Življenje — Božje darilo

ŠTIRIINDVAJSET ur na dan naše srce poganja dragoceno kri po telesu. Mi zaspimo, naša pljuča pa se še naprej krčijo in širijo. Pojemo obrok in ta se samodejno prebavi. Vse to se iz dneva v dan ponavlja z le malo ali pa nič zavestnega naprezanja. Ti skrivnostni in presenetljivi procesi, ki se nam zdijo povsem samoumevni, so del darila, ki ga imenujemo življenje. Temu darilu lahko rečemo tudi čudež.

Razmislimo o spočetju in rojstvu. Čeprav telo običajno zavrne tujek, maternica z oplojenim jajčecem naredi izjemo. Namesto, da bi zavrnila vse večji zarodek kot tuje tkivo, ga hrani in ščiti, dokler ni pripravljen, da kot otrok pride na svet. Če ne bi maternica naredila te odločilne izjeme v odklanjanju tujega tkiva, bi bilo rojstvo človeka nemogoče.

Pa tudi tedaj bi novorojenček živel le kratek čas, če ne bi, ko je plod le približno štiri mesece star, prišlo v maternici do sprememb. Takrat prične sesati palec in se vaditi v gibih, ki mu bodo kasneje pomagali, da se bo hranil pri materinih prsih. To je le ena od mnogih življenjsko pomembnih stvari, ki so rešene mnogo pred otrokovim rojstvom.

Ko se plod razvija v maternici, ima v svoji srčni steni luknjo. Vendar se ta luknja ob rojstvu samodejno zapre. Poleg tega se velika krvna žila, ki obide pljuča, ko je plod še v maternici, ob rojstvu samodejno stisne; kri kroži zdaj skozi pljuča, kjer se od novorojenčkovega prvega vdiha obogati s kisikom.

To je šele začetek. Vse življenje bo niz tankočutno oblikovanih sistemov (na primer dihala, obtočila, živčevje in endokrine žleze) izvrševalo in usklajevalo svoje delovanje tako učinkovito, da to človek kar dojeti ne more. In to samo zato, da bi življenje teklo dalje. Ne preseneča nas, da je starodavni pisec, ko je imel v mislih Boga, rekel: »Hvalim te, da sem storjen na strašen, čudovit način; čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.« (Psalm 139:14, AC)

Jasno je, da pisec teh lepih besed ni verjel, da je življenje preprosto le plod slepega, evolucijskega naključja ali slučaja. Če pa bi bilo to res, potem ne bi bili ne dolžni ne odgovorni polagati računov za to, kako živimo. Vendar mehanizem življenja jasno odseva načrtnost, načrt pa zahteva načrtovalca. Biblija daje naslednje načelo: »Vsako hišo pač nekdo zgradi. Tisti, ki je vse naredil, pa je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Življenjsko pomembno je, da spoznamo, »da je Gospod Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe« (Psalm 100:3, AC). Da, življenje je več kot le ugodno naključje; življenje je darilo samega Boga (Psalm 36:9, AC).

Ker to drži, kakšne so naše odgovornosti do Dajalca življenja? Kaj pričakuje od nas, kako naj živimo? Ta in z njima povezana vprašanja bomo obravnavali v naslednjem članku.