Bodite nežnočutni
»Oblecite se v milosrčnost sočutja, dobrotljivost« (KOLOŠANOM 3:12, NW).
1. Čemu danes tolikšna potreba po sočutju?
ŠE NIKOLI v zgodovini ni toliko ljudi potrebovalo sočutne podpore. Zaradi bolezni, lakote, nezaposlenosti, kriminala, vojn, brezvladja in naravnih nesreč milijoni potrebujejo pomoč. Obstaja pa še en, celo bolj resen problem — obupno duhovno stanje človeštva. Satan, ki ve, da ima malo časa, »zapeljuje vesoljni svet« (Razodetje 12:9, 12). Zato so zlasti ti, ki so zunaj prave krščanske občine, v nevarnosti, da izgubijo življenje. Biblija tudi izključuje vsakršno upanje na vstajenje za tiste, ki bodo ob življenje med Božjim bližajočim se dnem sodbe (Matevž 25:31-33, 41, 46; 2. Tesaloničanom 1:6-9).
2. Zakaj Jehova še ne uniči hudobnih?
2 Bog Jehova pa še vedno, vse do te pozne ure, kaže potrpežljivost in sočutje do nehvaležnih in hudobnih ljudi (Matevž 5:45; Lukež 6:35, 36). To dela iz istega razloga, iz katerega je odlašal s kaznijo nad nezvestim izraelskim narodom. »Kakor res živim, govori Gospod Jehova, nikakor mi ni po volji smrt brezbožnikova, temuč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi. Obrnite se, obrnite se od hudobnih potov svojih! ker čemu bi hoteli mreti, o družina Izraelova?« (Ezekiel 33:11).
3. Kakšen zgled Jehovovega sočutja do teh, ki niso njegovo ljudstvo, imamo in kaj se iz tega naučimo?
3 Jehova je bil sočuten tudi do hudobnih Ninivljanov. Poslal jim je svojega preroka Jona, naj jih opozori pred grozečim uničenjem. Na Jonovo oznanjevanje so se odzvali pozitivno in se pokesali. To je sočutnega Boga, Jehova, navedlo, da tedaj mesta ni uničil (Jona 3:10; 4:11). Če je bilo Bogu žal Ninivljanov, ki bi imeli možnost vstajenja, koliko več sočutja mora imeti do ljudi, ki danes stojijo pred večnim uničenjem (Lukež 11:32)!
Delo sočutja, kakršnega še ni bilo
4. Kako Jehova danes izraža sočutje do ljudi?
4 Jehova je, v skladu s svojo sočutno osebnostjo, svojim Pričam dal nalogo, naj ljudi obiskujejo z »dobro vestjo o kraljestvu« (Matevž 24:14). In ko se ljudje s cenjenjem odzovejo na to reševalno delo, jim Jehova odpira srce, da bi dojeli kraljestveno sporočilo (Matevž 11:25; Dejanja apostolov 16:14). Pravi kristjani posnemajo svojega Boga in kažejo nežnočutnost, ko ponovno obiskujejo zainteresirane osebe in jim pomagajo, če je to mogoče, z biblijskim poukom. Tako je leta 1993 več kot štiri milijone in pol Jehovovih prič v 231 državah prebilo več kot milijardo ur v oznanjevanju po hišah in preučevanju Biblije z ljudmi. Ti novozainteresirani pa imajo nadalje možnost, da svoje življenje predajo Jehovu in se pridružijo vrstam njegovih krščenih Prič. Tako tudi oni nase jemljejo odgovornost v opravljanju tega dela sočutja, kakršnega še ni bilo, v korist bodočih učencev, ki so še vedno ujeti v Satanovem umirajočem svetu. (Matevž 28:19, 20; Janez 14:12)
