Vprašanja bralcev
Koliko naj kristjane skrbi, ali so živilom dodane krvne sestavine, kakršna je na primer posušena plazma?
Če obstaja tehten vzrok za mnenje, da krajevna industrija hrani dodaja živalsko kri (ali njene sestavine), bi morali biti kristjani primerno pazljivi. Ne bi pa se bilo modro vznemirjati že zgolj zaradi suma ali živeti z nepotrebnimi skrbmi.
Stvarnik je že zgodaj v človeški zgodovini odredil, da ljudje ne smejo jesti krvi (1. Mojzesova 9:3, 4). Izjavil je, da kri predstavlja življenje, ki je njegovo darilo. Kri se je lahko uporabila le za daritev, na primer na oltarju. Sicer pa so jo morali izliti na zemljo in jo tako simbolično vrniti Bogu. Njegovo ljudstvo ni smelo življenja ohranjati z uživanjem krvi. Takole je odredil: »Krvi nobenega živega bitja ne smete uživati, ker je življenje vsakega živega bitja v njegovi krvi; kdor koli jo užije, bodi iztrebljen!« (3. Mojzesova 17:11-14) Bog je prepoved uživanja krvi ponovil kristjanom (Apostolska dela 15:28, 29). Prvi kristjani torej niso smeli jesti jedi s krvjo, na primer zadavljenih živali ali krvavic.
Kako pa naj bi kristjani v življenju kazali svojo odločitev, da ,se zdržujejo krvi‘ (Apostolska dela 21:25)? Ali naj preprosto upoštevajo besede apostola Pavla: »Vse, kar je na trgu naprodaj, jejte in se nič ne sprašujte glede vesti«?
Ne. Te besede iz Prvega pisma Korinčanom 10:25 zadevajo meso živali, ki je bila morda darovana v mališkem templju. Tedaj so presežek mesa v templjih prodajali trgovcem, ki so ga potem z drugim mesom vred v svojih trgovinah prodajali naprej. Pavel je menil, da to meso iz templja samo po sebi ni slabo ali oskrunjeno. Očitno je bilo običajno, da so živali za poganske oltarje izkrvavili in žrtvovali njihovo kri. Če je bilo kaj tega odvečnega mesa v prodaji, brez očitne zveze s templjem ali napačnimi predstavami poganov, so ga kristjani lahko kupili kot trgovsko blago, ki je bilo čisto in primerno izkrvavljeno.
Stvar je bila seveda drugačna, če so kristjani vedeli, da je v mestnih trgovinah naprodaj tudi meso zadavljenih živali (ali krvavice). Morali so paziti, katero meso bodo kupili. Morda so mesne izdelke, ki so vsebovali kri, lahko prepoznali že po barvi (tudi danes krvavice zlahka prepoznamo po barvi). Kristjani so lahko tudi vprašali zanesljivega mesarja. Če ni bilo razloga za sum, da je v nekem mesu kri, so ga lahko kupili in jedli.
Pavel je tudi napisal: »Vaša razumnost bodi znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5, NW) To lahko uporabimo tudi pri kupovanju mesa. Niti izraelska postava niti odlok krščanskega vodilnega telesa iz prvega stoletja ne nakazujeta, da bi moralo Božje ljudstvo na vse kriplje poizvedovati o mesu in že zaradi najmanjšega dvoma, ali ni v mesu, ki je naprodaj, morda kaj krvi, postati vegetarijanci.
Izraelski lovec, ki je ujel kakšno žival, jo je moral pustiti izkrvaveti. (Primerjaj 5. Mojzesovo 12:15, 16.) Če njegova družina ni mogla pojesti vsega mesa, ga je lahko prodal. Četudi je žival prav izkrvavljena, je v mesu malenkostna količina krvi, toda v Bibliji nič ne kaže na to, da je Jud, ki je kupil meso, moral poizvedovati do skrajnosti, na primer, koliko minut je preteklo od zakola do izkrvavitve, katero arterijo ali veno je lovec prerezal, da bi kri odtekla, in kako ter za koliko časa je obesil žival. Vodilno telo ni zapisalo, da bi morali kristjani pred uživanjem kateregakoli mesa poskrbeti za posebne varnostne ukrepe ali dobiti podrobne podatke.
V mnogih državah so danes zakoni, navade ali verski običaji taki, da mesne izdelke (razen za posebne izdelke, na primer krvavice) delajo iz živali, ki morajo ob zakolu izkrvaveti. Zato tamkajšnjim kristjanom običajno ni treba biti preveč zaskrbljeni za zakol ali proizvodne postopke. Na splošno lahko torej ,jejo vse, kar je na trgu naprodaj, in se nič ne sprašujejo glede vesti‘, pri tem so lahko čiste vesti, da se zdržujejo krvi.
