Kdo verjame v hudobne duhove

ALI verjameš, da lahko nevidni duhovi vplivajo na tvoje življenje? Mnogi bi odgovorili z odločnim ne. Sicer priznavajo obstoj Boga, posmehujejo pa se zamisli o nadčloveških povzročiteljih zla.

Na Zahodu je tako široko razprostranjena nevera v duhove deloma posledica vpliva krščanstva, ki je stoletja učilo, da je zemlja središče vesolja, umeščena med nebesi in podzemskim peklom. Po tem nauku angeli uživajo blaženost nebes, demoni pa strežejo zadevam pekla.

Ko so se ljudje zaradi znanstvenih odkritij otresli napačnih predstav o zgradbi vesolja, je vera v duhovna stvarjenja postala nemoderna. The New Encyclopædia Britannica navaja: »Posledica kopernikanske revolucije 16. stoletja (na osnovi teorij poljskega astronoma Kopernika) — kjer . . . Zemlja ni več veljala za središče vesolja, temveč le še za planet v osončju, zelo majhnem delčku galaksije v navidez brezmejnem vesolju — je bila, da zamisel o angelih in demonih ni bila videti več primerna.«

Čeprav mnogi ne verjamejo v hudobne duhove, pa je milijone teh, ki verjamejo. Padli angeli imajo važno mesto v mnogih religijah, preteklih in sedanjih. Poleg tega da ti slabi angeli kvarno vplivajo na duhovnost, veljajo tudi za povzročitelje nesreč, kot je vojna, lakota in potresi, pripisujejo pa jim tudi odgovornost za bolezni, duševne motnje in smrt.

Satanu Hudiču, ki je glavni zli duh v krščanstvu in judaizmu, muslimani pravijo Iblis. V zoroastrizmu, staroperzijski religiji, nastopa kot Angra Mainju. V gnostični religiji, ki je cvetela v drugem in tretjem stoletju n. št., je nastopal pod imenom Demiurg, izrazom za ljubosumnega in nižjega boga, katerega je v nevednosti častila večina človeštva.

Drugi hudobni duhovi imajo važno mesto zlasti v vzhodnjaških religijah. Hindujci verjamejo v asure (demone), ki nasprotujejo devom (bogovom). Zlasti strašni med asuri so rakčasi, ostudna bitja, ki se prikazujejo na pokopališčih.

Budist si demone predstavlja kot poosebljene sile, ki ljudem preprečujejo doseči nirvano, izničenje želja. Glavni skušnjavec med njimi je Mara s tremi hčerami: Rati (Poželenje), Raga (Slast) in Tanha (Nespokojnost).

Kitajski častilci se pred kuei, demoni narave, ščitijo s kresovi, baklami in ognjemeti. Tudi japonske religije imajo množico demonov, recimo strah zbujajoče tenguje, duhove, ki si lastijo ljudi, dokler jih duhovnik ne izžene.

V nepisanih religijah Azije, Afrike, Oceanije in Amerike nastopajo duhovi, ki lahko pomagajo ali škodujejo, odvisno pač od okoliščin ali njihovega razpoloženja. Ljudje te duhove častijo, da bi se obranili pred bedo in si pridobili njihovo naklonjenost.

Če k vsemu temu prištejemo še splošno zanimanje za čaravstvo in spiritizem, postane jasno, da ima verovanje v hudobne duhove dolgo in občo zgodovino. Toda ali je razumno verjeti, da takšna bitja obstajajo? Biblija pravi, da obstajajo. Če pa že obstajajo, zakaj jim Bog dopušča, da vplivajo na ljudi in jim škodujejo?