Ali je tekmovanje ključ do uspeha

»ZMAGOVANJE ni vse, zmagovanje je edino kar šteje.« Po teh besedah, ki jih često pripisujejo ameriškemu nogometnemu trenerju Vincu Lombardiju, danes mnogi živijo. Načelo tekmovalnosti zdaj poveličujejo tudi bivše komunistične države. Pravijo, da je uvajanje konkurence na njihova tržišča vstopnica v izobilje. Na Vzhodu mnogi starši ščuvajo svoje otroke k tekmovanju z drugimi in jih pošiljajo v zasebne šole, kjer jih v kratkem temeljito poučijo, kako narediti sprejemni izpit. Od tega obsedeni starši so prepričani, da je vstop v ugledne šole, ključ do prihodnje blaginje.

Mnogi trdno verjamejo, da je tekmovanje ključ do uspeha. Po njihovem so ljudje napredovali zaradi medsebojnega tekmovanja. V anketi, ki jo je izvedla Japonska zveza gospodarskih organizacij je 65,9 odstotkov vodilnih mož večjih družb povedalo, da »je tekmovanje v napredovanju vir obstoja in razvoja japonskih družb«. Kot izgleda, japonske družbe že nekaj časa uspevajo. Ali pa je tekmovanje res ključ do uspeha?

Ali je zares koristno

Ljudje, ki tekmujejo z drugimi, odsevajo sebično ,najprej jaz‘ stališče. Srečni so, kadar gre drugim slabo, saj si mislijo, da bo zaradi tega njihov položaj videti boljši. Za svoj sebični dobiček morda uporabljajo metode, s katerimi prizadenejo druge. Do česa vodi takšna tekmovalna težnja po uspehu? Yasuo, ki se je zapletel v dirko za to, da bi v svojem podjetju postal ,nekdo‘, se spominja svoje pretekle poti in pravi: »Poln tekmovalnega duha in razmišljanja o napredovanju, sem se primerjal z drugimi in se počutil boljšega. Ko pa so ti ljudje enkrat dosegli višji položaj, sem vsak dan nergal in tarnal nad vodilnimi v podjetju. Prijateljev, v pravem pomenu besede, nisem imel.«

Tekmovalni duh lahko vodi tudi do prezgodnje smrti. Kako? Japonski časopis Mainichi Daily News povezuje karoshi ali smrt od pretiranega dela z vedenjem tipa A. Tip A označuje vedenjski vzorec ljudi, ki se s stresom spopadajo tako, da prekomerno razmišljajo o čimboljši izrabi časa, so tekmovalni in sovražni. Ameriška kardiologa Friedman in Rosenman povezujeta vedenje tipa A s koronarno srčno boleznijo. Da, tekmovalni duh je lahko usoden.

Tekmovanje na delovnem mestu pa lahko povzroči še druge fizične in duševne motnje. Takšen zgled je Keinosuke, ki je bil najboljši prodajalec enega največjih japonskih trgovcev z avtomobili. Dosegel je rekord, ko je prodal kar 1.250 avtomobilov. Njegovo sliko so uokvirili in jo v sedežu podjetja obesili v sobo sveta direktorjev. Čeprav mu je bilo odvratno izrabiti kolege za napredovanje, pa ga je podjetje porinilo v tekmovanje. Posledica: v enem letu je dobil čir na želodcu in dvanajsterniku. V istem letu je bilo iz njegovega podjetja sprejetih v bolnišnico še petnajst vodilnih delavcev, eden pa je celo naredil samomor.

Privatno življenje ljudi pa odseva stališče, »ne smem imeti manj kakor Janez«. Navaja jih na to, da stalno tekmujejo med seboj in javno razkazujejo svoje imetje (1. Janezov 2:16). To pa koristi le trgovini, saj gre denar v roke svetovnih trgovcev. (Primerjajte Razodetje 18:11.)

Čeprav morda zaradi rivalstva in tekmovalnega duha postaneš spreten pri delu, pa ni čudno, da je kralj Salomon opazil: »Tudi sem videl, da je ves trud in vsa spretnost pri delu le zavist enega proti drugemu; tudi to je nečimrnost in obtežitev duha.« (Pridigar 4:4, EI) Kako lahko torej ohranimo notranji mir, čeprav živimo v tekmovalni družbi? Da bi to ugotovili, najprej poglejmo od kod izvira zamisel o tekmovanju.