Tu in tam se pojavijo tehnična poročila o trgovski rabi krvi, ki begajo nekatere kristjane. Nekateri poslovneži iz mesnopredelovalne industrije zatrjujejo, da lahko velike količine krvi zaklanih živali praktično porabijo in vnovčijo, na primer za umetna gnojila ali krmila. Raziskovalci so preučevali, ali se dá tako kri (ali njene sestavine) uporabiti pri mesnih izdelkih. Nekaj tovarn celo izdeluje tekočo ali zmrznjeno plazmo ali pa plazmo v prahu (ali razbarvane rdeče krvničke), ki je lahko nadomestek za majhne količine mesa pri salamah ali paštetah. Drugi so preučevali rabo krvnih derivatov v prahu za polnilo ali za vezavo vode in maščobe v osnovni mesni zmesi, pecivu ali ostali hrani in pijači kot beljakovinski ali železov dodatek.
Ob tem je vredno spomniti, da takšne raziskave trajajo desetletja. Kaže pa, da je uporaba teh sestavin v mesnih izdelkih zelo omejena, v nekaterih državah jih sploh ne rabijo. Nekaj značilnih poročil lahko pojasni, zakaj:
»Kri vsebuje hranilne in funkcionalne beljakovine. Kljub temu za človeško hrano uporabljamo le omejene količine goveje krvi in to zaradi močne barve in značilnega okusa.« (Journal of Food Science, zvezek LV, št. 2, 1990)
»Plazemske beljakovine imajo koristne lastnosti, na primer: lahko se topijo, delujejo kot emulgatorji in so hidrofobne, . . . to so precejšnje prednosti pri predelavi mesa. Toda na Japonskem še nismo iznašli uspešnega načina za izboljšanje lastnosti plazme, še posebej po dehidraciji ne.« (Journal of Food Science, zvezek LVI, št. 1, 1991)
Nekateri kristjani priložnostno pregledajo etikete na živilih, mnoge vlade namreč zahtevajo, da so sestavine naštete. Morda bodo to pregledali pri vsakem izdelku, ki bi lahko vseboval kri. Seveda se je prav izogibati živil, pri katerih na etiketi piše, da vsebujejo kri, krvno plazmo, plazmo, globinske (ali globulinske) proteine ali pa hemoglobinsko (ali globinsko) železo. Marketinški oddelek ene tovrstne evropske družbe priznava: »Podatek o vsebnosti globina ali česarkoli drugega mora biti na embalaži jasno označen, tako da ne zavaja potrošnika glede sestave ali vrednosti hrane.«
Tudi pri prebiranju etiket ali spraševanju mesarjev bi morali biti razumni. To pa ne pomeni, da morajo vsi kristjani po svetu preučevati napisano sestavo na etiketah ali vrtati z vprašanji v zaposlene v restavracijah ali živilskih trgovinah. Najprej naj se kristjan vpraša: »Ali obstaja kakšen dokaz, da na tem področju ali v tej državi običajni hrani dodajajo kri ali njene derivate?« Večinoma bo odgovor negativen. Zato so mnogi kristjani sklenili, da ne bodo posvečali veliko časa preverjanju le malo verjetnih možnosti. Kdor meni drugače, bi moral ravnati po svoji vesti, ne sme pa soditi drugih, ki so zadevo morda rešili drugače, pa imajo pred Bogom vseeno čisto vest (Rimljanom 14:2-4, 12).
Četudi bi se lahko izdelala živila, ki vsebujejo kri, je to zaradi cene, zakonodaje ali drugih dejavnikov precej redko. Za zgled: Food Processing (september 1991) je pisal: »Če ima kateri predelovalec težave z manj kot 1 % (v končni mesni masi) hidrolizirane goveje plazme v zmesi, jo lahko nadomesti z beljakovinskim koncentratom iz sirotke; tako je izdelek lahko certificiran kot brez krvi.«
To poudarja, da je zakon, običaj ali okus v večini dežel takšen, da živali ob zakolu navadno izkrvavijo, te krvi pa ne porabijo niti v drugih živilih. Če torej ni trdnega temelja za mnenje, da je v nekem okolju drugače ali se je zadeva nedavno zelo spremenila, kristjane ne bi smel begati že sam sum ali govorice. Če pa je gotovo ali zelo verjetno, da se kri na široko uporablja, naj bo v hrani ali v medicini, bi morali biti odločeni, da ubogamo Božjo zapoved, naj se zdržujemo krvi.