5. Kaj se bo zgodilo z religijo, ki napačno predstavlja Boga, ko bo božansko sočutje doseglo svoje meje?
5 Kmalu bo Jehova nastopil kot »pravi vojščak« (2. Mojzesova 15:3). Iz sočutja do svojega imena in svojega ljudstva bo počistil s hudobnostjo in ustanovil pravičen novi svet (2. Petrov 3:13). Prvi, ki bodo okusili Božji dan jeze, bodo cerkve krščanstva. Kakor Jehova ni obvaroval lastnega templja v Jeruzalemu pred roko babilonskega kralja, tako ne bo prizanesel verskim organizacijam, ki ga predstavljajo v napačni luči. Bog bo dal v srce članom Združenih narodov, naj opustošijo krščanstvo in vse druge oblike krive religije (Razodetje 17:16, 17). »Tako [. . .] jaz,« objavlja Jehova, »moje oko ne prizanese in ne usmilim se, ampak spravim jim njih ravnanje na glavo« (Ezekiel 9:5, 10).
6. Kako vse so Jehovove priče spodbujeni, da kažejo sočutje?
6 Jehovove priče z gorečim oznanjevanjem Božjega sporočila o rešitvi dalje kažejo sočutje do svojih bližnjih, dokler je še čas. In seveda, če je mogoče, pomagajo tudi ljudem, ki so v gmotni stiski. Toda v tem pogledu je njihova prva odgovornost skrbeti za potrebe ožjih družinskih članov in teh, ki so z njimi povezani v veri (Galatom 6:10; 1. Timoteju 5:4, 8). Jehovove priče so za sovernike, ki so jih zadele različne nesreče, organizirali mnoge akcije pomoči, kar je zgovoren zgled sočutja. Vendar pa kristjanom ni treba čakati na stiske, da bi lahko pokazali nežnočutnost. To lastnost hitro pokažejo tako v dobrih kakor v slabih trenutkih vsakodnevnega življenja.
Del nove osebnosti
7. a) Kako je v Listu Kološanom 3:8-13 sočutje povezano z novim človekom? b) Kaj bo kristjanom lažje storiti, če bodo milosrčni?
7 Res je, da nas v nežnočutnosti ovirata naša grešna narava in slab vpliv Satanovega sveta. Zato Biblija tudi priganja, da je treba odvreči »jezo, srd, hudobnost, preklinjanje, nečedno besedovanje«. Svetuje pa, naj ,oblečemo novega [človeka]‘ — človeka, ki se prilega Božji podobi. Najprej nam naroča, naj se oblečemo »v milosrčnost sočutja, dobrotljivost, ponižnost uma, krotkost in potrpežljivost« (NW). Biblija nato pokaže, kako te lastnosti praktično izraziti. »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (EI). Veliko laže je biti odpustljiv, če se do bratov trudimo biti ,milosrčno sočutni‘. (Kološanom 3:8-13)
8. Zakaj je važno imeti odpustljivega duha?
8 Po drugi strani pa, če ne kažemo sočutne odpustljivosti, spravimo v nevarnost svoj odnos z Jehovom. To je prepričljivo pokazal Jezus v svoji prispodobi o služabniku, ki ni maral odpustiti, in ga je zato gospodar postavil v ječo, »dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžan«. Služabnik si je zaslužil takšno ravnanje, saj je povsem odpovedal v sočutju do soslužabnika, ko ga je ta rotil za milost. Jezus je ponazoritev sklenil z besedami: »Tako bo storil tudi Oče moj nebeški vam, ako ne odpustite iz srca svojega vsakteri svojemu bratu.« (Matevž 18:34, 35)
9. Kako se nežnočutnost veže na najpomembnejši vidik novega človeka?
9 Biti nežnočuten je pomemben vidik ljubezni. Ljubezen pa je razpoznavno znamenje pravega krščanstva (Janez 13:35). Biblija zatorej opis novega človeka sklene z besedami: »Vrhu vsega tega pa oblecite ljubezen, ki je popolnosti vez« (Kološanom 3:14).
Zavist — ovira sočutju
10. a) Kaj lahko povzroči, da v srcu požene korenina ljubosumja? b) Kakšni so lahko slabi izidi ljubosumja?
