’Živeti v pričakovanju Jehovovega dne‘

PRIPOVEDUJE LYLE REUSCH

ODKAR se spomnim, naša družina trdo veruje v prihajajoči novi svet pravičnosti. Mati in oče sta nam brala iz Biblije o ”novih nebesih in zemlji“ in o tem, ”da se bosta krava in medvedka skupaj pasli, lev pa bo jedel slamo kakor govedo in majhen deček jih bo vodil“. Pripovedovala sta tako doživeto, da sem se v mislih prestavil v vlogo tistega majhnega dečka. (2. Petrov 3:11-13; Izaija 11:6-9)

Moj stari oče, August Reusch, se je dopisoval s Charlesom T. Russellom v 1890 letih in tako spoznal osnovne biblijske resnice. Le-te je veliko oznanjeval doma in v okolici, v severozahodni Kanadi, današnjem Yorktonu, Saskatchewan. Sinovom je stalno ponavljal: ”Fantje, pazite na 1914. leto.“ Prepričanje, da je Jehovov dan blizu, je navdalo očeta z občutkom nujnosti, ki ga je spremljal celo življenje, kar pa je vplivalo tudi na moje življenje.

Mama in oče sta bila utelešena gostoljubnost. Skupina proučevalcev Biblije saskatoonske Cerkve biblijskih proučevalcev v Saskatchewanu se je redno sestajala pri nas doma. Potujoči služabniki (imenovani božjepotniki) so se pogosto ustavili pri nas. Brat Verne, sestra Vera in jaz smo duhovno zelo napredovali. Vedno je bil prisoten občutek resničnosti vesti o Božjem kraljestvu in da moramo to povedati drugim. (Matej 24:14) Nisem si mislil, da bom v prihodnosti večji del svojega življenja porabil v nadaljevanju dela teh božjepotnikov, kot potujoči nadzornik Jehovovih prič.

Leta 1927 sem se preselil v Kalifornijo, v Berkeley. Nato sem med veliko finančno krizo leta 1933 maturiral na gimnaziji. Z bratom Vernom sva se imela za srečneža, da sva dobila zaposlitev v tovarni Ford Motor Company v Richmondu v Kaliforniji. Vendar pa sem nekega dne, spomladi leta 1935, razmišljal: ”Če že moram trdo delati, naj delam vsaj za kaj vrednejšega.“ Ta dan sem v službi dal odpoved in naslednji dan napisal prošnjo za službo v Betelu, svetovnem središču Jehovovih prič v Brooklynu, New York. Potem sem obiskal vznemirljiv kongres v Washingtonu, D. C., junija leta 1935, nato pa so me sprejeli v Betel.

Betelska služba

Nathan Knorr, oskrbnik tovarne, me je zaposlil pri vzdrževanju zgradbe. Sam sem bil cela ekipa. Kot 20-letni mladenič sem se počutil zelo pomembnega. Tako sem neovirano hodil po kateremkoli delu tovarne, ne da bi me kdo spraševal kaj počnem. Brat Knorr je cenil moje delo, toda opazil je, da imam probleme z vedenjem. Trudil se je vplivati name, tako da bi postal malo bolj ponižen.

Vendar je trajalo nekaj časa, preden sem spoznal, da mi brat Knorr res želi pomagati. Zato sem se opravičil zaradi vedenja in izrazil odločitev, da se poboljšam. To je bil začetek dolgega, pristnega prijateljskega odnosa z bratom Knorrom, ki je januarja leta 1942 postal tretji predsednik Watch Tower Society.

Poleg vzdrževalnih del sem se naučil delati z večino strojev v knjigoveznici ali jim vsaj streči. Pravočasno sem opravil pisarniško delo ter napisal in razdelil delovne naloge po tovarni. Pomlad in poletje leta 1943 sta bila še posebej delavna in vznemirljiva. Svet je bil sredi druge svetovne vojne, Jehovove priče pa so nadlegovali, zapirali in obsojali na zapor pod raznimi neutemeljenimi obtožbami. Leta 1940 je Ameriško vrhovno sodišče odločilo, da lahko šole zahtevajo od učencev, naj pozdravljajo zastavo. To je sprožilo val nasilja v 44 od 48 držav. Otroke Prič so izključevali iz šol, starše so zapirali in drhal je Priče izganjala iz mest. Nekatere so ustrelili, druge so namazali s katranom in povaljali v perju.

Ko so se Jehovove priče branile na sodiščih, se mi je na mizi nabralo kup papirja, kot so sklepi sodišč, odvetniška poročila in dokumenti uradnih predstavnikov družbe, kar vse je bilo potrebno natisniti. Vsi smo delali nadure, da bi vse pravočasno opravili. Odločbe Vrhovnega sodišča v maju in juniju leta 1943 — ko je bilo 12 od 13 primerov odločenih v korist Jehovovih prič — so postale del letopisov pravne zgodovine. Hvaležen sem, da sem lahko iz prve roke opazoval, kako Jehova odpira pot obrambi in zakonitemu utrjevanju dobre vesti. (Filipljanom 1:7)

Teokratična šola oznanjevanja

V nekaterih pogledih smo bili v tistih dneh slabo opremljeni za izpolnitev velikanskega dela, napovedanega v Matejevem evangeliju 24:14, namreč ’za oznanjevanje evangelija Kraljestva po vsem svetu, v pričevanje vsem narodom, preden pride dovršitev‘. Brat Knorr, predsednik Družbe, je uvidel potrebo po izobraževalnem programu. Dobil sem povabilo, hkrati z drugimi moškimi člani betelske družine, da se vključim v ”Nadaljevalni tečaj za teokratično službo“. Ta se je ščasoma razvil v Teokratično šolo oznanjevanja, ki sedaj deluje v skupščinah Jehovovih prič vse od 1943. leta.

