Ali veruješ kot Elija

DANAŠNJA človeška družba spodkopava vero. Intelektualci se posmehujejo obstoju Boga. Verski hinavci se mu rogajo. Posvetni svet vedno bolj ravna, kot da je vse to Bogu kaj malo mar. Bodisi da takšno ravnanje človeka zastraši, mu vzame pogum, ali pa ga pahne v brezbrižnost, rezultat je vedno isti: Njegova vera je spodkopana. Ne preseneča, da je apostol Pavel imenoval pomanjkanje vere »greh, ki nas lahko oklene« (Hebrejcem 12:1).

Morda se je zaradi tega Pavel še posebno potrudil, da bi opozoril na življenje moških in žensk z močno vero (Hebrejcem 11. poglavje). Takšni primeri nas lahko motivirajo in nam okrepijo vero. Razmislimo na primer o preroku Eliju, osredinimo se samo na zgodnejše obdobje njegovega dolgega preroškega življenja. Živel je za časa kraljevanja kralja Ahaba in njegove poganske žene, kraljice Jezabele. Takrat je bila, podobno kot danes, vera v pravega Boga v zatonu.

Pokvarjeno desetrodovno kraljestvo

Kakšen par sta bila! Ahab je bil sedmi kralj desetrodovnega izraelskega kraljestva. Čeprav je bilo njegovih šest predhodnikov zlobnih, je bil on še hujši. Ne le da je ohranil pokvarjeno čaščenje teleta, ampak se je celo poročil s tujo princeso Jezabelo, s tem pa je uvedel tako hudo obliko čaščenja krivega boga Baala, kakršne dežela še ni videla. (1. kraljev 16:30-33)

Jezabela je bila že od otroštva navajena častiti Baala. Njen oče Etbaal, Astartin (Astarta je Baalova žena.) duhovnik, je prišel prek trupel do sidonskega kraljevega prestola, kraljestva severno od Izraela. Jezabela je vplivala na svojega moralno pokvarjenega moža, da je v Izrael vpeljal čaščenje Baala. Kmalu zatem je 450 prerokov krivega boga in 400 prerokov boginje Ašere jedlo pri kraljevi mizi. Kako se je moralo takšno čaščenje gnusiti pravemu Bogu Jehovu! Falični simboli, obredi plodnosti, tempeljska prostitucija (moška in ženska), celo žrtvovanje otrok — so značilnosti te odvratne religije. Z Ahabovim blagoslovom se je neovirano razširila po vsem kraljestvu.

Na milijone Izraelcev je pozabilo na Jehova, Stvarnika zemlje in vodnega krogotoka. Menili so, da Baal blagoslavlja zemljo z dežjem na koncu sušnega obdobja. Vsako leto so se zaupno obračali k ,jahaču na oblakih‘, k tako imenovanemu bogu plodnosti in deževnega obdobja, ki zaključuje sušo. Leto za letom je pričelo deževati. Leto za letom je rastlo zaupanje v Baala.

Elija razglasi sušo

Verjetno je bilo na koncu dolgega suhega poletja, ravno ob času, ko so ljudje pričeli čakati na Baala, da jim pripelje življenjedajajoč dež, ko se je pojavil Elija.a V biblijsko pripoved vpade nenadoma kot blisk. Le malo vemo o njegovem okolju, ničesar o njegovem poreklu. Toda Elija ni bil podoben gromu, glasniku nevihte. Ahabu je objavil: »Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem, ne bode ta leta ne rose ne dežja, razen le po besedi moji!« (1. kraljev 17:1, AC)

Zamislimo si podobo tega moža, oblečenega v kmečko obleko iz dlake. Doma je bil na skalnatem gileadskem gričevju. Verjetno je odraščal med skromnimi črednimi pastirji. Stal je pred mogočnim kraljem Ahabom, morda ravno v ogromni palači ob njegovi slavni hiši iz slonovine, bogato in eksotično okrašeni in polni mogočnih malikov. Tam, v živahnem samarijskem mestu, kjer so na čaščenje Jehova skoraj povsem pozabili, je rekel Ahabu, da je njegov bog, Baal, nemočen, da ga ni. Elija je razglasil, da v tem in v vseh naslednjih letih ne bo deževalo, niti kapljica dežja ne bo padla!

