Kako gledaš na greh
»ZAKAJ v molitvi vedno moli za odpuščanje najinih grehov?« se je pritoževala neka gospodinja, ki je z eno Jehovovih prič preučevala Biblijo. »Zveni, kot da bi bila kriminalec.« Podobno kot ta ženska se danes mnogi, razen če so vpleteni v kakšen prestopek, ne zavedajo svoje grešnosti.
Še posebno to velja za Daljni Vzhod, kjer ljudje nimajo običajne predstave o podedovanem grehu, kot v judovstvu in krščanstvu (1. Mojzesova 3:1-5; Rimljanom 5:12). Šintoisti, na primer, enačijo greh z umazanijo, ki se jo zlahka izbriše z zamahom duhovnikove palice, ki ima na koncu pritrjen papir ali lan. V tem postopku ni potrebno kesanje nad zagrešenim prestopkom. Zakaj? »Ne samo hudodelstva ampak tudi nenadzirljive naravne nesreče se imenujejo tsumi [greh],« pojasnjuje Kodansha Encyclopedia of Japan. Na naravne nesreče, tsumi, za katere ljudje niso odgovorni, gledajo kot na grehe, ki se z očiščevalnim obredom izbrišejo.
To vodi k miselnosti, da se vsak greh, celo namerno hudodelstvo (razen kriminalnih del, kaznivih po zakonu), lahko izbriše z očiščevalnimi obredi. Pod naslovom Obredi političnega očiščevanja na Japonskem je The New York Times omenil to miselnost. Pojasnil je, da politiki na Japonskem, vpleteni v škandale, zase menijo, da so »čisti« potem, ko jih volilci ponovno izvolijo. Tako se ničesar zares ne popravi in ponovno lahko pride do podobnega škandala.
Budisti, ki verjamejo v samsaro ali ponovno rojstvo in doktrine karme, imajo drugačno upanje. »Po doktrini karman,« pojasnjuje Nova britanska enciklopedija, »so rezultati dobrih del prijetni in srečni in budijo težnjo po podobnem ravnanju, medtem ko slabo ravnanje prinaša slabe posledice in budi težnjo po ponavljanju zlih del.« Drugače povedano, grešno ravnanje obrodi slabe sadove. Nauk karme je tesno povezan z naukom ponovnega rojstva, saj mnogi sledilci karme pravijo, da bodo uživali sadove v prihodnjih življenjih, veliko kasneje od življenja, v katerem so neko dejanje storili.
Kako ta nauk vpliva na sledilce karme? Budistka, ki je zares verjela v karmo, je rekla: »Mislila sem, da je bilo brez pomena trpeti zaradi nečesa, s čimer sem se rodila, ne da bi o tem karkoli vedela. Morala sem to sprejeti kot svojo usodo. Petje suter in prizadevanje, da bi živela krepostno življenje, ni moglo rešiti mojih problemov. Postala sem razdražljiva in nezadovoljna, vedno sem nergala.« Budistični nauk o posledicah grešnega ravnanja jo je navdal z občutkom ničvrednosti.
Konfucianizem, še ena vzhodnjaška vera, spet drugače uči o tem, kako opraviti s človeško hudobijo. Po Hsün Tseju, enem od treh velikih konfucijskih filozofov, je človekova nrav hudobna in nagiba k sebičnosti. Za ohranitev družbene ureditve med ljudmi z grešnimi nagnjenji, je pomembna li, to je spodobnost, spoštljivost in ureditev stvari. Mencij, naslednji konfucijski filozof je, čeprav je o človeški nravi mislil ravno obratno, priznal obstoj družbenih slabosti in je rešitev videl v popravljanju samega sebe, pri čemer se je zanašal na dobro v človeku. Kakorkoli že, konfucijski filozofi učijo o pomembnosti izobraževanja in učenja z namenom premagati greh v svetu. Čeprav se njihova učenja strinjajo, da je li potreben, je njihova predstava o grehu in hudobnosti zelo nejasna. (Primerjaj Psalm 14:3; 51:5.)
Predstava greha na Zahodu bledi
Na Zahodu so pogledi na greh običajno jasni in večina ljudi se strinja, da greh obstaja in da bi se ga bilo potrebno izogibati. Vendar se stališče Zahoda do greha spreminja. Mnogi zavračajo zavest greha, glas vesti oziroma »občutek krivde« pa označujejo kot nekaj, česar se je potrebno izogibati. Pred več kot 40 leti je papež Pij XII. tožil: »Greh tega stoletja je izguba vsakršne zavesti greha.« Glede na oceno, ki je bila objavljena v katoliškem tedniku Le Pèlerin, presenetljivih 90 odstotkov prebivalcev Francije, ki so večinoma rimokatoličani, ne verjame več v greh.
Videti je, da na Vzhodu in Zahodu večina ljudi živi udobno in samozadovoljno, ne pa da jih kaj muči greh. Vendar ali to pomeni, da greh ne obstaja? Ali ga lahko preprosto prezremo? Ali ga kdaj ne bo več?