10 Ker smo grešne narave, lahko čustvo zavisti kaj hitro požene korenino v srcu. Brat ali sestra sta morda, v nasprotju z nami, blagoslovljena s kakšnimi prirojenimi sposobnostmi ali pa sta gmotno dobro stoječa. Ali pa je morda kdo prejel posebne duhovne blagoslove in prednosti. Če do takšnih postanemo zavistni, ali bomo potem še lahko do njih nežnočutni? Verjetno ne. Pač pa se bo čustvo ljubosumja slednjič pričelo kazati v kritičnem govorjenju ali neprijaznih dejanjih, saj je Jezus o ljudeh rekel: »Usta njegova govore iz preobilosti srca« (Lukež 6:45). Takšnemu kritiziranju se lahko pridružijo tudi drugi. Tako se lahko prekine mir v družini ali občini Božjega ljudstva.
11. Kako je Jožefovih deset bratov iz srca izrinilo sočutje in kakšne so bile posledice?
11 Pomislite samo, kaj se je zgodilo neki veliki družini. Jakobovih deset starejših sinov je postalo ljubosumnih na mlajšega brata Jožefa, ker je bil ljubljenec njihovega očeta. Posledica tega je bila, da »ga niso mogli prijazno ogovoriti«. Kasneje je Jehova Jožefa blagoslovil s sanjami, ki so dokazovale, da ima Božjo naklonjenost. To je brate navedlo, da »so ga še bolj sovražili«. Ljubosumnost jim je, ker je niso izruvali iz srca, izpodrinila sočutje in jih navedla k težkemu grehu. (1. Mojzesova 37:4, 5, 11)
12., 13. Kaj bi morali storiti, ko se v srcu prebudi ljubosumje?
12 Jožefa so brezsrčno prodali v suženjstvo. Da bi svoje hudodelstvo prikrili, so očeta speljali na misel, da je Jožefa raztrgala divja žival. Leta kasneje pa je njihov greh prišel na dan, ko jih je lakota prisilila, da so šli v Egipt kupit hrano. Oskrbnik s hrano je bil Jožef, ki pa ga oni niso prepoznali. Obtožil jih je vohunstva in jim dejal, naj ne iščejo njegove pomoči, vse dokler ne pripeljejo svojega najmlajšega brata, Benjamina. Medtem pa je ljubljenec njihovega očeta postal Benjamin, zato so vedeli, da ga Jakob ne bo pustil oditi.
13 Ko so tako stali pred Jožefom, jih je vest navedla k priznanju: »Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska« (1. Mojzesova 42:21). S sočutnim pa vendar odločnim ravnanjem je Jožef svojim bratom pomagal dokazati pristnost njihovega kesanja. Nato se jim je razodel ter jim velikodušno odpustil. Družinska enotnost je bila obnovljena. (1. Mojzesova 45:4-8) Kot kristjani bi se morali iz tega kaj naučiti. Ker poznamo slabe posledice zavisti, bi morali k Jehovu moliti za pomoč, da bi čustvo ljubosumja zamenjali z ,milosrčnostjo sočutja‘.
Druge ovire sočutju
14. Zakaj se ne bi smeli po nepotrebnem izpostavljati nasilju?
14 Pri tem, da bi bili sočutni, nas lahko ovira tudi nepotrebno izpostavljanje nasilju. Šport in zabava, ki povzdigujeta nasilje, spodbujata h krvoločnosti. V biblijskih časih so pogani redno gledali gladiatorska tekmovanja in druge oblike mučenja ljudi v arenah rimskega imperija. Takšna zabava je, kot pravi neki zgodovinar, »uničila čustvo sočutenja s trpečim, kar človeka razlikuje od živali«. Pretežni del zabave v današnjem sodobnem svetu ima enak učinek. Kristjani, ki si prizadevajo biti nežnočutni, bi morali biti zelo pazljivi pri izbiri čtiva, filmov in TV programov. Modro je, da imajo pred očmi besede iz Psalma 11:5: »Siloljubnega sovraži duša njegova [Jehovova].«
15. a) Kako lahko človeka izda resno pomanjkanje sočutja? b) Kako pravi kristjani odgovarjajo na potrebe sovernikov in bližnjih?
