Papíja je cenil Gospodove besede

»NIMAM . . . rad tistih, ki veliko govorijo, marveč tiste, ki učijo resnico.« Tako je zapisal Papija, priznan kristjan iz drugega stoletja našega štetja.

Papija je živel takoj po smrti apostolov Jezusa Kristusa. Spremljal je Polikarpa, ki je baje bil učenec apostola Janeza. Zaradi teh dejstev in Papijeve metode pridobivanja spoznanja bo najbrž držalo, da je bil dobro poučen.

Natančna metoda

Papijevo hrepenenje po resnici se lepo vidi iz njegovih petih knjig, ki jih je napisal kot razlago Gospodovih besed. Prav gotovo si je Papija v svojih zgodnjih letih zapomnil veliko tega, kar je izvedel o resnici. Kasneje je v svojem prebivališču v frigijskem mestu Hierapolisu v Mali Aziji poizvedoval pri starejših ljudeh, da bi se prepričal, ali so kdaj videli ali slišali katerega od Jezusovih apostolov. Vneto jih je spraševal in zapisoval njihove odgovore.

Papija pojasnjuje: »Prav nič se ne bom obotavljal zapisati vsega, . . . kar sem kdaj natančno izvedel od starejših ter si skrbno zapomnil. Zagotavljam vam, da je to resnica. Nasprotno od večine nimam rad tistih, ki veliko govorijo, marveč tiste, ki učijo resnico. Ne maram tistih, ki pripovedujejo o zapovedih drugih ljudi, marveč tiste, ki poročajo o Gospodovih zapovedih glede vere in izhajajo iz same resnice. In če bo prišel k meni kdo, ki je sledilec starešin, ga bom vprašal, o čem so pripovedovali starešine — kaj sta rekla Andrej in Peter, kaj so rekli Filip, Tomaž in Jakob ter kaj sta rekla Janez in Matej, oziroma kaj je rekel kateri koli drugi Gospodov učenec.«

Njegovo delo

Nedvomno je bilo Papiju dostopno pravo bogastvo duhovnega spoznanja. Lahko si samo zamislimo, kako pozorno je poslušal podrobnosti o življenju in bogoslužju vsakega apostola. Okrog leta 135. n.š. je Papija to, kar je želel vsem povedati, zapisal. Na žalost te knjige ni več. Iz nje je citiral tako Irenej, priznan kristjan iz drugega stoletja n.š., kot tudi Evzebij, zgodovinar iz četrtega stoletja. Pravzaprav so jo brali še v 9. stoletju in morda je obstajala vse do 14. stoletja.

Papija je verjel v prihod Kristusove milenijske vladavine (Razodetje 20:2-7). Irenej pravi, da je pisal o času »ko bo obnovljeno in osvobojeno stvarstvo rodilo obilje vsakovrstne hrane, saj bo plodno zemljo namakala nebeška rosa. To so pripovedovali starešine, ki so videli Janeza, Gospodovega učenca, in so slišali, da je tako učil Gospod o tistih časih.« Papija je še zapisal: »Verniki temu verujejo. Ko izdajalec Juda ni hotel verovati in je vprašal: ,Kako bo Gospod izpolnil te stvari?‘ je Gospod rekel: ,Tisti, ki bodo doživeli tisti čas, bodo videli.‘ «

Papija je pisal v obdobju, ko se je naglo širil gnosticizem. Gnostiki so krivoversko krščanstvo prepletli s filozofijo, teorijami in poganskim misticizmom. Papija je skušal s svojo razlago Gospodovih razodetij ali besed zaustaviti prodor gnosticizma. Krivi in pretirani poduhovljenosti se je skušal upreti tudi Irenej. Literatura gnostikov je morala biti zelo obsežna, saj jih je Papija sarkastično poimenoval ,tiste, ki veliko govorijo‘. Pred sabo je imel jasen cilj — postaviti krivo vero nasproti resnice (1. Timoteju 6:4; Filipljanom 4:5).

Razlaga evangelijev

Še vedno obstaja nekaj fragmentov Papijevih spisov. V njih so omenjene pripovedi, ki sta jih zapisala Matej in Marko. Tako Papija pravi za Markov spis naslednje: »Marko, ki je postal Petrov razlagalec, je natančno zapisal vse, česar se je spomnil.« Papija nadaljuje svoje pričevanje natančnosti evangelija: »Potemtakem Marko ni zagrešil nobene napake, ko je stvari zapisal tako, kot si jih je zapomnil. Pazil je, da ni izpustil ničesar, kar je slišal, pa tudi, da ni v to vnesel nobene neresnične izjave.«

Papija je priskrbel neodvisne dokaze, da je Matej prvotno napisal svoj evangelij v hebrejščini. Papija pravi: »Vse besedilo je zapisal v hebrejščini, vsak pa ga je skušal kar najbolje pojasniti.« Najbrž je Papija omenil Lukov in Janezov evangelij, pa tudi druge dele Krščanskih grških spisov. Če to drži, potem je bil eden od prvih, ki je pričeval za njihovo pristnost in božansko navdihnjenost. Na žalost imamo danes le borne ostanke Papijevih zapisov.

Zavedal se je duhovnih potreb

Papija je bil kot nadzornik v hierapoliški občini neutrudljiv raziskovalec. Poleg tega da je bil vesten preučevalec, je iskreno cenil svete spise. Papija je pravilno sodil, da je vsaka izjava o nauku, ki so jo izrekli Jezus Kristus in apostoli, veliko bolj vredna pojasnila kot pa spremenljive trditve v literaturi njegovih dni (Juda 17).

Baje je Papija umrl mučeniške smrti v Pergamu leta 161 ali 165 n.š. Ne moremo z gotovostjo reči, koliko so nauki Jezusa Kristusa vplivali na življenje in delo Papija. Vendar pa si je srčno želel spoznati svete spise in se pogovarjati o njih. Isto velja za današnje prave kristjane, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb (Matej 5:3, NW). In tako kot Papija cenijo Gospodove besede.