Vprašanja bralcev
Kako gledajo Jehovove priče na nakup ukradenih stvari?
Kristjani namerno ne kupujejo predmetov ter blaga, za katere vedo, da so ukradeni.
Prav gotovo se ne sme krasti. Božji postava je od Izraelcev nedvoumno zahtevala: »Ne kradi!« (2. Mojzesova 20:15; 3. Mojzesova 19:11) Če so tatu ujeli, je moral ukradeno dvakratno, štirikratno ali petkratno povrniti, pač odvisno od okoliščin.
Že od davnine se tatje poskušajo čimprej znebiti ukradenega blaga, s tem pridejo do hitrega zaslužka, znebijo pa se tudi dokazov svoje krivde. Zato pogosto prodajajo ukradene stvari pod ceno, tako da se mnogi kupci nakupu le stežka odrečejo. Morda je šlo ravno za to v Drugi Mojzesovi knjigi 21:37 (v NW 22:1): »Če kdo ukrade vola ali ovco, pa jih zakolje ali proda, naj povrne pet goved za vola in štiri ovce za ovco.«
Globlji pomen takšnih zakonskih odredb pojasnjuje rabin Abraham Chil: »Prepovedano je bilo kupovanje in sprejemanje ukradenega imetja, celo če kupec ali prejemnik ni vedel, da je blago ukradeno. Nekdo tako ni smel od pastirja kupiti koze, kajti ta je verjetno sklepal kupčijo brez vednosti svojega gospodarja in je najbrž denar spravljal v svoj žep.« (The Mitzvot—The Commandments and Their Rationale)
Vendar pa Božji zakon ni prepovedoval ,kupovanje koze od pastirja‘ samo zaradi suma, da bo morda pastir zadržal denar svojega gospodarja, da bo pravzaprav prodal ukradeno kozo. Res pa je, da Jehovovi služabniki niso smeli namerno kupovati nekaj (koze ali karkoli drugega), za kar je bilo očitno, da tega ne prodaja lastnik ali da je stvar morda ukradena. Božji zakon je odkrival, da Bog priznava zasebno lastnino in da je tat prikrajšal lastnika za njegovo lastnino. Kdor kaj kupi, za kar se ve, da je ukradeno, seveda zato še ni tat, vendar s svojim ravnanjem zmanjšuje verjetnost, da bo lastnik kdaj dobil svojo lastnino nazaj. (Pregovori 16:19; primerjaj 1. Tesaloničanom 4:6, AC)
Vsi vemo, da hočejo kupci, od gospodinj do nabavljalcev velikih podjetij, kupiti blago po najugodnejših cenah. Izkušene gospodinje iščejo, kje bi kaj poceni kupile, kupovanje odlagajo do sezone, ko cene padejo, ali pa kupujejo v diskontih in trgovinah z nižjimi režijskimi stroški in zato po ugodnejših cenah (Pregovori 31:14). Seveda pa ima tak trud za dobro kupčijo svojo mejo. Zvesti v Nehemijevih dneh niso hoteli kupovati v soboto, čeprav bi lahko ravno ta dan sklenili dobre kupčije (Nehemija 10:32, v NW 10:31; primerjaj Amos 8:4-6). Podobno ravnajo tudi kristjani. Ker nasprotujejo tatvinam, jim to pomaga, da obvladujejo vsako željo po kupovanju blaga po nizkih cenah, če je očitno, da je ukradeno.
Morda je splošno znano, da se nekateri trgovci ukvarjajo s preprodajo ukradenih stvari. Ali pa je prišepnjena cena tako izredno nizka, da bi vsakdo običajno sklepal, da gre za nezakonito pridobljeno blago. Včasih celo državni zakoni zahtevajo takšen pameten premislek. Neka pravniška knjiga to takole pojasnjuje:
»Za krivdno odgovornost zadostuje že vednost, da je bilo blago ukradeno, ne pa tudi kdo ga je ukradel in komu, kdaj in kje je do kraje prišlo in v kakšnih okoliščinah je bila stvar ukradena. . . . Nekateri sodniki menijo, da lahko nekoga bremenijo krivdne odgovornosti že, če je pridobil blago v okoliščinah, ki bi človeku z običajno mero razumnosti in opreznosti, dale vedeti, da gre za nekaj ukradenega.«
To odkriva, da ima kristjan še kako pametne razloge, da ne kupuje ukradenih stvari. Takšno kupovanje ga lahko naredi za prestopnika. Mnogi brez pomislekov kršijo zakone in pri tem jih skrbi le to, da jih ne bi ujela roka pravice. To pa ne velja za kristjane, ki hočejo ,biti podrejeni višjim oblastem‘ (NW). Če se podrejajo zakonom, jih to varuje pred pregonom zaradi prestopništva in pripomore k temu, da imajo pred Jehovom čisto vest. (Rimljanom 13:1, 4, 5)
Božji prijatelj Abraham je odličen zgled človeka s takšno vestjo. Za časa njegovega življenja so štirje vzhodni vladarji porazili kralje dežele, v kateri je živel Lot, in s seboj so kot vojni plen odnesli mnoge dragocenosti. Abraham je sovražniku sledil in ga premagal ter ukradene stvari vrnil lastnikom. Sodomski kralj je rekel Abrahamu: »Imetje . . . obdrži zase!« Dal mu ga je za nagrado. Vendar ga Abraham ni poslušal, stvari je vrnil zakonitemu lastniku z besedami: »Ničesar od tega, karkoli je tvojega, ne vzamem, da ne porečeš: ,Jaz sem obogatil Abrama.‘ « (1. Mojzesova 14:1-24)
Kristjane ne zanima dobiček, ki bi ga zaslužili na račun ukradenih stvari. Jeremija je zapisal: »Jerebica, ki vali, česar ni znesla, je človek, ki pridobiva bogastvo, a ne po pravici.« (Jeremija 17:11) Zato ravnamo modro, če kot kristjani ne kršimo cesarjevih zakonov glede ukradenega blaga, kajti s tem predvsem pokažemo, da se želimo držati Božje pravičnosti, tako da na noben način nočemo biti sokrivi tatvin. David je dobro zapisal: »Boljše je uboštvo pravičnega kakor bogastvo mnogih krivičnih.« (Psalm 37:16, J. Krašovec)