V ponedeljek zvečer, 16. februarja 1942, smo se sestali v sejni dvorani betelske družine, kjer je imel brat Knorr prvi učni govor. Govoril je o temi ”Rokopisi Biblije“. Brat T. J. Sullivan je bil nadzornik šole in nam je svetoval, kako se izboljšati. Čez čas sem bil za nadzornika betelske šole določen jaz, kar sem smatral za veliko prednost. Toda to je bil zopet čas discipliniranja.

Starejšemu bratu sem svetoval preveč kritično in ujedljivo, zato mi je brat Knorr prijazno rekel: ”Nikomur ni všeč, če zlorabljaš svojo avtoriteto.“ Ko mi je stvar pojasnil in ko sem že dovolj zardel zaradi zadrege, so se velike rjave oči brata Knorra omehčale. S prijaznim glasom je prebral Psalm 141:5: ”Naj me tepe pravični, to je milost, naj me kara, to je olje za glavo; tega se ne bo branila moja glava.“ To besedilo sem potem večkrat uporabil, ko sem moral drugim dajati nasvet za poboljšanje.

Ko še nismo imeli Teokratične šole oznanjevanja, nas je samo nekaj imelo priložnost sodelovati v javnih govorih. Po smrti brata Rutherforda, se je brat Knorr zelo trudil, da bi izboljšal svoje govorne sposobnosti. Moja soba v Betelu je bila točno pod njegovim stanovanjem in lahko sem slišal, kako vadi svoja predavanja. Vsaj ducatkrat je naglas prebral javno predavanje ”Mir — Ali je lahko dolgotrajnejši?“, ki ga je imel na kongresu v Clevelandu leta 1942.

Na poti

Po 13 letih služenja v Betelu, me je brat Knorr dodelil v službo na področju, za okrožnega nadzornika. V spodbudo mojemu novemu delu je dejal: ”Lyle, sedaj imaš priložnost neposredno opazovati, kako Jehova ravna s svojim ljudstvom.“ S tem v mislih in s kovčkoma v rokah, sem 15. maja 1944 leta začel služiti kot potujoči nadzornik. Pred pričetkom okrožne službe, sem nekaj mesecev delal kot pokrajinski nadzornik.

Prva skupina oziroma skupščina kateri sem služil je bila majhna, na podeželju v Waseci, Minnesota. Vnaprej sem pisal Dicku Cainu, služabniku skupine (kot se je takrat imenoval predsedujoči nadzornik), naj me počaka na železniški postaji. Bil je posebni pionir in da bi imel čim manj stroškov, se je pravkar preselil iz najete sobe, v kateri je bil čez zimo, v poletno stanovanje, v šotor. Vendar pa meseca maja v Minnesoti še ni ravno poletje! Ko sem tisto noč v šotoru drgetal od mraza, sem se spraševal ali sem sposoben za tako življenje. Močan prehlad, ki sem ga dobil, je trajal tedne, toda preživel sem.

Ko sem v teh prvih letih obiskoval različne skupščine in okrožja, sem živel samo ob kovčku in bival pri bratih. Izkusil sem vse vrste prenočevanja, spal sem na kuhinjskih tleh, na zofi v bivalnih prostorih, v vročih, neprezračenih podstrešjih. Bival sem tudi v domovih, kjer je član družine nasprotoval našemu verovanju. V Wisconsinu me je neverni mož ves teden ob prihodu in odhodu srepo gledal. Ko je neko noč prišel pijan domov, sem ga slučajno slišal pretiti ”ustreli tega nepridiprava“. Napočil je čas, ko sem sklenil, da je treba oditi. Toda neprijetne izkušnje so bile razmeroma redke in so samo začinile službo. Bile so nekaj, čemur sem se kasneje le še smejal.

