Spovedovanje grehov — način, kakršnega je določil Bog ali človek?

PRI KATOLIČANIH se je spoved v stoletjih dramatično spreminjala. V zgodnjem obdobju katoliške cerkve so zahtevali spoved in pokoro le za resne grehe. V zvezi s tem v knjigi Religion in the Medieval West (Religija na srednjeveškem Zahodu) piše: ”Vse do konca šestega stoletja je bil spokorniški sistem še zelo strog: obhajilo se je lahko podelilo samo enkrat v življenju, spoved je bila javna, pokora pa dolga in mučna.“

Kako mučna je bila takšna pokora? Leta 1052 je moral neki spokornik bos prepešačiti vso pot od Brugesa v Belgiji do Jeruzalema. ”Še celo leta 1700 so katoličani klečali do vratu v ledeni vodi svetih izvirov in studencev ter izgovarjali svoje spokorniške molitve,“ piše v knjigi Christianity in the West 1400-1700 (Krščanstvo na Zahodu 1400–1700). Ker v tistih časih niso dobili odveze, dokler pokora ni bila zaključena, so mnogi odlašali s spovedjo vse do svoje smrti.

Kdaj pa se je pričela taka spoved, kot jo poznamo danes? Knjiga Religion in the Medieval West pojasnjuje: ”Novo obliko spovedi so uvedli keltski menihi v Franciji ob koncu šestega stoletja. . . . To je bila ’ušesna‘ spoved, pri kateri se je spokornik na samem spovedal duhovniku. Bila je prirejena po meniškem običaju duhovnega opominjanja.“ Pri tem starejšem meniškem običaju, so menihi izpovedovali grehe drug drugemu, da bi dobili duhovno pomoč za premagovanje svojih slabosti. Vendar pa je cerkev z novejšo ušesno spovedjo podelila duhovnikom veliko večjo ”moč oziroma avtoriteto za odpuščanje grehov“. (New Catholic Encyclopedia)

Ali je Jezus res dal nekaterim svojim sledilcem takšno oblast? Kaj je rekel, da mnogi tako sklepajo?

’Ključi Kraljestva‘

Ob neki priložnosti je Jezus Kristus rekel apostolu Petru: ”Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.“ (Matej 16:19) Kaj je Jezus mislil s ’ključi nebeškega kraljestva‘? Da bi to lahko bolje razumeli, poglejmo, kako je Jezus ob neki drugi priložnosti uporabil besedo ”ključ“.

Jezus je nekoč rekel judovskim verskim voditeljem, ki so bili dobro podkovani v Mojzesovem zakonu: ”Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, a tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili.“ (Luka 11:52) ’Preprečili drugim vstopiti‘ — kam? Jezus nam odgovarja v Mateju 23:13: ”A gorje vam, pismouki in farizeji! Hinavci. Pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Sami ne greste noter, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne pustite.“ Res je bilo tako — judovska duhovščina je mnogim zaprla vrata, tako da jim je onemogočila priložnost, da bi bili z Jezusom Kristusom v nebesih. ”Ključ“, ki so ga verski voditelji ”vzeli“, ni imel nič skupnega z odpuščanjem grehov. To je bil ključ do spoznanja, ki ga omogoča Bog.

Enako tudi ’ključi nebeškega kraljestva‘, ki so bili dani Petru, ne predstavljajo njegove moči, da bi poročal nebesom, komu naj se podeli odveza in komu ne. Pač pa ponazarjajo Petrovo veliko prednost, da s svojim delovanjem odpre pot v nebesa s širjenjem spoznanja o Bogu. Tako je pomagal najprej Judom in judovskim proselitom, potem Samarijanom in nazadnje poganom. (Apostolska dela 2:1-41; 8:14-17; 10:1-48)

”Karkoli zavežete na zemlji“

Kasneje je Jezus to, kar je povedal Petru, ponovil tudi ostalim učencem. ”Resnično vam povem:“ je rekel, ”karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.“ (Matej 18:18) Za kaj je Kristus pooblastil svoje učence? Iz konteksta se vidi, da je govoril o reševanju problemov med posameznimi verniki in o tem, kako naj ohranijo čisto skupščino ter izključijo zakrknjene grešnike. (Matej 18:15-17)

Zadeve, ki vključujejo resne prekrške Božjega zakona, bi morali odgovorni možje v skupščini presoditi in se odločiti, ali bi moral biti grešnik ”zavezan“ (mišljeno kriv) ali ”razvezan“ (oproščen). Ali je to pomenilo, da se bodo nebesa pokorila človeškim odločitvam? Ne. Kot poudarja biblicist Robert Young, naj bi vsaka odločitev učencev sledila nebeški odločitvi in ne obratno. Trdi, da bi se ta 18. vrstica morala dobesedno glasiti takole: Karkoli zavežete na zemlji ”naj bo tako, kot je (že) zavezano“ v nebesih.

Zares bi bilo nerazumno misliti, da bi lahko bile odločitve nepopolnega človeka obvezne za nebeško sodišče. Veliko bolj logično je trditi, da naj Kristusovi imenovani predstavniki sledijo njegovim navodilom in na ta način ohranijo čistost njegove skupščine. To bi delali tako, da bi sprejemali odločitve po načelih, že določenih v nebesih. Pri tem bi jih vodil sam Jezus. (Matej 18:20)

Ali je sploh kakšen mož sposoben ”predstavljati Kristusa kot očetovskega sodnika“ do te mere, da odloča o večni prihodnosti svojih sočastilcev? (New Catholic Encyclopedia) Duhovniki, ki poslušajo spovedi, skoraj vedno podelijo odvezo, čeprav ”izgleda, da vlada [med katoliškimi teologi] neizgovorjeno prepričanje, da malokdo zares obžaluje svoje grehe“. (The New Encyclopædia Britannica) Sicer pa, kdaj si nazadnje slišal za duhovnika, ki ni hotel dati odveze oziroma odpustiti prestopniku? Najbrž je tako zato, ker duhovnik sam ne misli, da je sposoben presoditi, ali se grešnik kesa ali ne. Toda če je tako, zakaj si potem lasti moč dajanja odveze?

