Kako se naučiti čakati
NAUČITI se čakati na stvari, ki jih hočemo imeti, je najbrž ena od najtežjih lekcij, ki jo moramo ljudje osvojiti. Majhni otroci so že po naravi neučakani. Vse, kar vidijo, hočejo imeti, in to takoj! Vendar najbrž iz izkušenj veš, da je življenjsko dejstvo takšno, da se ne da vedno dobiti vsega. Celo pri upravičenih željah se moramo naučiti počakati na primeren trenutek, ko jih lahko zadovoljimo. Mnogi to uvidijo; drugim to nikoli ne uspe.
Ljudje, ki želijo biti všeč Bogu, se morajo še posebej naučiti čakati. Predkrščanski Božji služabnik Jeremija je to takole poudaril: »Dobro je možu, da upa in tiho čaka rešitve GOSPODOVE.« Kasneje je krščanski učenec Jakob rekel: »Bodite torej potrpežljivi, bratje, do prihoda Gospodovega.« (Žalostinke 3:26; Jakob 5:7)
Jehova ima svoj urnik za dovršitev svojih namer. Če ne bomo zmožni počakati na čas, ki ga je on določil za izvršitev določenih stvari, bomo postali nezadovoljni in nejevoljni, to nam bo vzelo radost. Brez radosti pa postanejo Božji služabniki duhovno šibki. Nehemija je rojakom takole rekel: »Radost GOSPODOVA je vaša moč.« (Nehemija 8:10)
Modro se je naučiti čakati
Povsem naravno je, da se samski človek želi poročiti, oziroma da si zakonski par želi ustvariti družino. Poleg tega ni nič narobe, če si želimo zadovoljiti primerne gmotne potrebe in želje. Vendar so se mnogi kristjani odločili, da bodo počakali na primernejši čas za izpolnitev nekaterih želja, saj verujejo, da so tej stvarnosti šteti dnevi in da bo Bog v novem svetu ,odprl roko svojo in nasitil, karkoli živi‘ (Psalm 145:16).
Ljudje, ki so brez trdnega krščanskega upanja, ne vidijo razlogov za odlašanje. Ker ne verujejo v Jehova, od katerega prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo«, se jim ne zdi pametno nekaterih stvari pustiti za prihodnost, saj so v dvomih že o sami prihodnosti. Živijo namreč po pravilu: »Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!« (Jakob 1:17; 1. Korinčanom 15:32; Izaija 22:13)
V razvitih državah reklamna industrija izkorišča očitno težnjo po takojšnji zadovoljitvi želja. Ljudi spodbujajo, naj se razvajajo. Trgovski svet nas želi prepričati, da nujno potrebujemo vse, kar sodi v sodobno udobno življenje. Trgovci nas prepričujejo, le zakaj bi bili brez teh stvari, še posebej ker so tu kreditne kartice, obročno odplačevanje in sistem »kupi zdaj — plačaj kasneje«, ki nam omogočajo, da vse takoj dobimo. Poleg tega še zatrjujejo: ,Ti zaslužiš najboljše; privošči si to! Zapomni si, če zdaj ne boš izkoristil te priložnosti, bo za vselej splavala po vodi!‘ Tako nas prepričujejo priljubljena reklamna gesla.
Medtem pa na desetine milijonov ljudi v državah v razvoju komaj shaja iz dneva v dan, ali pa še to ne. Ali lahko še kaj drugega bolj nazorno opozori na nepravičnost in nepopolnost političnih in gospodarskih sistemov človeštva?
Kako pametno se je naučiti čakati, lepo vidimo iz dejstva, da se je na milijone ljudi, ki niso hoteli čakati, oziroma niso videli nobenega razloga za to, močno zadolžilo, samo da so zadovoljili svoje trenutne želje. Nepredvidene okoliščine, denimo bolezen ali brezposelnost, lahko povzročijo pravo katastrofo. Nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung pojasnjuje, zakaj je v Nemčiji kar milijon brezdomcev: »Velja pravilo, da je brezdomstvo pogosto posledica brezposelnosti ali prekomerne zadolženosti.«
Mnogi takšni nesrečneži, ki niso sposobni plačevati računov, trpijo tragične posledice: izgubijo dom in imetje. Povečani pritiski vse pogosteje ustvarjajo družinske travme. Majavi zakoni pričnejo razpadati. Vsak dan se vrstijo obdobja malodušnosti in zdravstvenih težav. Kristjanova duhovnost trpi, kar pripelje do napačnega razmišljanja in neprimernega ravnanja. Ljudje, ki si nespametno želijo imeti vse, na koncu nimajo nič.
