusov zgled nas tudi spodbuja, naj iščemo priložnosti, da bi delali dobro. Kristjan na primer nikoli ne bo menil, da bo delil biblijske resnice samo, ko formalno oznanjuje po hišah ali ko je na odru. Pavel pravi, da bi morali biti kristjani »pripravljeni [. . .] vsekdar na odgovor vsakemu, ki vas vpraša za vzroke upanja, ki je v vas«. (1. Petrov 3:15) Delati dobro ni časovno omejeno.

Pouk o sočutju

Še en izjemen čudež je opisan v Lukeževem evangeliju 7:11-17. Pripoved pravi, da »gre [Jezus] v mesto, ki se imenuje Nain, in ž njim gredo učenci njegovi in velika množica«. Na jugovzhodu sodobne vasi Nain lahko še vse do danes vidimo predele s pokopališči. »Ko se pa [Jezus] približa mestnim vratom«, naleti na hrupen prizor. »Glej, neso ven mrliča, edinega sina matere njegove, in ona je bila vdova; in mnogo ljudstva iz mesta gre ž njo.« H. B. Tristram je opozoril, da se »pogrebne navade niso spremenile« od starodavnih dni, in dodal: »Videl sem žensko, ki je šla pred nosili. Vodile so jo poklicne žalovalke. Dvigovale so roke v zrak, si pulile lase, izražale žalost z divjimi kretnjami in kričale ime pokojnega.« (Eastern Customs in Bible Lands)

Sredi te hrupne zmede je hodila žalujoča vdova, katere videz je kazal veliko bolečino. Izgubila je že moža in zato je v svojem sinu videla, kot pravi avtor Herbert Lockyer, »podporo na svoja stara leta in lajšanje osamljenosti — oporo in pomoč doma. Ko ji je umrl tudi ta edini sin, je izgubila zadnjo oporo.« (All the Miracles of the Bible) Kaj je storil Jezus? Lukež to takole zgovorno pove: »Ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili in ji reče: Ne jokaj!« Izraz »se zasmili« izvira iz grške besede, ki dobesedno pomeni »črevesje«. Pomeni »biti ganjen prav v notranjost«. (Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words) Da, Jezus je bil ganjen prav v bistvo svojega bitja.

Možno je, da je bila Jezusova mati do takrat že vdova. Jezus je zato verjetno dobro vedel, kakšno bolečino je občutil, ko mu je umrl očim Jožef (primerjajte Janez 19:25-27). Vdovi Jezusa ni bilo treba rotiti. Sam od sebe je »pristopil [. . .] in se dotaknil nosil« (EI), kljub temu da je po mojzesovski postavi vsakdo, ki se je dotaknil trupla, postal nečist (4. Mojzesova 19:11). Jezus je s svojimi čudežnimi močmi lahko odpravil vzrok nečistosti! »In veli: Mladenič, pravim ti, vstani! In mrlič sede in začne govoriti. In dá ga materi njegovi.«

Kakšen ganljiv pouk o sočutju! Kristjani naj ne bi posnemali neljubečega, hladnega stališča, ki je očiten v teh »zadnjih dneh« (2. Timoteju 3:1-5). Namesto tega Prvi Petrov list 3:8 spodbuja: »Slednjič pa, vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni [nežnočutni, NW].« Če znancu kdo umre ali resno zboli, mrtvega ne moremo obuditi, bolnega pa ne ozdraviti. Vendar lahko prizadetim praktično pomagamo in jih tolažimo, morda samo s tem, da smo ob njih in skupaj z njimi jokamo. (Rimljanom 12:15)

To pretresljivo obujenje, ki ga je storil Jezus, pokaže tudi na prihodnost — na dobo, »ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven« (Janez 5:28, 29). Po vsem svetu bodo žalujoči lahko osebno izkusili Jezusovo sočutje, ko se bodo umrle matere, očetje, otroci in prijatelji vrnili iz grobov!

Pouk iz čudežev

Jasno je torej, da so bili Jezusovi čudeži več kot vznemirljivo razkazovanje moči. Slavili so Boga in so vzor kristjanom, ki so spodbodeni, naj ,slavijo Boga‘ (Rimljanom 15:6). Spodbujali so k delanju dobrega, radodarnosti, sočutju. Kar pa je še pomembnejše, bili so vnaprejšnji prikaz mogočnih del v Kristusovem milenijskem vladanju.

Jezus je, ko je bil na zemlji, svoja mogočna dela opravljal na razmeroma majhnem zemljepisnem območju (Matevž 15:24). Kot oslavljeni Kralj bo imel sodno oblast nad vso zemljo (Psalm 72:8)! Tisti, ki jih je čudežno ozdravil ali obudil v prvem stoletju, so nazadnje umrli. Pod njegovim nebeškim kraljevanjem bosta greh in smrt povsem odstranjena, kar bo omogočilo doseči večno življenje (Rimljanom 6:23; Razodetje 21:3, 4). Da, Jezusovi čudeži naznanjajo prihod slavne prihodnosti. Jehovove priče so milijonom pomagali pridobiti resnično upanje, da bodo lahko del te prihodnosti. Dokler ta čas ne nastopi, imamo iz čudežev Jezusa Kristusa čudovit predokus tega, kar skoraj pride!

[Slika na strani 7]

Jezus spremeni vodo v vino