Predstavljajmo si sodišče, kjer sočuten sodnik po okoreli navadi odpušča hudodelcem, celo stalnim kršilcem zakona, ker so opravili obred priznavanja svojih zločinov in rekli, da jim je žal. Čeprav bi to morda ustrezalo prestopnikom, bi takšno zgrešeno stališče o usmiljenju resno spodkopalo spoštovanje pravice. Ali je možno, da je spoved, kakor jo je opravljala katoliška cerkev, v resnici ljudi opogumila h grešenju? (Pridigar 8:11)

”Spoved ne povzroči nikakršnega vzgiba, da bi se v prihodnje trudil izogibati grešenja,“ trdi Ramona, ko opisuje svoje izkušnje, ko se je kot katoličanka spovedovala že pri sedmih letih. Dodaja: ”S spovedjo razvijaš zamisel, da Bog vse odpušča in bo odpustil vse, v kar te vodi tvoje nepopolno telo. Ne razviješ pa globoke želje, da bi delal, kar je prav.“a

Kako pa je potem z Jezusovimi besedami, zapisanimi v Janezu 20:22, 23? Tam je svojim učencem rekel: ”Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani.“ Ali ni Jezus s tem izrecno pooblastil svojih učencev, naj odpuščajo grehe?

Če preberemo samo ta biblijski odlomek, lahko tako izgleda. Ko pa te besede pretehtamo v povezavi s poročilom v Mateju 18:15-18 in z vsem ostalim, kar Biblija uči o spovedi in odpuščanju, kaj bomo zaključili? Da je v Janezu 20:22, 23 Jezus svoje učence pooblastil, naj iz skupščine izključijo neskesane prestopnike, ki so resno grešili. Obenem pa je Jezus svojim sledilcem tudi dovolil, da izkažejo milost in odpustijo skesanim grešnikom. Jezusove besede zagotovo ne pomenijo, da bi morali njegovi učenci vsak greh izpovedati duhovniku.

Odgovorni v skupščini so bili tako pooblaščeni, da so odločali o ravnanju z resnimi prestopniki. O tem so morali odločati pod vodstvom Božjega svetega duha in v soglasju z Božjimi navodili, ki so bila dana po Jezusu Kristusu in svetemu duhu. (Primerjaj Apostolska dela 5:1-5; 1. Korinčanom 5:1-5, 11-13.) Ti odgovorni možje naj bi torej bili dovzetni za nebeško vodstvo, ne pa da bi nebesom vsiljevali svoje odločitve.

”Priznavajte grehe drug drugemu“

Kdaj je potem primerno, da kristjani priznajo grehe drug drugemu? V primeru resnega prestopka (ne vsake majhne napake) bi se grešnik moral izpovedati odgovornim nadzornikom skupščine. Celo če greh ni tako resen, vendar grešnika preveč teži, je priznanje greha in iskanje duhovne pomoči zelo koristno.

V skladu s tem biblijski pisec Jakob pravi: ”Če je kdo med vami [duhovno] bolan, naj pokliče starešine cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni. Zato priznavajte grehe drug drugemu in molite drug za drugega.“ (Jakob 5:14-16)

V teh besedah ni nobenega namiga o ’obredni‘ ušesni spovedi. Vsekakor pa bi moral kristjan, kadar je tako obremenjen z grehom, da ne more moliti, poklicati starešine oziroma nadzornike skupščine in oni bodo molili z njim. Z oljem Božje besede mu bodo pomagali duhovno ozdraveti. (Psalm 141:5; primerjaj Luka 5:31, 32; Razodetje 3:18.)

Upoštevanja vreden je tudi opomin Janeza Krstnika: ”Obrodite vendar vreden sad spreobrnenja.“ (Matej 3:8; primerjaj Apostolska dela 26:20.) Prestopnik, ki se zares kesa, ne bo več grešil. Kot kralj David iz starodavnega Izraela, bo takšen skesani grešnik, ki prizna svojo napako Bogu, prejel odpuščanje. David je napisal: ”Tedaj pa sem ti svoj greh priznal in svoje krivde nisem prikrival. Rekel sem: ’Priznam svojo krivico Gospodu [Jehovu, New World Translation]‘, in ti si odpustil krivdo mojega greha.“ (Psalm 32:5)

S spokorniškimi dejanji si ne moremo prislužiti takšnega odpuščanja. Samo Bog ga lahko podeli. On spoštuje zahteve popolne pravičnosti, toda s tem, da odpušča, izraža svojo ljubezen do človeštva. Njegovo odpuščanje je razen tega dokaz milosti, ki jo je izkazal z odkupno žrtvijo Jezusa Kristusa; nakloni pa ga izključno samo skesanim grešnikom, ki so se odvrnili od del, ki so v Božjih očeh nepravilna. (Psalm 51:7; Izaija 1:18; Janez 3:16; Rimljanom 3:23-26) Samo tisti, ki jim je odpustil Bog Jehova, bodo prejeli večno življenje. Da bi si pridobili takšno odpuščanje, moramo izpovedovati grehe na način, kakršnega je določil Bog in ne človek.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 7]

David se je izpovedal Jehovu, ki mu je odpustil