15 Verjetno tudi vase zagledani osebi primanjkuje sočutja. To pa je nevarno, saj apostol Janez pojasnjuje: »Kdor [. . .] ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem?« (1. Janezov 3:17). Podobno pomanjkanje sočutja sta v Jezusovi prispodobi o usmiljenem Samarijanu pokazala samopravični duhovnik in levit. Ko sta videla, v kakšnem stanju je njun napol mrtev judovski brat, sta se podala na drugo stran ceste in nadaljevala svojo pot (Lukež 10:31, 32). Nasprotno pa se sočutni kristjani hitro odzovejo na gmotne in duhovne potrebe svojih bratov. In kakor Samarijan iz Jezusove prispodobe so pozorni tudi do potreb tujcev. Tako z veseljem dajejo svoj čas, energijo in sredstva, da bi pospešili delo pridobivanja v učence. Tako prispevajo k rešitvi milijonov. (1. Timoteju 4:16)
Sočutje do bolnih
16. Kako smo omejeni v zmožnosti pomagati pri bolezni?
16 Bolezen je delež nepopolnega, umirajočega človeštva. Kristjani pri tem niso izjema in po večini niso medicinski izvedenci, niti ne morejo delati čudežev, kot so jih delali nekateri zgodnji kristjani, ki so takšno moč prejeli od Kristusa in njegovih apostolov. S smrtjo Kristusovih apostolov in njihovih neposrednih družabnikov so takšne čudežne moči prešle. Zato so naše zmožnosti, da pomagamo tistim, ki jih tarejo telesne bolezni, kakor tudi motnje v delovanju možganov in prividi, omejene. (Dejanja apostolov 8:13, 18; 1. Korinčanom 13:8)
17. Kakšen pouk dobimo iz ravnanja, kakršnega je bil deležen bolni in žalujoči Job?
17 Bolezen pogosto spremlja potrtost. Bogaboječi Job je bil na primer zelo potrt zaradi težke bolezni in nesreč, ki jih je nadenj zgrnil Satan (Job 1:18, 19; 2:7; 3:3, 11-13). Potreboval je prijatelje, ki bi bili z njim nežnočutni in bi ,govorili tolažilno‘ (1. Tesaloničanom 5:14). Namesto tega pa so ga obiskali trije tako imenovani tolažniki in se prenaglili z napačnimi sklepi. Jobovo depresivno stanje so še poslabšali z domnevo, da gre te nadloge pripisati kakšnim njegovim lastnim napakam. Kristjani se bodo z nežnočutnostjo ognili temu, da bi se ujeli v isto past, kadar je sovernik bolan ali depresiven. Včasih je vse, kar takšen potrebuje, nekaj prijaznih obiskov starešin ali drugih zrelih kristjanov, ki bodo sočutno prisluhnili, bili razumevajoči in dali ljubeč svetopisemski nasvet (Rimljanom 12:15; Jakob 1:19).
Sočutje do slabotnih
18., 19. a) Kakšni bi morali biti starešine s slabotnimi in tistimi, ki kaj zagrešijo? b) Zakaj je važno, da so starešine s prestopniki nežnočutni, tudi če je potrebno sklicati sodni odbor?
18 Še posebej nežnočutni morajo biti starešine (Dejanja apostolov 20:29, 35). »Dolžni [. . .] smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih,« naroča Biblija (Rimljanom 15:1). Ker smo nepopolni, vsi delamo napake (Jakob 3:2). Z nekom, ki je »prenagljen od kake pregrehe«, je treba ravnati nežno (Galatom 6:1). Starešine nikoli ne želijo biti podobni samopravičnim farizejem, ki so bili nerazumni v uporabi Božje postave.
