Dioklecijan napada krščanstvo
TRIINDVAJSETEGA februarja 303 n.š., na praznik rimskega boga Terminusa, ki so ga slavili v Nikodemiji v Mali Aziji, v cesarski novi prestolnici, so možje kar tekmovali medseboj, kdo bo čimbolj odkril svoja domoljubna čustva. Kar precejšnja krščanska skupnost pri tem očitno ni sodelovala.
Cesar Dioklecijan in podcesar Galerij sta imela iz svoje palače odličen razgled na shajališče krajevnih kristjanov. Na dan znak so vojaki in vladni uradniki vdrli v stavbo kristjanov, jo izropali in zažgali vse najdene Biblije. Nazadnje so zgradbo do tal porušili.
Tako se je pričelo obdobje preganjanja, s katerim se je omadeževala Dioklecijanova vladavina. Zgodovinarji ga imenujejo »zadnje veliko preganjanje«, »najnasilnejše preganjanje«, ali celo »nič manj kot izbrisanje imena kristjan«. Če pogledamo v ozadje teh dramatičnih dogodkov, bomo odkrili marsikaj.
Poganstvo proti krščanstvu
Dioklecijan, rojen v Dalmaciji, se je v rimski vojski visoko povzpel. Kot cesar, oklican leta 284 n.š., je postal slaven po svojih političnih reformah. Ustanovil je tetrarhijo, kolektivno vodstvo štirih poglavarjev cesarstva. Dioklecijan je oklical Maksimijana, starega bojnega tovariša, za socesarja, ki je bil posebej odgovoren za zahodni del cesarstva. Oba sta imela naslov avgust. Oba sta tudi imela vsak svojega podcesarja ali cezarja, katerima je bila podarjena pravica nasledstva. Kostancij Klor je kot cezar služil Maksimijanu, medtem ko je bil Galerij iz Trakije podrejen Dioklecijanu.
Cezar Galerij je tako kot Dioklecijan goreče častil poganske bogove. Ker je Galerij vedel, da bo nasledil cesarja, se ga je polastila častihlepnost in začel je hliniti, da je zaskrbljen zaradi izdajstva v vojski. Ni mu bilo všeč, da je naraščal vpliv vojakov, ki so se imeli za kristjane. S cesarjevega stališča je bilo to, da niso hoteli sodelovati v poganskem čaščenju, kljubovanje njegovi oblasti. Zato je Galerij nagovarjal Dioklecijana, naj iztrebi krščanstvo, in ta se je končno v zimi med leti 302 in 303 n.š. uklonil cezarjevemu protikrščanskemu razpoloženju. Privolil je, da vojsko in cesarsko palačo očisti teh ljudi. Toda Dioklecijan ni hotel prelivati krvi, ker se je bal, da če bo iz kristjanov naredil mučence, bo to ostale samo še spodbudilo k smelemu vztrajanju.
Še vedno nezadovoljen z reševanjem problema, se je Dioklecijan posvetoval z vojaškimi poveljniki ter uradniki, med katerimi je bil tudi bitinijski upravitelj Hieroklej. Ta goreč helenist je zagovarjal nasilno obračunavanje s kristjani. Dioklecijanovo podpiranje rimskih tradicionalnih bogov je privedlo v nasprotovanje krščanstvu. Po knjigi Stephena Williamsa, Diocletian and the Roman Recovery, je dokončno izbruhnila »med rimskimi bogovi in krščanskim bogom vojna, v kateri se ni izbiralo sredstev«.
Edikti
Da bi nadaljeval s svojim preganjalskim pohodom, je Dioklecijan zaporedoma razglasil štiri edikte. Dan po napadu v Nikodemiji je zaukazal uničiti vsa shajališča kristjanov in njihovo imetje in odredil, da morajo izročiti vse svete knjige v sežig. Kristjane, ki so delali v javnih državnih službah, so premestili na nižje položaje.
Ko je v cesarjevi palači dvakrat zagorelo, so za požar obtožili kristjane, ki so bili tam zaposleni. To je pripeljalo do drugega edikta, ki je zaukazal aretacijo in zapor za vse škofe, prezbiterje in diakone. Tretji edikt je od teh mož zahteval, da darujejo rimskim bogovom in se tako odrečejo svoji veri. Da bi to od njih dosegli, so jih smeli tudi mučiti. Četrti ukrep je šel še dlje, saj je razglasil razširjanje krščanstva za hudodelstvo.
Sledil je val krutih obračunavanj, ki je rodil razred ožigosanih traditoresov (,tistih, ki se predajo‘), izdajalcev Boga in Kristusa, ki so si poskušali obvarovati življenje z izročitvijo svojih primerkov Svetega pisma. Zgodovinar Will Durant meni, »da se je na tisoče kristjanov odpovedalo svojemu verovanju, . . . toda večina preganjanih je ostalo neomajnih. Ko so videli in slišali, kako so zvesto prenašali mučenje, je to okrepilo vero tistih, ki so omahovali, preganjanim zborom pa so se priključevali novi pripadniki.« Kristjani v Frigiji, Kapadociji, Mezopotamiji, Feniciji, Egiptu in v večini ostalih predelov rimskega cesarstva so pretrpeli mučeništvo.