Za mnoge nov izziv
Jezus je dal jasno vedeti, da se moramo paziti, da se ne bi ,posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in druga poželenja prikradla v nas in nam zadušila besedo‘ (Marko 4:19, EI). Zavedati se moramo, da še niti en politični sistem ni uspešno odstranil skrbi, tudi gospodarskih ne, o katerih je govoril Jezus.
Komunizem, ki so ga vzhodnoevropske države zavrgle, je skušal stvari uravnavati z državnim nadzorom gospodarstva. V nasprotju s tržnim gospodarstvom je prejšnji sistem omogočal posameznikom v teh državah določeno gospodarsko varnost, ki pa jo kapitalizem pogosto ne nudi. Vendar pa skrbi, o katerih je govoril Jezus, še vedno obstajajo, in sicer v obliki pomanjkanja potrošniškega blaga in okrnjene osebne svobode.
Zdaj mnoge od teh držav uvajajo tržno gospodarstvo ter s tem postavljajo svoje državljane pred nov izziv. Nedavno poročilo pravi: »Naivnost je združena z željo, da bi čim hitreje dosegli standard zahodnega kupca.« Da bi to dosegli, »se vse več ljudi v novih Länder v vzhodnih predelih Nemčije do vratu pogreza v dolgove«. Poročilo dodaja: »Po začetnem navdušenju nad novim gospodarskim sistemom se zdaj širita strah in obup.« Skrbi ostajajo, le da so zdaj dobile kapitalistično preobleko.
Večja politična in gospodarska svoboda je odprla nove možnosti za gospodarske izboljšave. Zato mnogi resno razmišljajo o odprtju lastnega podjetja, oziroma preselitvi v državo z boljšimi možnostmi zaposlitve.
Takšne odločitve so osebna zadeva vsakega posameznika. Nič ni narobe, če kristjan želi izboljšati svoje socialne razmere. Morda ga k temu žene skrb za družino, saj se zaveda, da če »kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika« (1. Timoteju 5:8).
Zato ne bi smeli kritizirati odločitve drugih. Hkrati pa bi se morali kristjani zavedati, da ni pametno iskati rešitev gospodarskih skrbi s pretiranim zadolževanjem, ki nas lahko povsem zasužnji. Nespametno bi tudi bilo, če bi se skušali rešiti gospodarskih skrbi tako, da bi zanemarjali duhovne obveznosti in koristi.
Učiti se od drugih
Po drugi svetovni vojni je na tisoče Nemcev iz z vojno razdejane Evrope emigriralo v druge države, največ v Avstralijo in Kanado. Mnogi so si s tem izboljšali socialne razmere, vendar pa niti enemu od njih ni povsem uspelo ubežati gospodarskim skrbem, o katerih je govoril Jezus. Rešitev gospodarskih problemov včasih povzroči nove težave — domotožje, tuj jezik, prilagajanje na novo prehrano, drugačni običaji, spoznavanje z novimi prijatelji in spopadanje z drugačnim vedenjem.
Med emigranti je bilo tudi nekaj Jehovovih prič. Hvalevredno je, da večina od njih ni dovolila, da bi težave, značilne za emigrante, ogrozile njihovo duhovnost. Vendar so tu tudi izjeme. Nekateri so postali žrtve varljive moči bogastva. Njihov teokratični napredek ni šel v korak z njihovo gospodarsko blaginjo.
Prav gotovo to lepo odkriva, kako pametno je najprej preiskati svoje razmere, da se ne bi morda odločili za kaj nespametnega. Pridobitniške težnje bodo upočasnile naše neponovljivo pridobivanje učencev, delo, ki je zaupano kristjanom. To velja, neglede na to, kje živimo, saj ni države, katere prebivalci ne bi okusili gospodarskih skrbi.
