Bodimo požrtvovalni

ROLFa je bil cenjen uslužbenec. Ko se je odločil, da bo le delno zaposlen, da bi lahko še več sodeloval v krščanski službi, mu je šel njegov delodajalec na roko. Zatem je Rolf leta veselo pioniral. Toda nekega dne so se razmere v službi spremenile. Rolf je bil sposoben delavec, zato so mu ponudili stalno delovno mesto vodje marketinga. Delo je nudilo vabljiv zaslužek in dobre možnosti za napredovanje. Vendar pa ne bi mogel biti več le delno zaposlen.

Rolf je skrbel za ženo in dva otroka, tako da bi mu dodatni denar prišel še kako prav. Vseeno je ponudbo odklonil in zaprosil za drugo delo, ob katerem bi zadostil tako duhovnim kot finančnim obveznostim. Rolfovega delodajalca je takšna odločitev presenetila. Ko je šef videl, da bi bila ponudba še višje plače brezpredmetna, je zaključil: »Vidim, da se ne morem kosati s tvojim prepričanjem.«

Da, Rolf je bil prepričan. Toda imel je še eno lastnost — požrtvovalnost. To je redkost v tem vase zaverovanem svetu. Toda vodi lahko v življenje, polno zadovoljstva, v katerem čutimo, da smo koristni. Kaj je požrtvovalnost? Kaj povzroča? Kaj moramo narediti, da bi ostali takšni?

Biblijske zahteve

Žrtvovati nekaj, pomeni, da se nečemu dragocenemu odpovemo, oziroma odrečemo. Pravo bogočastje je vključevalo žrtvovanje vse od prve zveste priče, Abela, ki je kot žrtev Bogu daroval »od prvencev svoje drobnice« (1. Mojzesova 4:4). Njegovemu zgledu so sledili verni možje, kakršna sta bila Noe in Jakob (1. Mojzesova 8:20; 31:54). Žrtvovanje živali je bila tudi pomembna značilnost Mojzesovega zakona (3. Mojzesova 1:2-4). Častilce je Zakon spodbujal, da darujejo najboljše. Ni bilo dovoljeno žrtvovati živali s hibo (3. Mojzesova 22:19, 20; 5. Mojzesova 15:21). Ko so odpadniški Izraelci kršili ta zakon, jih je Bog pokaral: »Ko pripeljete za daritev, kar je slepo, ni nič hudega, in ko pripeljete hromo in bolno, ni nič hudega? Pripelji pa to svojemu deželnemu oblastniku! Misliš, da mu bo všeč? Da se ozre nate? . . . Kako naj to sprejmem z veseljem iz vaših rok?« (Malahija 1:8, 13)

Načelo žrtvovanja se je preneslo v krščansko bogočastje. Ker pa je Kristus plačal polno odkupno ceno, Bog živalskih žrtev ne sprejema več. Kaj sprejemljivega lahko potem kristjani žrtvujejo? Pavel je v Pismu Rimljanom 12:1 (Jere, Pečjak, Snoj) zapisal: »Rotim vas torej, bratje, pri usmiljenju božjem, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti.« (Podčrtali mi.) Kako presenetljiva sprememba! Namesto žrtvovanja mrtvih živalskih teles, lahko kristjani darujejo živo žrtev, samega sebe — svoje moči, premoženje in sposobnosti. Jehova tako kot za časa Izraela ne bo sprejel nobene »hrome« in mlačne žrtve. On zahteva, da mu njegovi častilci dajo res najboljše, da mu služijo iz vsega srca, duše, pameti in moči (Marko 12:30).

Požrtvovalnost zahteva mnogo več, kot da se le podredimo urniku sestankov in sodelovanju v krščanski službi. Pomeni, da smo odločeni spolnjevati Božjo voljo, pa naj se zgodi karkoli. Pomeni, da smo pripravljeni prestati stiske in neprijetnosti. »Če hoče kdo priti za menoj,« je rekel Jezus, »naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Matej 16:24) Kristjanu osebne ambicije in pridobitniški cilji niso glavna skrb. Svoje življenje bi moral posvetiti najprej iskanju Božjega kraljestva in njegove pravičnosti (Matej 6:33). Če je potrebno, je pripravljen ,vzeti mučilni kol nase‘, prestati preganjanje, sramoto in celo smrt!

