Krstite se! Krstite se! Krstite se! Zakaj pa?

»V NEKAJ mesecih sem krstil več kot deset tisoč mož, žena in otrok.« Takole je jezuitski misijonar Frančišek Ksaverijski opisal svoje delovanje v kraljestvu Travancore (Indija). »Hodil sem po vaseh in jih pokristjanjeval. Kamorkoli sem prišel, sem jim v materinščini pustil prepis naših molitev in zapovedi.«

Pisma Frančiška Ksaverijskega so na kralja Janeza Portugalskega naredila takšen vtis, da je ukazal, naj jih glasno preberejo z vseh prižnic v kraljestvu. Naročil je tudi, naj se natisne ravnokar citirano pismo iz januarja 1545. Rezultat? »Kmalu je polovica študentov v Evropi ,padla na kolena in začela točiti debele solze,‘ češ da hočejo oditi v Indijo spreobračat pogane,« piše Manfred Barthel v svoji knjigi The Jesuits—History & Legend of the Society of Jesus. Zraven pa še pristavi: »Zdi se, da so takrat le redki pomislili, da za spreobrnitev celotnega kraljestva ni dovolj samo nekaj škropilcev svete vode in polna malha biblijskih citatov.«

Kaj so dosegli s takšnim množičnim spreobračanjem? Jezuit Nicolas Lancillot je poročal v Rimu bolj po pravici: »Večino h krstu navajajo skriti motivi. Sužnji Arabcev in hindujcev upajo, da jim bo krst prinesel svobodo, da jih bo morda obvaroval pred krutimi gospodarji ali vsaj, da bodo dobili novo obleko, turban. Mnogi se s krstom izognejo kazni. . . . Tistega pa, ki se krsti, ker je prepričan v zveličavnost naših naukov, imajo za norca. Mnogi so že kmalu po krstu odpadli od vere in se vrnili k svojim prejšnjim poganskim običajem.«

Tudi evropski raziskovalci takratnega časa so hrepeneli po spreobračanju in krščevanju poganov. Zgodovina pravi, da je Krištof Kolumb krstil že prve »Indijance«, ki jih je srečal na Karibih. »Uradna politika španske krone je dala največjo prednost spreobračanju domorodcev,« pravi The Oxford Illustrated History of Christianity. »Ob koncu šestnajstega stoletja je bilo 7 milijonov Indijancev španskega imperija vsaj po imenu kristjanov. Ker obstajajo statistični pregledi spreobračanja (Pedro de Gante, sorodnik cesarja Karla V., ki se je pridružil misijonarjem, se je hvalil, kako sta v enem samem dnevu s pomočnikom krstila 14.000 ljudi), lahko ugotovimo, da pred krstom ljudi niso prav nič poučili.« Takšna navidezna spreobračanja je pogosto spremljalo osorno in okrutno ravnanje z domačini.

Raziskovalce in misijonarje je spodbujala ravno pomembnost, ki so jo pripisovali krstu. Leta 1439 je papež Evgenij IV. na koncilu v Florenci izdal naslednji dekret: »Sveti krst je prvi med zakramenti, saj odpre vrata v duhovno življenje; z njim postanemo pripadniki Kristusa in se priključimo cerkvi. Ker se je po prvem človeku smrt razširila na vse ljudi, brez ponovnega rojstva v vodi in svetem duhu ne moremo priti v nebeško kraljestvo.«

Toda začeli so se prepirati, kateri krst je veljaven. »Ker je bil krst temeljni obred za vstop v cerkveno skupnost, so si ga kmalu pričele lastiti posamezne rivalske cerkve, češ da je to njihova posebna pravica. Vsaka je zase trdila, da je pravoverna ter ostale obtoževala krivoverstva in razkolništva. Tako so sekte pričele spreminjati krstni obred. Tega se preprosto ni dalo več zaustaviti,« opaža The Encyclopedia of Religion.

Vendar pa je krščevanje starejše od krščanske vere, saj so krščevali že v Babilonu in staroveškem Egiptu, kjer so verjeli, da hladna nilska voda človeka krepi in mu podeli nesmrtnost. Grki pa so denimo bili prepričani, da lahko krst človeka pomladi ali novincu priskrbi nesmrtnost. Judovska ločina v Kumranu je človeka sprejela v svojo skupnost ravno s krstom. Od pogana, ki se je spreobrnil k judovstvu, so zahtevali, da se obreže in se sedem dni kasnje pred pričami krsti s potopitvijo.

Očitno so v naslednjih stoletjih dali krstu še večjo pomembnost. Kaj pa danes? Ali je v tem sodobnem času še potreben? Če je, zakaj? Saj res, ali bi se morali krstiti?