Raj ali smetišče — kaj vam je bolj všeč
NISTE se mogli zmotiti, dobro ste vedeli kdo je: evropski turist, ki si želi počitka in hrepeni po sprostitvi v otoškem raju. Ko prečka prostrano peščeno sipino ob morskem bregu, skrbno pazi, kam bo stopil med odvrženimi steklenicami, pločevinkami, plastičnimi vrečkami, žvečilnimi gumiji in ovitki bonbonov, časopisi in revijami. Očitno jezen se sprašuje, ali je to raj, kamor je hotel priti.
Ali se je tudi vam kdaj pripetilo kaj takšnega? Ljudje sicer sanjarijo o počitnikovanju v raju, pa kaj, ko enkrat prispejo do njega, hitro uvidijo, da so prišli na pravcato smetišče.
Ne samo v »raju«
Takšno očitno nespoštovanje lepote, urejenosti in snažnosti ni značilno samo za »rajske kraje«, kamor se zgrinjajo mnogi turisti. Sodobno družbo resno ogroža problem splošne onesnaženosti. Številna podjetja s tonami odpadkov zelo onesnažujejo okolje. Neustrezno uskladiščeni strupeni odpadki in izlivi nafte ob nesrečah grozijo, da bodo uničili velike zemeljske površine, ki bodo zato neprimerne za življenje.
Tudi vojne onesnažujejo. Medtem ko je svet 1991. leta vse bolj obdajala groza, je zalivska vojna vsemu skupaj dodala novo razsežnost. Iraške sile so namerno zažgale 600 naftnih vrtin ter spremenile Kuvajt »v apokaliptično videnje pekla«, kot je to opisal nek evropski časopis. Nemška revija Geo je ta pekel označila za »največjo ekološko katastrofo, ki jo je povzročila človeška roka«.
Po koncu vojne se je takoj pričelo s čiščenjem. Samo gašenje gorečih naftnih vrtin je zahtevalo mnogo mesecev napornega dela. Svetovna zdravstvena organizacija je poročala, da se bo v Kuvajtu zaradi povečanega onesnaženja smrtnost najbrž povečala za 10 odstotkov.
Manj nevarno, vendar bolj moteče
Na vsak izrazit primer velikega ekološkega onesnaženja pride na tisoče manjših. Nepridipravi, ki povsod trosijo smeti, in grafitni »umetniki« so morda manj nevarni onesnaževalci, vendar pa tudi oni odrekajo zemlji priložnost, da bi postala raj.
Ponekod so grafiti tako vsakdanji pojav, da so ljudje postali slepi zanje, in vprašanje je, ali jih sploh še opazijo. Vidimo jih na vagonih podzemne železnice, na zidovih in telefonskih govorilnicah. Nič več niso omejeni na zidove javnih stranišč.
Nekatera mesta so polna na pol porušenih, praznih stavb. Pogled na stanovanjske soseske kvarijo zanemarjene hiše in dvorišča. Razbiti avtomobili, zavrženi stroji in ropotija so zapolnili kmečka dvorišča, ki bi lahko bila prav privlačna.
Ponekod ljudi prav nič ne moti, če so umazani in zanemarjeni. Danes ni le sprejemljivo, marveč tudi moderno, biti nemarno oblečen in neurejen. Tiste pa, ki so radi urejeni in snažni, imajo za brezupne staromodneže.
Kolikšno delo!
Kolikšno čiščenje bi bilo potrebno, da bi bregove, gozdove in gore našega zemeljskega doma spremenili v raj, ki ga slikajo bleščeče naslovnice turističnih revij, da ne omenjamo, kaj bi bilo potrebno postoriti v večjih in manjših mestih, na kmetijah, pa tudi pri samih ljudeh!
Prej omenjeni turist je z veseljem opazoval čistilce, ki so kasneje istega dne prehodili to področje in pobrali večje smeti. Pa kaj ko so za seboj pustili črepinje, zamaške, pločevinkine pokrovčke in nešteto cigaretnih ogorkov. Tako je bilo tudi po njihovem čiščenju mogoče najti obilico dokazov, da je bila pokrajina prej polna smeti, ne pa raj.
V splošnem čiščenju, ki bi zemljo obvarovalo, da ne postane eno samo veliko smetišče, bi se morali znebiti vseh ostankov takšnega uničevanja. Ali je kakšna možnost, da bo prišlo do takšnega čiščenja? Če je, kako? Kdo bo poskrbel zanj? Kdaj?