Cerkveni zgodovinar Evzebij iz Cezareje je ocenil, da je na tisoče kristjanov med preganjanjem izgubilo življenje. Po drugi strani pa Edward Gibbon v svoji knjigi The Decline and Fall of the Roman Empire ocenjuje, da jih je bilo manj kot dva tisoč. »Gibbon mnoge od teh zgodb jemlje z določeno mero skepticizma, kajti prihajajo precej obarvane iz krščanskih virov, ki so bili nagnjeni k poveličevanju mučencev in vzgajanju zvestih,« pojasnjuje nek pisec. »Prav gotovo,« nadaljuje, »gre za pretiravanja piscev, ki z lahkoto nekaj mrtvih spremenijo v ,množico‘, ki ne ločijo med neizzvanim mučeništvom in tistim, ki so ga povzročile premišljena izzivanja, in ki poročajo o tem, kako so divje zveri v amfiteatrih besno rastrgale vse zločince, medtem ko jih je ,nadnaravna sila‘ zaustavila, da se niso dotaknile kristjanov. Pa četudi se omejimo od izmišljenega, je preostalo že samo po sebi dovolj strašno.« Prav gotovo so najkruteje preganjali z natezalnicami, sežiganjem, odiranjem kože in kleščami za mučenje.
Nekateri učenjaki menijo, da je bil prej pobudnik preganjanj Galerij in ne Dioklecijan. »Prav gotovo tiči v ozadju nekaj globljega,« trdi prof. William Bright v knjigi The Age of the Fathers, »da najvišji napori poganskih svetovnih sil, da poteptajo Kraljestvo, ki ni od tega sveta, nosijo Dioklecijanovo ime in ne imena pravega začetnika preganjanja, Galerija.« Dioklecijan je tako ali tako že znotraj tetrarhije dosegel najvišji nadzor, kot trdi pisatelj Stephen Williams: »Ni dvoma, da je Dioklecijan v cesarstvu do leta 304 nadzoroval vse pomembnejše dele državnega aparata in zato je do tega dne najbolj odgovoren za preganjanje.« Dioklecijan je zbolel in navsezadnje je leta 305 n.š. odšel z oblasti. Še kakšnih šest let se je v preganjanju zrcalilo Galerijevo zagrizeno sovraštvo vsega, kar je na katerikoli način imelo kaj opraviti s krščanstvom.
Krščanstvo četrtega stoletja
Ti strašni dogodki na začetku četrtega stoletja so potrdili napovedi apostola Pavla in Petra, kot tudi mnogih drugih navdihnjenih piscev. Napovedan »veliki upornik«, vodilni duhovniški razred samozvanih kristjanov, je že obstajal, kar potrjujejo Dioklecijanovi edikti, še posebej drugi. (2. Tesaloničanom 2:3, 4; Apostolska dela 20:29, 30; 2. Petrovo 2:12) V četrtem stoletju se je odpadništvo že povsem zasidralo. Niti ne tako malo samozvanih kristjanov je pripadalo rimski vojski. Ali od takrat ni bilo več kristjanov, ki so ostali zvesti »besedi zdravega nauka«, ki so jo prejeli od apostolov (2. Timoteju 1:13)?
Evzebij je naštel nekatere žrtve preganjanja, zelo nazorno je opisal njihovo mučenje, trpljenje in morebitno mučeništvo. Seveda danes ne moremo vedeti, če so vsi ti mučenci umrli predani do tedaj odkritim resnicam. Prav gotovo so si nekateri od njih vzeli k srcu Jezusovo opozorilo, naj se izogibajo sektaštva, nemorale in vsakršnega ubiranja srednje poti (Razodetje 2:15, 16, 20-23; 3:1-3). Očitno so nekateri zvesti, ki so preživeli, ostali skriti za zgodovino (Matej 13:24-30). To, kako uspešni so bili ukrepi za zadušitev javnega krščanskega čaščenja, odkriva španski spomenik iz takratnih časov, ki slavi Dioklecijana, ker ,je iztrebil Kristusovo praznoverje‘. Kljub temu pa so se napori, da bi zasegel in uničil vse primerke Svetega pisma, da bi povsem odstranil Božjo besedo, kar je bil glavni cilj Dioklecijanovega napada na krščanstvo, izjalovili (1. Petrovo 1:25)!
Ker mu ni povsem uspelo uničiti krščanstva, je Satan Hudič, vladar sveta, nadaljeval z zvijačami po cesarju Konstantinu, ki je vladal med leti 306 in 337 n.š. (Janez 12:31; 16:11; Efežanom 6:11). Pogan Konstantin se ni boril proti kristjanom. Pametneje se mu je zdelo, da poganska in krščanska verovanja zlije v novo državno religijo.
Kakšno svarilo za vse nas! Ko nas kruto preganjajo, nam bo ljubezen do Jehova pomagala, da ne bomo klonili samo zato, ker bi se rešili trenutnih muk (1. Petrovo 5:9). Podobno ne bomo dovolili, da nam mirna obdobja spodkopljejo naše krščanske moči (Hebrejcem 2:1; 3:12, 13). Če bomo povsem predani biblijskim načelom, bomo ostali zvesti Jehovu, Bogu, ki rešuje svoje ljudstvo (Psalm 18:25, 48, AC).
[Navedba vira slike na strani 28]
Musei Capitolini, Rim