Od kod mu takšna vera? Ali se ni ustrašil, ko je stal pred tem objestnim in odpadniškim kraljem? Morda. Več kot tisoč let kasneje nam Jezusov polbrat Jakob zagotovi, da je Elija bil »človek kakor mi« (Jakob 5:17). Vendar bodimo pozorni na Elijeve besede: »Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem.« (AC, podčrtali mi.) Elija je vedel, da kot Jehovov služabnik stoji pred mnogo višjim prestolom kot je bil Ahabov, pred prestolom Suverenega gospodarja vesolja! Bil je predstavnik, poslanec tega prestola. Če na stvar pogledamo iz tega zornega kota, se lahko vprašamo: Zaradi česa naj bi se bal Ahaba, slabotnega človeškega monarha, ki je ostal brez Jehovovega blagoslova?

Ni bilo naključje, da je bil obstoj Jehova za Elija tako resničen. Prerok je prav gotovo preučeval zapise o tem, kako je Bog ravnal s svojim ljudstvom. Jehova je opozarjal Jude, da jih bo kaznoval s sušo in lakoto, če bodo častili krive bogove (5. Mojzesova 11:16, 17). Elija je zaupal Jehovu, da vedno izpolni dano besedo, zato je »vztrajno molil, da bi ne deževalo« (Jakob 5:17).

Z vero je sledil vodstvu

Tako se je zdaj Elija zaradi svojega oznanila znašel v smrtni nevarnosti. Prišel je čas, da je pokazal še eno odliko svoje vere. Da bi ostal živ, je moral zvesto slediti Jehovovim navodilom: »Pojdi od tod, obrni se proti vzhodu in se skrij ob potoku Keritu, ki je vzhodno od Jordana! Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo ondi hranili.« (1. kraljev 17:3, 4)

Elija je takoj ubogal. Če je hotel preživeti sušo in lakoto, ki bosta zadeli deželo, se je moral zanesti na vse, kar mu bo Jehova priskrbel. To ni bilo niti malo lahko. Pomenilo je, da se bo moral skrivati in živeti mesece povsem osamljen. Moral je jesti meso in kruh, ki so mu ga prinesli krokarji, mrhovinarji, ki so bili po mojzesovski postavi nečisti. Zaupati je moral Jehovu, da takšno meso ni bilo mrhovina in da je bilo primerno izkrvavljeno, kot je to zahteval zakon. Ker se nekaterim biblijskim razlagalcem zdi kaj malo verjetno, da gre tu za čudež, nekateri nagibajo k zamisli, da je v prvotnih zapisih tu šlo za »Arabce« in ne za »krokarje«. Vendar so bili krokarji odlična izbira. Nihče ne bi pričakoval, da te prav nič cenjene ter nečiste ptice letijo v divjino s koščki hrane, da bi tam nahranile Elija, ki sta ga Ahab in Jezabela iskala naokrog po vsem kraljestvu! (1. kraljev 18:3, 4, 10)

Ko je suša pritiskala, je v Eliju morda rasla skrb za vodo v keritski hudourniški dolini. Večina izraelskih hudournikov v sušnem obdobju presahne. »Za nekoliko časa« se je tudi ta potok posušil. Si lahko predstavljamo, kako se je Elija počutil, ko je bilo vode vse manj in manj, tako da je le še kapljala? Njena gladina pa je bila iz dneva v dan nižja. Gotovo ga je skrbelo, kaj bo z njim, ko vode ne bo več. Vendar je Elija tam zvesto vztrajal. Šele ko je voda povsem presahnila, mu je Jehova dal nova navodila. Preroku je rekel, naj gre v Sarepto. Tam bodo zanj poskrbeli na domu neke vdove. (1. kraljev 17:7-9)

Sarepta! Ta kraj je spadal pod oblast mesta Sidon, od koder je izhajala Jezabela in kjer je kraljeval njen oče! Naj bi bilo tam varno? Morda je Elija skrbelo. Toda »vstal je torej in šel« (1. kraljev 17:10).