19 Nasprotno, starešine sledijo nežnočutnemu zgledu Boga Jehova in Jezusa Kristusa. Njihovo glavno delo je hraniti, spodbujati in poživiti Božje ovce (Izaija 32:1, 2). Stvari ne skušajo nadzirati z množico pravil, raje se ozirajo po dobrih načelih iz Božje Besede. Funkcija starešin bi torej morala biti v tem, da brate izgrajujejo ter jim v srce vnašajo radost in cenjenje do Jehovove dobrote. Če sovernik napravi kakšno manjšo napako, starešina ponavadi na to ne bo opozoril v navzočnosti drugih. Če bi že bilo potrebno o tem govoriti, bo starešina nežno čustvo sočutja navedlo, da bo s takšnim stopil vstran in se o problemu pogovoril tako, da ga drugi ne bodo slišali (primerjajte Matevž 18:15). Neglede na to, kako težaven je lahko posameznik, bi moral biti starešina do njega potrpežljiv, in mu biti pripravljen pomagati. Nikoli ne bo iskal opravičila, da bi takšnega izločil iz občine. Celo kadar je treba sklicati sodni odbor, bodo starešine v ravnanju z osebo, ki se je resno pregrešila, kazali nežnočutnost. Njihova blagost mu bo morda pripomogla h kesanju. (2. Timoteju 2:24-26)
20. Kdaj je čustveno izražanje sočutja neprimerno in zakaj?
20 So pa tudi trenutki, ko Jehovov služabnik ne more kazati sočutja (primerjajte 5. Mojzesova 13:6-9). Za kristjana je lahko ,ne mešati se‘ s tesnim prijateljem ali sorodnikom, ki je bil izobčen, prava preizkušnja. V takšnem primeru je pomembno ne vdati se čustvom usmiljenja. (1. Korinčanom 5:11-13) Takšna trdnost lahko prestopnika celo spodbudi h kesanju. Kristjan se mora neprimernega izkazovanja sočutja ogibati tudi v odnosu do nasprotnega spola, ker bi to lahko vodilo v spolno nemoralo.
21. Katera so še druga področja, ko je treba biti nežnočuten, in kakšne so koristi?
21 Ni dovolj prostora, da bi lahko spregovorili o mnogoterih področjih, kjer je nežnočutnost potrebna — v ravnanju z ostarelimi, žalujočimi, tistimi, ki prestajajo preganjanje s strani nevernega zakonskega partnerja. Tudi do starešin, ki trdo delajo, je treba biti nežnočuten (1. Timoteju 5:17). Spoštujte jih in jih podpirajte (Hebrejcem 13:7, 17). »Vsi bodite [. . .] milosrčni [nežnočutni, NW],« je pisal apostol Peter (1. Petrov 3:8). Če tako ravnamo vedno, kadar je to potrebno, pospešujemo enotnost in srečo v občini, k resnici pa pritegnemo tudi ljudi zunaj nje. Predvsem pa s tem slavimo našega nežnočutnega Očeta, Jehova.
Ponovitvena vprašanja
◻ Kako kaže Jehova sočutje do grešnega človeštva?
◻ Zakaj je pomembno biti nežnočuten?
◻ Kaj nas lahko ovira, da bi bili nežnočutni?
◻ Kakšni bi morali biti do bolnih in potrtih?
◻ Kdo bi moral biti še zlasti nežnočuten in zakaj?
[Okvir na strani 19]
NESOČUTNI FARIZEJI
SOBOTNI dan počitka je bil mišljen kot duhovni in telesni blagoslov za Božje ljudstvo. Vendar pa so judovski verski voditelji postavili mnogo pravil, ki so onečaščali Božji sobotni zakon, in je tako ljudem postal v breme. Če se je na primer kdo ponesrečil ali zbolel, ni mogel pričakovati pomoči v soboto, če njegovo življenje ni bilo ogroženo.
Neka farizejska šola je bila v svoji interpretaciji sobotnega zakona tako striktna, da je učila: »V soboto se ne tolaži žalujočih in tudi ne obiskuje bolnikov.« Drugi verski voditelji so v soboto dovoljevali takšne obiske, vendar pod pogojem: »Solze so prepovedane.«
Jezus je torej povsem upravičeno obsodil judovske verske voditelje, ker so zanemarjali pomembnejše zahteve postave, kot so pravičnost, ljubezen in milost. Nič čudnega, da je farizejem rekel: »Podirate veljavo besede Božje z izročilom svojim.« (Marko 7:8, 13; Matevž 23:23; Lukež 11:42)
[Slike na strani 17]
V 231 državah Jehovove priče opravljajo delo sočutja na domovih ljudi, na ulicah in celo v zaporih
[Slika na strani 18]
Izpostavljanje nasilju, kakršno je na TV, spodkopava nežnočutnost