Bojujmo dobri boj
Pavel je svaril Timoteja: »Hodi pa za pravičnostjo, pobožnostjo, vero, ljubeznijo, stanovitnostjo, krotkostjo. Bij dobri boj vere, poprimi se večnega življenja, ki si bil zanj poklican.« Korintskim kristjanom pa je rekel: »Bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem.« (1. Timoteju 6:11, 12; 1. Korinčanom 15:58)
Kristjan se bo kar se da uspešno spopadel s pridobitništvom, če se bo držal tega odličnega nasveta; in kako veliko dela ima kristjan! V nekaterih državah, kjer ni veliko kraljestvenih oznanjevalcev, imajo množice ljudi le omejen dostop do resnice. Jezus je točno napovedal: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo.« (Matevž 9:37)
Jehovove priče v teh državah ne dovolijo, da bi gmotne skrbi potisnile njihovo pomembno duhovno delovanje na stranski tir. Ravno nasprotno, trenutno situacijo izkoriščajo tako, da ob vsaki priložnosti oznanjujejo. Če so začasno brez zaposlitve, izkoristijo več prostega časa za oznanjevanje. Njihova sveta služba kipí od klicev na slavo Jehovu, kar jim daje potrebno veselje, da se spoprimejo z ekonomskimi problemi.
Za te Priče je najvažnejše oznanjevanje, saj so ekonomske nadloge potisnili ob stran. S tem so pokazali svetovni bratovščini, da neomajno zaupajo v Jehova, da bo skrbel zanje. On je obljubil: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33)
Jehova od obnove pravega bogočastja leta 1919 ni dovolil svojemu ljudstvu, da se obotavlja. Varoval ga je v težkih preganjanjih in ponekod jih je ščitil v desetletjih ilegale. Jehovove priče so odločene, da Hudič tega, kar ni mogel doseči s preganjanjem, ne bo dosegel s premeteno zanko pridobitništva!
V vsakem pogledu se naučimo čakati
Prostorne kraljestvene dvorane, drago ozvočenje, zborne dvorane in lepo urejeni betelski domovi slavijo Boga in brez besed izpričujejo, da Bog blagoslavlja svoje ljudstvo. Jehovove priče v državah, v katerih je bilo delovanje dolgo prepovedano, morda mislijo, da jih glede tega čaka še veliko dela, da se izenačijo z drugimi državami. Toda daleč pomembnejše od tega je, da duhovno napredujejo. Zgoraj omenjeni Božji blagoslovi glede gmotnih stvari bodo prišli ob svojem času.
Predani Jehovovi služabniki morajo biti budni, da ne bi, ko se ženejo za osebnimi koristmi, pričeli misliti, da enostavno ne morejo biti več brez neke stvari. Hrepenenje po osvoboditvi iz ekonomske in socialne neenakosti je razumljivo, vendar pa Jehovovo ljudstvo noče spregledati dejstva, da vsi Jehovovi služabniki hrepenijo po osvoboditvi. Slepi hrepenijo po vidu, kronično bolni hrepenijo po zdravju, malodušni hrepenijo po upanju in žalujoči, da bodo ponovno videli svoje najdražje.
Zaradi razmer, v kakršnih živimo, je vsak kristjan tako ali drugače prisiljen, da čaka na Jehovov novi svet, ki bo rešil njegove probleme. Zaradi tega bi se morali vprašati: ,Če imam hrano in odejo, ali ne bi moral biti zadovoljen s temi stvarmi in voljno čakati na rešitev ekonomskih problemov (1. Timoteju 6:8)?‘
Kristjani, ki povsem zaupajo v Jehova, so lahko prepričani, da se bodo kmalu uresničile vse njihove primerne želje in potrebe, če bodo voljno čakali. Nihče ne bo čakal zaman. Naj ponovimo Pavlove besede: »Bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Korinčanom 15:58)
Ali se je res tako težko naučiti čakati?
[Slika na strani 10]
Če se naučiš čakati, si lahko rešiš življenje