Krščanstvo in trgovina s sužnji

V DEVETNAJSTEM stoletju so se katoliški in protestantski misijonarji združili v nasprotovanju trgovini s sužnji. Vendar pa niso vedno tako razmišljali. V prejšnjih stoletjih so bili takšnemu trgovanju naklonjeni ter so v njem sodelovali, čeprav je to pripeljalo do strahotnega trpljenja.

Misijonarji so začeli prihajati tako na vzhodno kot na zahodno afriško obalo, ko so v 15. stoletju odprli trgovsko pot okrog Rta dobrega upanja. Po treh stoletjih je misijonarstvo v Afriki skoraj zamrlo. Le malo Afričanov se je spreobrnilo. Eden od razlogov za takšen neuspeh krščanstva je bilo njihovo sodelovanje v trgovanju s sužnji. C. P. Groves v knjigi The Planting of Christianity in Africa pojasnjuje:

»Krščanske misijone je spremljalo aktivno zagovarjanje trgovine s sužnji. To se jim ni zdelo prav nič slabega. Ravno nasprotno, sami misijoni so imeli sužnje; jezuitski samostan pri Loandi [zdaj Luanda, angolska prestolnica] jih je priskrbel kar 12.000. Ko se je odprla trgovina s sužnji med Angolo in Brazilijo, je loandski škof na nabrežnem kamnitem stolu blagoslovil tovor na ladjah, ki so plule iz pristanišča; v prihodnje, ko bodo nevihtne življenjske preskušnje mimo, jim je obljubil srečo.«

Jezuitski misijonarji niso imeli »nič proti črnskemu suženjstvu,« trdi C. R. Boxer, kot pravi navedek v knjigi Africa From Early Times to 1800. V Luandi so, preden so ladje s sužnji na krovu odplule proti španskim in portugalskim kolonijam, dodaja Boxer, »sužnje odpeljali v bližnjo cerkev, . . . kjer jih je župnik krstil v skupinah po sto na enkrat.« Potem ko so bili poškropljeni s »sveto vodo«, jim je bilo rečeno: »Ljudje ste zdaj Božji otroci, ki potujete v deželo Špancev, kjer boste spoznali vero. Izbrišite si iz spomina od kod prihajate . . . Naj vas vodi dobra volja.«

Seveda niso bili samo krščanski misijonarji naklonjeni trgovanju s sužnji. »Vse do druge polovice osemnajstega stoletja,« pojasnjuje Geoffrey Moorhouse v svoji knjigi The Missionaries, »je bila temu naklonjena velika večina ljudi.« Moorhouse navaja primer protestantskega misijonarja iz 18. stoletja, Thomasa Thompsona, ki je napisal traktat Afriška trgovina s črnskimi sužnji je v soglasju z načeli človekoljubnosti in zakoni razodetega verovanja.

Vendar krščanstvo zaradi svojega sodelovanja deli odgovornost za grozno trpljenje, ki je doletelo milijone afriških sužnjev. »Če odmislimo tiste sužnje, ki so umrli, še preden so odpluli iz Afrike,« navaja Britanska enciklopedija, »jih je 12,5 odstotka preminulo na poti do Antilov; na Jamajki pa jih je 4,5 odstotka pomrlo v pristanišču, še preden so jih prodali, ter nadaljnja tretjina med ,prevzgojo‘.«

Bog Jehova bo kmalu poklical na obračun tako krščanstvo kot tudi vse ostale krive religije za vse grozote prelivanja krvi, ki so ga opravičevale in celo blagoslavljale (Razodetje 18:8, 24).

[Shema na strani 8]

(For fully formatted text, see publication.)

Shema kaže, kako so bili sužnji natrpani na ladji za prevažanje sužnjev

[Vir slike]

Schomburg Center for Research in Black Culture / The New York Public Library / Astor, Lenox and Tilden Foundations