Blagoslovi požrtvovalnosti

Ob tako resnih stvareh se bo morda kdo vprašal: Ali je požrtvovalnost toliko vredna?! Za tiste, ki ljubijo Boga Jehova in si želijo, da bi bilo njegovo ime oslavljeno, zagotovo je (Matej 22:37)! Vzemimo si za zgled Jezusa Kristusa. Preden je prišel na zemljo, je užival vzvišen položaj v nebesih kot duhovno stvarjenje. Vendar, kot je rekel svojim sledilcem, ,ni iskal svoje volje, ampak voljo Boga, ki ga je poslal‘ (Janez 5:30). Prostovoljno »je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Filipljanom 2:7, 8)

Takšno žrtvovanje ni ostalo brez sadov. Ker je bil Jezus pripravljen »dati življenje za svoje prijatelje«, je lahko plačal odkupnino in s tem omogočil nepopolnim ljudem, da dosežejo ali nesmrtnost v nebesih ali večno življenje na zemlji. (Janez 3:16; 15:13; 1. Janezovo 2:2) Ostal je popolnoma neoporečen in imenitno je oslavil Jehovovo ime (Pregovori 27:11). Ni čudno, da ga je Jehova blagoslovil zaradi njegovega požrtvovalnega ravnanja! »Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom.« (Filipljanom 2:9)

Jezus je seveda bil Jehovov edinorojeni sin. Ali pa Bog nagrajuje tudi druge, ki se žrtvujejo zanj? Da, to se vidi iz mnogih primerov, tako iz davnine kot danes. Razmislimo o biblijski pripovedi o Moabki Ruti. Verjetno jo je o Jehovu poučil njen izraelski mož. Po njegovi smrti se je morala odločiti. Ali bo ostala v poganski domovini ali pa bo z ostarelo taščo Noemi odpotovala v Obljubljeno deželo? Ruta je izbrala to slednje, pa čeprav je to pomenilo žrtvovati druženje s starši in morda celo možnost ponovne poroke. Vendar je Ruta, ker je poznala Jehova in ga želela častiti med njegovim izbranim ljudstvom, odšla z Noemi.

Ali je bila Ruta nagrajena za takšno požrtvovalnost? Pa še kako! Kasneje jo je poročil posestnik Booz in Ruta je rodila Obeda, prednika Jezusa Kristusa (Matej 1:5, 16).

Podobno so blagoslovljeni požrtvovalni Božji služabniki današnjih dni. Na primer, leta 1923 je William R. Brown, bolj znan kot »Biblija« Brown, odšel z doma v Zahodni Indiji, da bi vodil oznanjevanje v zahodni Afriki. Spremljali sta ga žena in hčerka. Končno je prišel v Nigerijo, kjer je delo oznanjevanja že pričelo rojevati sadove. Skupaj s temnopoltim Američanom Vincentom Samuelsom in Claudom Brownom, drugo Pričo iz Zahodne Indije, je »Biblija« Brown odigral pomembno vlogo v zgodnjem obdobju delovanja v zahodni Afriki.

Danes več kot 187.000 oznanjevalcev služi v Sierra Leoni, Liberiji, Gani in Nigeriji, na področjih, kjer je s prijatelji pioniral »Biblija« Brown. Pred smrtjo leta 1967 je »Biblija« Brown rekel: »Kakšno veselje je videti moške in ženske, ki so postali poslušni dobri vesti o Božjem kraljestvu!« Da, zaradi svoje požrtvovalnosti je bil bogato blagoslovljen!