Našel sem tovarišico

Tega se še dobro spominjam. Na pokrajinskem sestanku v Tiffinu, Ohio, sem spoznal prisrčno, rjavooko mlado damo Leono Ehrman iz Fort Wayna v Indiani. Tudi ona je bila vzgojena v krščanski veri in je že leta služila kot zvesta pionirka. Ker sva stalno potovala in nisva imela časa za dvorjenje, sva zvezo ohranjala z dopisovanjem. Ko sem jo leta 1952 vprašal ”Ali bi se poročila z mano?“, je odgovorila ”Da“ in tako sva se poročila. Pogosto naju sprašujejo, zakaj se ne ustaviva in si ustvariva družino, toda odgovarjava jim, da imava družino — brate, sestre, očete in matere v kakšnih 44 državah, kjer sva služila. (Marko 10:29, 30)

Nekateri sprašujejo, ’Ali se nikoli ne utrudita in ali nikoli ne mislita, da bi se temu odpovedala?‘ Da, in to večkrat. Toda pomagava si, ko eden pade, ga drugi dvigne. Nekoč sem celo pisal bratu Vernu in ga spraševal, če bi lahko delal z njim kot pleskar. Odgovoril mi je, da je na to često upal, ker sva si bila tako blizu, ko sva odraščala. Kljub temu pa mi je svetoval, naj odločitev skrbno pretehtam. Tedaj sem si priklical v spomin večkrat ponovljene besede brata Knorra, namenjene članom betelske družine: ”Ni potreben velik trud za umik, moraš pa biti hraber in pokončen, da se držiš dodeljene naloge.“ To je še vedno dober nasvet.

Noben poročen potujoči nadzornik ne bi mogel dolgo opravljati službe brez žene, ki je vdana in dobra pomočnica, takšna pa je bila Leona. Prijazna in ljubeča in stalno vedra. Zato se je prikupila tisočim v skupščinah. Nikoli me ne utrudi govoriti, kako jo ljubim. Prepričan sem, da ji to pomaga, da v tem delu ostane.

Priča Jehovovemu blagoslovu

Glavno delo okrožnega nadzornika se vrti okoli pokrajinskega sestanka, kjer služi vsak teden kot predsedujoči, javni govornik in nadzornik šole. Da to ureditev Jehova blagoslavlja je očitno že iz dejstva, da od stotin pokrajinskih sestankov, ki sem jih nadzoroval, ni niti eden bil odpovedan. Res je, da so bili nekateri moteni, toda noben ni bil odpovedan.

Ko sem v Woosterju, v Ohiu, spomladi leta 1950, na sobotnem večernem delu sestanka najavil zaključno pesem, se je pred gledališčem, kjer smo imeli sestanek, zbralo več kot tisoč nasprotnikov. Drhal je prinesla zaboje gnilih jajc, da bi nas z njimi obmetavali, ko bi odhajali. Ocenili smo položaj in nadaljevali program s petjem, prikazi in improviziranimi govori. Priče, bilo jih je okoli 800, so ostale mirne in potrpežljive.

Ob dveh zjutraj je bilo zelo hladno. Ko smo se pripravljali na odhod, so obiskovalci odkrili gasilsko cev in začeli spirati jajca s pločnika. Toda drhal se je zopet zbrala, do tedaj so bili na toplem v bližnji avtobusni postaji. To ravnanje obiskovalcev sestanka je odvrnilo pozornost drhali, mi pa smo občinstvo tiho odpravili skozi zadnji izhod. Vsi so varno prišli do svojih avtomobilov. Drhal je motila še druge sestanke v Ohiu, in sicer v Cantonu, Defiancu in Chillicothu. Nasilje drhali je ponehavalo, ko so odločitve Ameriškega Vrhovnega sodišča v našo korist začele vplivati na kršilce zakona.

Sčasoma je zaradi zdravstvenih težav moralo priti do sprememb. Tako me je Družba sredi 1970 let poslala kot pokrajinskega nadzornika v južni predel Kalifornije, kar je bilo od nje zelo prijazno. Skupščine so si bile tam blizu, zdravstvena nega pa dosegljiva brez težav. Medtem ko so naloge okrožnega nadzornika vključevale več potovanj, skrbi in nadzorovanje mnogih okrožij, so vsebovale naloge pokrajinskega nadzornika pripravljanje pokrajinskih sestankov ter določanje in vadenje delov programa. Poleg tega je treba poskrbeti tudi za Šolo za pionirje. Tako je delo potujočih nadzornikov, okrožnega ali pokrajinskega, način življenja, ki polno zaposluje in tudi nagrajuje.

Še vedno v pričakovanju Jehovovega dne

Že odkar pomnim, to pa je več kot 70 let nazaj, sem imel vedno močan občutek nujnosti. Vedno, dan za dnem, sem imel v mislih Harmagedon. (Razodetje 16:14, 16) Kot oče in pred njim oče mojega očeta, sem živel po nasvetu apostola, ”čakajte in pospešujte nastop božjega dne“. Vedno sem gledal na obljubljeni novi svet kot na ”zagotovilo tistega, česar ne vidimo“. (2. Petrovo 3:11, 12; Hebrejcem 11:1)

To pričakovanje, ki mi je bilo vtisnjeno že od mladih nog, se bo kmalu uresničilo. ”Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, lev bo jedel slamo kakor govedo“ in ”majhen deček jih bo gonil“. (Izaija 11:6-9) Take v srce segajoče obljube zagotavljajo Jezusove besede Janezu v Razodetju 21:5: ”Tisti, ki je sedel na prestolu, pa je rekel: ’Glej, vse delam novo!‘ Rekel je tudi: ’Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične.‘ “

[Slika Lyle and Leona Reusch na strani 23]