Ali človeštvo zares potrebuje mesija

»URADNIK PRAVI: SVET POTREBUJE MESIJA«

Ta naslov se je pojavil v torontskem časopisu The Financial Post leta 1980. Citiral je Aurelia Pecceia, predsednika in ustanovitelja znane raziskovalne agencije Rimski klub. Kot piše Post, je Peccei prepričan, da je »karizmatičen voditelj — naj bo znanstveni, politični ali verski — edina rešitev sveta pred socialnimi in ekonomskimi prevrati, ki grozijo obstoju civilizacije«. Kaj menite? Ali je ta svet res v tako hudih škripcih, da človeštvo potrebuje mesija? Oglejmo si samo eno izmed težav, ki pestijo ta svet: lakoto.

DVOJE velikih, rjavih oči zre s slike v časopisu oziroma reviji. To so otroške oči, oči deklice, ki še nima pet let. Toda ni vam do smeha. V teh očeh ni otroškega leska, nič otroške radovednosti, nič nedolžnega zaupanja. Namesto tega so polne zmedenosti, trpljenja, tope bolečine in brezupne lakote. Ta otrok strada. Vse, kar je kdaj doživel, je trpljenje in lakota.

Tako kot mnogi, morda tudi vi neradi razmišljate o takšnih slikah, zato hitro obrnete stran. Ne da vas ne skrbi, greni vas, ker slutite, da je za to deklico že prepozno. Suhi udje in napihnjen trebušček pričajo, da se je telo že začelo izčrpavati. Ko gledate njeno sliko, je verjetno že mrtva. In kar je še slabše, veste, da ta deklica niti najmanj ni osamljen primer.

Kako je problem razširjen? Ali si lahko predstavljate 14 milijonov otrok? Večini je to težko, številka je tako velika, da si jo je preprosto pretežko zamisliti. Zato si predstavljajte stadion za 40.000 ljudi. Denimo, da je poln otrok, vsi sedeži v vseh vrstah so polni, morje obrazov. Še celo to si je težko zamisliti. S 14 milijoni otrok pa bi napolnili 350 takšnih stadionov! Po poročilu UNICEF-a (Sklad Združenih narodov za otroke) v deželah v razvoju vsako leto zaradi nedohranjenosti in bolezni, ki se jih zlahka prepreči, umre zastrašujoče veliko otrok, mlajših od pet let. Tako vsak dan umre skoraj za en takšen stadion otrok! Tej številki dodajte še mnoge odrasle, ki so lačni, in dobili boste svetovno podobo lakote: približno milijarda ljudi je kronično nedohranjenih.

Zakaj vsa ta lakota?

Naš planet stalno daje več hrane, kakor jo ljudje porabimo, in lahko bi je pridelali še več. Kljub temu zaradi nedohranjenosti in bolezni vsako minuto umre 26 otrok! To isto minuto pa svet za priprave na vojno porabi približno 2,000.000 ameriških dolarjev! Ali si lahko zamislite, kaj vse bi lahko s tem denarjem — ali že samo z delom — napravili za teh 26 otrok?

Jasno je, da lakota ni samo posledica pomanjkanja hrane ali denarja. Težava je veliko globlja. Argentinski profesor Jorge E. Hardoy je pojasnil: »Svet kot celota je kronično nezmožen deliti udobje, oblast, čas, sredstva in znanje s tistimi, ki to bolj potrebujejo.« Ne, težava niso človekova sredstva, težava je sam človek. Kaže, da človeško družbo obvladujeta pohlep in sebičnost. Najbogatejša petina zemeljske populacije ima na voljo približno 60-krat več dobrin in storitev kakor najrevnejša.

Res je, da nekateri iskreno poskušajo lačnim poslati hrano, toda večino njihovega truda izničijo dejavniki, ki jih ne morejo nadzorovati. Lakota velikokrat divja po državah, ki so razdeljene zaradi državljanske vojne ali uporov. Neredko nasprotniki preprečijo, da bi potrebni dobili humanitarno pomoč. Vsaka stran se boji, da bodo hrano dobili njihovi sovražniki, če pustijo hrano civilistom na sovražnikovem ozemlju. Tudi oblast rabi stradanje za politično orožje.

Ali ni rešitve?

Na žalost stradanje ni edina težava sodobnega človeka. Divje uničevanje in onesnaževanje okolja, trdovratna nadloga vojne, ki uničuje milijone življenj, epidemije kriminala, ki vsakogar navdajajo s strahom in nezaupanjem, ter vse bolj izprijena morala, ki je verjetno korenina mnogih bolezni — vsi ti svetovni problemi so se nagrmadili skupaj in potrjujejo isto nesporno resnico: človek si sam ne more uspešno vladati.

Mnogi so nedvomno prav zaradi tega obupali, da bi bile težave tega sveta kdaj rešene. Drugi menijo tako kakor Aurelio Peccei, italijanski učenjak, ki smo ga omenili na začetku. Če je rešitev, pravijo, potem mora priti iz nenavadnega, morda celo nadčloveškega izvora. Zato je zamisel o mesiju zelo privlačna. Ali je stvarno upati v mesija? Ali pa je takšno upanje samo pobožna želja?

[Navedba vira slike na strani 2]

Naslovna stran: zgornji posnetek: U.S. Naval Observatory; spodnji posnetek: NASA

[Navedba vira slike na strani 3]

posnetek: P. Almasy za WHO

[Navedbe virov slik na strani 4]

posnetek: P. Almasy za WHO

posnetek: U. S. Navy