Kako vse smo lahko požrtvovalni

Kako vse lahko isti duh kažemo mi danes? Tako, na primer, da redno vsak teden oznanjujemo od hiše do hiše (Dejanja apostolov 20:20, AC). To morda ni tako lahko, še posebej po utrudljivem tednu v posvetni službi. Morda zahteva samodisciplino in dobro časovno načrtovanje. Toda veselje odtehta vse prestane neprijetnosti. Zakaj ne bi izkoristil prednosti, da nekomu pomagaš postati ,Kristusovo pismo . . . ne napisano s črnilom, temveč z duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src‘ (2. Korinčanom 3:3).

S skrbno rabo časa, ki smo si ga odtrgali od posvetnega dela ali sprostitve, lahko več oznanjujemo (Efežanom 5:16, NW). Mnogi načrtujejo svoj urnik tako, da vsaj enkrat letno služijo kot pomožni pionir. Drugi lahko stalno služijo kot pomožni in splošni pionir. Vredno je razmisliti tudi o tistih, ki se žrtvujejo in se preselijo na področja, kjer je potrebnih še več oznanjevalcev Kraljestva. To pogosto povzroči korenite spremembe v življenju, spoprijeti se je treba z neprijetnostmi in se prilagoditi novi kulturi in običajem. Toda blagoslovi, ki jih doživimo, če smo dejavnejši v pomoči drugim, da dosežejo življenje, naredijo takšne žrtve vredne truda.

John Cutforth, rojen v Kanadi, je to izkusil. Po diplomi na Stražnostolpni biblični šoli Gilead je kot misijonar odšel v Avstralijo. »Kako daleč je to bilo od doma!« se spominja brat Cutforth. »Ali se bom sploh kdaj vrnil v Kanado, da bi še pred Harmagedonom spet videl starše in prijatelje? Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel.« Brat Cutforth je šel in te žrtve ni nikoli obžaloval. V naslednjih letih je vodil oznanjevanje na Papui Novi Gvineji, kjer še vedno goreče služi, sedaj že 50 let v polnočasni službi. Nekoč je rekel: »Če vedno poslušamo Jehovovo vodstvo in sprejemamo vse, za kar nas zadolži, nas to veseli in osreči ter nam prinese zadovoljstvo in veliko prijateljev.«

Seveda okoliščine, kot so zdravje, dohodki in družinske obveznosti nas morda omejujejo, vsi pač ne moremo služiti kot pionirji in misijonarji. Vseeno, bodi odločen, da boš kar največ sodeloval na sestankih in v oznanjevanju in ne dovoli, da bi te manjše neprijetnosti, kot je zoprno vreme, odvrnile od tega (Hebrejcem 10:24, 25). Morda lahko žrtvuješ več časa za osebno preučevanje Božje besede. Nekaterim družinam je to uspelo tako, da so omejile čas gledanja televizijskega programa ali pa so imeli vsak teden večer »brez TV«, nekateri so se ji celo povsem odpovedali. Če si boš vzel čas za osebno preučevanje, bo »hvalna daritev«, s katero javno ,slavimo njegovo ime‘ na sestankih in na oznanjevanju, verjetno še kvalitetnejša (Hebrejcem 13:15).

Zapomni si, oznanjevanje se sedaj zaključuje. Kmalu bo Bog izvršil obsodbo nad tem pohlepnim in razbrzdanim svetom (Sofonija 2:3). Da bi ohranili Božje priznanje, si ne smemo prizanašati. ,Svoja telesa moramo darovati v živo, sveto in Bogu všečno daritev!‘ (Rimljanom 12:1) Takšen duh bo bogato osrečil in prinesel zadovoljstvo. Pomagal nam bo, da se bomo še bolj veselili naše službe. Jehovovo srce pa se bo razveseljevalo (Pregovori 27:11)!

Bodimo požrtvovalni! Ne pomišljajmo se razdajati za druge in v prid Kraljestva. Pavel spodbuja: »Ne pozabite na dobrodelnost in miloščino [podeljevanje, AC], zakaj take daritve so Bogu všeč.« (Hebrejcem 13:16)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Vzeti si čas za osebno preučevanje morda zahteva kakšno žrtev, vendar se izplača

[Slika na strani 28]

W. R. Brown in John Cutforth sta bila bogato blagoslovljena za požrtvovalnost