Jehova poskrbi za preživljanje in življenje

Njegova poslušnost je bila kmalu poplačana. Kot je bilo napovedano, je srečal vdovo, pri kateri je odkril vero, ki je bila redka med njenimi rojaki. Ta uboga vdova je imela toliko moke in olja, da je lahko naredila samo še en obrok za svojega majhnega sina in zase. Vendar pa je, čeprav je oboje krvavo potrebovala, radevoljno najprej pripravila kruh za Elija in zaupala v Jehovovo obljubo, da bo poskrbel, da ne bo v vrču zmanjkalo ne olja in ne moke, dokler ju bo pač potrebovala. Ne preseneča, da je Jezus Kristus spomnil na zgled te verne vdove, ko je ožigosal neverne Izraelce svojih dni. (1. kraljev 17:13-16; Luka 4:25, 26)

Navkljub temu čudežu, je bila vdovina in Elijeva vera kmalu resno preskušena. Nenadoma ji je umrl sin. Vsa pobita je komajda domnevala, da gre ta tragični udarec pripisati Eliju, ,možu pravega Boga‘ (NW). Skrbelo jo je, če je ni morda kaznoval za kakšen prejšnji greh. Elija pa ji je sina vzel iz naročja in ga odnesel v zgornjo sobo. Vedel je, da jih Jehova lahko več kot le preživlja. Jehova je vir samega življenja! Zato je Elija goreče in vztrajno molil, da bi se otrok vrnil v življenje.

Elija ni bil prvi, ki je pokazal, da veruje v vstajenje, toda Biblija ga omenja kot prvega, ki je bil uporabljen, da je nekoga obudil. Deček je oživel! Kako se je morala razveseliti mati, ko je zagledala Elija s sinom v naročju. Dal ji ga je s preprostimi besedami: »Glej, tvoj sin živi!« Zagotovo v solzah je odgovorila: »Zdaj vem, da si mož božji in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnična.« (1. kraljev 17:17-24)

»Moj Bog je Jehova«

Kako prav in kako primerno je, da ime Elija pomeni »moj Bog je Jehova«! Med sušo in lakoto mu je Jehova dajal hrano in pijačo, v času zmedenih moralnih načel ga je modro vodil, ko je naletel na smrt, ga je uporabil, da je oživil. Videti je, da se je moral Elija vsakič opreti na svojo vero v Boga — zaupal je, da bo poskrbel zanj, sledil je Njegovim navodilom, zanesel se je Nanj, da bo posvetil svoje ime — nagrajen pa je bil s še večjimi razlogi za zaupanje v Jehova. Tako je bilo še naprej, saj je od svojega Boga Jehova sprejemal težke in celo strah zbujajoče naloge; v resnici pa so ga največji čudeži še čakali. (Glej 1. kraljev 18. poglavje.)

Bolj ali manj isto velja za današnje Jehovove služabnike. Ne moremo biti čudežno nahranjeni in ne moremo biti uporabljeni, da bi koga obudili; danes ni čas za takšne čudeže. Vendar pa se Jehova ni prav nič spremenil od Elijevih dni (1. Korinčanom 13:8; Jakob 1:17).

Tudi mi lahko dobimo kakšno nalogo, ki se je je ustrašiti, kakšno težko in strah zbujajoče področje, do katerega je treba priti z vestjo, ki jo daje Bog. Morda nas preganjajo. Morda stradamo. Vendar Jehova vedno znova dokazuje, da zveste služabnike in svojo organizacijo kot celoto stalno vodi, svoje služabnike pa ščiti. Vedno jim daje moči, da izvršijo, karkoli jim naroči. In še vedno jim pomaga, da vztrajajo, neglede na to, kakšne preizkušnje jih lahko doletijo v tem svetu, polnem težav (Psalm 55:23, v NW 55:22).

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 18]

Ali tako kot Elija zaupaš Jehovu, da bo poskrbel za potrebe svojih služabnikov?